Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Čustveno opismenjevanje: sram


(stran 2 od 3)

Sram in krivda

Sram občutijo ljudje, ki ne razlikujejo med seboj in svojim ravnanjem, krivdo pa občutijo ljudje, ki se zavedajo te razlike. Sram je torej vedno negativna ocena sebe, svoje osebnosti in bitja, medtem ko je odraslo čustvo krivde vedno negativna ocena svojega ravnanja ob hkratnem pozitivnem ocenjevanju svoje osebnosti kot bitja. Iz tega sledi, da je sram primitivno čustvo, ki bi moralo biti značilno za otroke in mlade ljudi, čustvo krivde pa je rafinirano čustvo, ki se pojavi znatno pozneje v posameznikovem razvoju.

Glavna praktična razlika med sramom in krivdo je v tem, da krivda omogoči učenje na lastnih napakah, medtem ko se pri sramu ne naučimo kaj prida. Oseba, ki čuti krivdo, pravi: »Dober človek sem, čeprav moje ravnanje ni bilo dobro. Zakaj sem tako ravnal/a? Kaj lahko naredim, da bom popravi/la to napako? Kako bom ravnal/a naslednjič?« Človek, ki ga je sram, pa pravi: »Joj, kako sem se osramotil/a. Zdaj mislijo, da sem neumen/neumna. Najbolje bo, če jih nikoli več ne srečam in na vse skupaj pozabim.«. V tem primeru se oseba ni naučila ničesar, razen tega, da se mora izogibati določenemu družbenemu polju.

Vzgoja!

Iz te očitne razlike sledi tudi vzgojna strategija, ko gre za otrokove napake. Vzgoja nikoli ne sme temeljiti na razvijanju sramu in negativne samopodobe. Otroku ni treba reči: »Sramuje se! Zdaj vem, kakšen si. Da mi izgineš pred oči!« Vzgoja naj poudarja razliko med otrokovo osebnostjo in otrokovim ravnanjem, kajti biti otrok pomeni delati napake, zato naj bo kritika usmerjena na ravnanje in ne na otrokovo osebnost. Samo tako bo otrok razvil sposobnost učenja na osnovi lastnih napak.

Sram in javnost

Ljudi je redko sram pred tistimi, s katerimi so si blizu. Za intimen odnos je značilno sprejemanje osebnosti, zato je jasno, da v takšnem odnosu ni strahu pred zavračanjem, zaradi česar v njem ni niti sramu. Sram je čustvo, ki ga čutimo pred ljudmi, s katerimi si nismo blizu, ki so na razdalji, ki jih ne poznamo. Zato je čustvo sramu tesno povezano z družabnim prostorom, ki ga imenujemo javnost.

Ljudje živijo svoje življenje, svoj čas pa preživljajo tako, da se osamijo ali pa so z drugimi ljudmi; kadar so z drugimi ljudmi, gre lahko za ljudi, ki so jim blizu, ali pa takšne, do katerih ne čutijo bližine. Torej lahko svoje družabno življenje razdelimo na javnost in bližino. Ljudje, ki imajo velike težave s sramom, se izogibajo javnosti ter bežijo v samoto in bližino. Takšno pomanjkanje javnega življenja pogosto vodi do osiromašenja intimnega življenja. Takšen je primer naše Violete. Zato je sram treba razumeti kot čustvo, ki v veliki meri siromaši družabno življenje ljudi. Sram je glavni razlog, zaradi katerega se številni ljudje izogibajo nekaterim javnim situacijam, družbi in dogodkom; nekateri se izogibajo celo zadrževanju v restavracijah, klubih in trgovinah.

Resen problem

Violetin primer kaže, da ljudje, ki imajo zares velike težave s sramom, intenzivnega čustva sramu ne doživljajo nujno pogosto. Violeta le redko čuti, da jo sram, to pa zato, ker je vse svoje življenje uredila okrog preprečevanja sramu, tega, da ne bi prišla v situacijo, ko bi jo lahko bilo sram. Kadar so ljudje pri tem uspešni, se resda ne sramujejo več, toda njihovo življenje je precej osiromašeno, zlasti ko gre za družabne stike zunaj bližnjega kroga ljudi. Zaradi tega glavni signal, da gre za resen problem s sramom, ni samo sramovanje, temveč sistematično izogibanje javni komunikaciji.

V družbah, v katerih vlada kulturna zapoved »bodi skromen«, in zdi se mi, da je slovenska družba prav takšna, se sram pojavlja kot čustvo ljudi, ki menijo, da kršijo to kulturno zapoved. Vsako izpostavljanje je znamenje neskromnosti in s tem razlog za sram. Vsako proaktivno obnašanje v družbi je znak »vsiljivosti« in razlog za sram. Da jih drugi ne bi ocenjevali kot neskromne in bi jih bilo sram, se ljudje raje ne izpostavljajo in niso vsiljivi. To vodi v nekakšno pasivnost v javni komunikaciji.

Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd