Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Paliativna oskrba


(stran 2 od 3)



Najprej vzpostaviti stik

Pred prvim obiskom na bolnikovem domu najprej vzpostavijo stik preko telefona. Običajno jih pokličejo svojci, v nekaterih primerih pa bolnik sam. Pogosto hospic priporoči osebni zdravnik, zdravniki v bolnišnicah, predvsem na Onkološkem inštitutu, patronažna ali socialna služba, prijatelji … »Za nas je pomembno le to, da dobimo neposredni telefonski ali osebni stik z družino bolnika. Nikoli ne gremo na obisk, če nas nekdo pošilja. Mi želimo, da ljudje pred našim obiskom vedo, za kaj bomo prišli in katere oblike pomoči jim lahko ponudimo,« pojasnjuje sogovornica. In kakšna so pričakovanja na drugi strani? Pogosto se zgodi, da svojci iščejo 24-urno nego na domu.

To je nemogoče iz povsem praktičnih razlogov in pogosto tudi ni potrebno. Že v uvodnem pogovoru povemo, kaj zmoremo in česa ne. S svojci se običajno že pred prvim obiskom bolnika pogovorimo v naši pisarni, kjer v pogovoru ugotovimo, kakšne so natančne potrebe za to konkretno družino. Sestavljati začnemo mozaik pomoči. Skupaj ugotovimo, iz katerih virov državne finančne pomoči lahko črpamo, kateri so drugi viri pomoči, naredimo spisek trenutnih potreb, denimo, katere medicinske pripomočke potrebuje, kolikšen obseg pomoči pri vsakodnevnih opravilih, kuhanju, pospravljanju ...,« razlaga Tatjana Žargi in poudari, da se trudijo poskrbeti za čim širšo pomoč, vendar tudi doda, da je vedno ključna pomoč svojcev, razen v primerih, ko bolnik nima nobenih svojcev.


Človekov značaj se zrcali tudi v umiranju

Kot pravi sogovornica, se umirajoči bolniki med seboj razlikujejo prav tako kot zdravi ljudje. Že pri uvodnih pogovorih in prošnji po vključevanju hospica se pokaže njihov pogled in odnos do življenja in smrti, ali znajo to sprejeti kot neizogibno dejstvo življenjskega kroga ali pa so prestrašeni in polni predsodkov, ki so jih vse življenje pospravljali pod preprogo in o svojih občutjih niso upali govoriti. V procesu umiranja se zrcalijo tudi odnosi v družini.

 »Tu se lepo vidi vloga družine in dota, ki so nam jo dali. Vidi se, ali smo se naučili soočati se s težavami ali pa jih pometamo pod preprogo. Ljudje, ki so znali jemati življenje tako, kot je prišlo in niso imeli pretiranih pričakovanj, ki niso bili usmerjeni samo v materialne dobrine in jim je bil smisel življenja dober odnos do okolja in soljudi, lažje umirajo, ker niso v borbi z ničemer in nikomer. Tistemu pa, ki se je vse življenje upiral, hlastal za nečim, kar mu morda niti ni pripadalo in bil žaljiv in osoren do soljudi, se je vse to v podzavesti nabiralo in ko se življenje izteka, mora narediti življenjsko bilanco. Vsak se mora sam pred seboj izpovedati in kar smo slabega storili, se vrača nazaj in če je slabo, še pripomore k dodatnemu telesnemu trpljenju. Za telesno plat bolečin lahko poskrbimo mi in zdravil za lajšanje je dovolj, psihične bolečine in odnose s svojci, ki smo jih ustvarjali vse življenje, pa mora premisliti in urediti vsak sam. A pomembno je, da se zavedamo, da lahko še tako težke in na videz nerešljive odnose uredimo tudi čisto na koncu, tik pred smrtjo.«
Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd