Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Čustveno opismenjevanje: sram

Pa kaj, če imam velik nos!

Sram je občutek, socialni občutek. To pomeni, da nas je vselej sram pred nekom, pa naj je ta človek v resnici navzoč ali pa si njegovo navzočnost samo predstavljamo. Čustvo sramu nastane tako, da oseba, ki se sramuje, samo sebe negativno vrednoti. Sram nas je tedaj, ko menimo, da bodo drugi odkrili nekaj, kar smo sami vedeli že prej (da, denimo, nismo ustrezni), zato se bojimo, da nas bodo zaradi tega zavrgli.

Zgodba iz ordinacije

Violeta je ženska v zgodnjih tridesetih letih. Za psihoterapevtsko svetovanje se je odločila, ker si ne more najti ustreznega moškega, s katerim bi zaživela v zakonu in imela otroke. Čuti, da je že čas za otroke, in boji se, da bo, če v naslednjih nekaj letih ne najde partnerja, preostanek življenja preživela sama. Po nekaj vprašanjih se izkaže, da je Violetina težava kronične narave. Z izjemo treh poskusov, ki so vsi skupaj trajali nekaj mesecev, ji ni nikoli uspelo ustvariti trajnejše zveze.

Čeprav je bila duhovno in čustveno zelo zaposlena z mislijo, da bi si morala poiskati moškega, Violeta v resničnosti ni naredila ničesar, da bi do tega zares prišlo. Namesto da bi hodila ven in iskala družabne situacije, v katerih bi lahko spoznala koga, ki bi ji ustrezal, je Violeta prosti čas preživljala doma. Večinoma je brala in gledala televizijo. V službi se je obnašala profesionalno in ustvarjala podobo mlade ženske z urejenim zasebnim življenjem. Če ji je kak moški poslal jasen signal, da se zanima zanjo, se je obnašala rahlo užaljeno, povečala je razdaljo, se ga izogibala in mu tako dala vedeti, da je ne zanima in da je že zasedena.

Violetino družabno življenje je postalo grozno. Nekoč je imela nekaj dobrih prijateljic, toda odkar so se poročile in rodile otroke, ji je druženje z njimi postalo neprijetno. To je še posebno veljalo za skupne izlete ob koncih tedna, ko je videla, da so vsi okrog nje v parih, samo ona pa je sama, brez partnerja. Zaradi tega se je čutila manjvredno, odveč oziroma breme za družbo, kar je bil razlog, da se je začela izogibati tovrstnemu druženju. Z leti se je starim prijateljicam odtujila, novih pa ni našla.

Navadno se je zaljubila v moškega, ki ga je komaj spoznala in z njim nemara sploh ni komunicirala. Zaradi maske nezanimanja moški tega ni mogel vedeti, kar pa njej ni preprečevalo, da ne bi mesece sanjarila o njem in upala, da ji bo izjavil ljubezen. Tako je bežala pred občutki osamljenosti in ustvarjala situacijo, v kateri je hkrati bila sama in ne.Vse te kronične težave, povezane s stiki z ljudmi, zlasti s tistimi, ki so se ji zdeli pomembni, so kazale na to, da je Violetin ključni problem v čustvu, imenovanem sram.

Sram je občutek, socialni občutek. To pomeni, da nas je vselej sram pred nekom, pa naj je ta človek v resnici navzoč ali pa si njegovo navzočnost samo predstavljamo. Čustvo sramu nastane tako, da oseba, ki se sramuje, samo sebe negativno vrednoti. Sram nas je tedaj, ko menimo, da bodo drugi odkrili nekaj, kar smo sami vedeli že prej (da, denimo, nismo ustrezni), zato se bojimo, da nas bodo zaradi tega zavrgli.

Občutek, da nam nekaj manjka

Ljudi je sram iz različnih razlogov, najpogosteje zato, ker se sami sebi ne zdijo dovolj lepi, pametni ali sposobni. Toda ne glede na razlog za sram gre vedno za nekaj, za kar človek, ki ga je sram, meni, da nima, a bi to moral imeti, če naj bi sprejel samega sebe in če naj bi ga sprejeli drugi. Z drugimi besedami, sram je človeka, ki se ne sprejema zaradi tistega, kar mu dozdevno »manjka«.

Nadvse neprijetno

Čustvo sramu se pojavi zelo zgodaj v posameznikovem razvoju in kolektivnem nezavednem. Tako že enoleten otrok pokaže strah pred neznanim, kar je pravzaprav čustvo sramu. V religiji je bil prav sram znamenje, na osnovi katerega je Bog vedel, da sta Adam in Eva jedla sad z drevesa spoznanja in ne z drevesa večnega življenja. Ko je videl, da sta se pokrila s figovim listom, je vedel, da sta spoznala, da ni dobro, če hodita gola. Podobno lahko opazimo pri zelo majhnih otrocih na plažah, ko sprva povsem svobodno hodijo goli, potem pa jih v določenem trenutku postane sram in zahtevajo kopalke.

Čustvo sramu je nadvse neprijetno, saj osebo motivira, da zapusti ali se izogiba družabnemu polju, v katerem jo je sram. Zaradi tega se oseba, ki meni, da se je v določeni situaciji osramotila pred določenimi ljudmi, na vso moč izogiba tako tovrstnim situacijam kot tudi tem ljudem.

Naj se sramujejo tudi odrasli?

Seveda se sramujejo tudi odrasli, drugo vprašanje pa je, ali je to prav. Med opazovanjem idealnega človekovega razvoja bi sklepali, da je sram otroško in mladostno čustvo, ki z dozorevanjem in psihološkim odraščanjem odmira ter v zrelosti izgine. Odraslih naj torej ne bi bilo sram! V idealnem svetu je sram pri odrasli osebi znamenje, da ni dokončala svoje psihološke rasti in svojega razvoja ter, da torej obstajajo elementi, ki bi jim morala v nadaljnji rasti in razvoju posvetiti dodatno pozornost.

Če rečemo, da idealne osebe ni sram, mar to pomeni, da bi bila brez čustva, ki signalizira, da je storila nekaj narobe? Nasprotno. To funkcijo bi moralo imeti čustvo krivde. Torej bi sram iz otroštva in mladosti pri odrasli osebi moralo nadomestiti čustvo krivde.

Osebnost in ravnanje

V pojasnilo najprej razložimo razliko med sramom in krivdo, ki temelji na razlikovanju med osebo in tistim, kar oseba počne. Na eni strani je oseba kot bitje, kot osebnost, na drugi strani pa je ravnanje, delovanje te osebe. Uvid v to razliko nam omogoči različno vrednotenje osebe in njenega ravnanja. Tako lahko rečemo, da je dobra oseba naredila nekaj slabega, da je pameten človek bleknil neumnost, da odgovorna oseba v neki situaciji ni ravnala odgovorno … Oseba, ki ne razlikuje med osebnostjo in njenim ravnanjem, ne more razumeti te dvojnosti, zato enači osebnost z njenim ravnanjem: če je ravnanje slabo, je slaba tudi oseba, če je rekla nekaj neumnega, je tudi zares neumna, če je naredila nekaj neodgovornega, je pač neodgovorna.

Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

krivda , samopodoba , mnenje , vzgoja , uspeh , sram , čustvo , zoran milivojević , čustveno opismenjevanje , vrednotenje , vrednost

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.