Koliko interesnih dejavnosti si želi vaš otrok? Koliko pa vi?

(Foto: Jupiterimages)

Interesne dejavnosti naj bodo razbremenilne

Saint-Exupéry je v Malem princu zapisal: Vsi odrasli smo bili najprej otroci. Ampak le redki se tega spomnimo. Poskušajmo. Kaj smo mi počeli kot otroci, ko nismo bili v šoli? Kaj smo počeli vsa dolga poletja? S kom smo preživljali proti čas? V čem je razlika med našim otroštvom in otroštvom naših otrok?

Za naslov sem si izposodila reklamni slogan, ki ga je bilo v moji mladosti videti na vsakem plotu. Kolikor se spomnim, je šlo za referendum za samoprispevek, s katerim bi zgradili več vrtcev. Če pogledamo otroke v vrtcih, jih večina prekipeva od energije; ves čas se z nečim igrajo in v tem uživajo. Nato jih poberejo starši (utrujeni od službe) in se z njimi bolj ali manj ukvarjajo, dokler jih blaženi ne pospravijo v postelje. Dandanašnji so vrtci odprti tudi do šeste ure zvečer, saj se delovni čas za marsikatere starše raztegne tja do petih ali še pozneje. Z vstopom v šolo pa se ritem spremeni. Šole s podaljšanim bivanjem vred trajajo do tretje, četrte ure. Do postelje je še daleč. Poleti pa dva meseca in pol ni pouka.

Najprej razmislimo, čemu služi služba, delo. Ustvarjanju eksistence, včasih tudi statusa. Čemu služi šola? Pridobivanju znanja, s katerim si bomo ustvarjali eksistenco. Čemu služi prosti čas? Hmmmm, služil naj bi razbremenitvi, zabavi, počitku. Toda čemu služi v resnici? Kaj počnemo starši v prostem času? Kaj počnejo otroci v prostem času? Koliko sploh je tega prostega časa?


Ko sem bila majhna

Tudi v obdobju, ko sem bila majhna, so bile mame v službah. Porodniški dopust je trajal tri mesece. Pazile so nas sosede, "tete", babice − ali pa smo šli v vrtec. Popoldneve smo preživljali s starši ali pa smo se (povečini) na dvorišču igrali z vrstniki. Potem smo šli v šolo. Takrat je večina šol imela dve izmeni ali pa turnuse, en teden dopoldne, drug teden popoldne. Mulci smo naloge največkrat napisali skupaj, mimogrede, nato smo se igrali. Pet ali šest ur šole, ura do dve pisanja nalog in učenja, potem smo bili prosti (če nas starši niso nagnali k pospravljanju).

Zunajšolske dejavnosti? Glasbena šola, šport, morda krožek. Navadno enkrat ali dvakrat na teden. Spomnim se, da so imeli najmanj časa otroci, ki so hodili v glasbene šole. Spomnim se še tega, da smo morali pobudo za vključitev v zunajšolske dejavnosti dati sami, otroci, največkrat smo tudi sami hodili tja. To je bil naš interes. Predvsem pa se spomnim, da smo se veliko družili in igrali, vse tja do konca osnovne šole. Od petega razreda naprej sem imela na skrbi pet let mlajšega brata, dokler mama ali oče nista prišla domov. In še tega se spomnim, da so nam starši, če v šoli ni teklo vse gladko, zagrozili, da ne bomo smeli obiskovati "zunajšolskih dejavnosti", dokler ne bomo spravili v red ocen.

Poletja so bila dolga in polna pustolovščin, ki smo si jih izmišljali sproti. Vmes smo rabutali češnje in za to od lastnikov dobili kakšno okrog ušes, z mrakom pa so se začela odpirati okna in slišali smo: "Jaaanez … Sooonja … Tomaaaž … Andreeeja, domoov." Potem so nas umili (tako so starši preverili, ali so polovili svoje otroke), nas nahranili, povprašali, kaj smo počeli (med šolskim letom, ali smo naredili naloge). Sledil je še klepet ali vzgojna pridiga, pa risanka in Cik-cak zajčki, ko smo bili starejši pa film ali nadaljevanka. Potem smo se načeloma z dobro knjigo odpravili v posteljo. V gimnazijskih letih je bilo podobno: šola v turnusih, naloge (povečini smo si pri učenju pomagali med sabo), šport, krožek in predvsem veliko druženja. Lahko bi rekla, da je bila ena od mojih glavnih zunajšolskih dejavnosti v gimnazijskih časih − poleg športa in ljubiteljskega gledališča – igranje taroka. Poletja smo preživljali ob bazenih.

Ne vem, morda je bila šola lažja, vendar sem bila ob obilici prostega časa in druženja z vrstniki vsa leta odličnjakinja. Tudi se ne spomnim, da bi se pritoževali nad preobremenjenostjo, morda le pred kontrolkami iz težjih predmetov, pa še to predvsem zato, ker nismo vedno delali sproti.

Ko je bila majhna moja hči

Morda mi je moje otroštvo pustilo prepričanje, da se mora otrok povsem samostojno odločati, kaj ga zanima in s čim se hoče ukvarjati v prostem času. Seveda, ko opravi obveznosti, torej šolo in učenje, če o pomoči doma ne izgubljamo besed. Hči je vsako leto prinesla iz šole seznam predlaganih zunajšolskih dejavnosti, se odločila za katero od njih − in to je bilo to. Vsako leto jo je seveda zanimalo kaj drugega, pa še tisto ne nujno dlje kot nekaj mesecev. Najdlje, morda dve ali tri leta, je hodila k plesu.

Zaradi svojega prepričanja sem se nekajkrat tudi sprla. Ko je bila hči še predšolska deklica, se je njen oče odločil, da je čas za glasbeno šolo. Kolikor se spomnim, sem jo peljala dvakrat. Že drugič so ji po licih tekle debele solze, ki so lile v potokih še doma, ko bi morala vaditi, zato sem se zahvalila učiteljici, njenemu očetu pa zagrozila s trganjem ušes, če jo bo še naprej silil v nekaj, ker je ne zanima. Glasbena šola bi morala biti njen interes. Proti koncu osnovne šole se je sama odločila za igranje glasbila in je to nekaj časa tudi počela.

Drugič sem se skregala v šoli. Hči je v četrtem razredu prinesla domov listek; podpisati bi morala soglasje za vključitev k treningom gimnastike. Ker poznam negativne posledice treniranja gimnastike pri otrocih, sem se odpravila v šolo in zaprosila za več informacij. Učiteljica telovadbe mi je navdušeno pripovedovala, da so nekakšni trenerji ocenili, da je hči nadarjena za gimnastiko − naj torej podprem razvijanje njenega talenta. Ko sem jo vprašala, ali se zavedajo, da treniranje gimnastike lahko povzroči trajne poškodbe sklepov in hrbtenice, mi je odvrnila, da bi moral biti hčerkin uspeh v športu tudi moj interes. Drugo polovico osnovne šole je hči smučala, kolesarila in rolala brez vsakih tekmovalnih ambicij, iz golega užitka.
Članek se nadaljuje »


Sonja Kapun

Sonja Kapun dr. med. spec. interne medicine

Postavi vprašanje

Mirjam Toporiš Božnik

mag. Mirjam Toporiš Božnik certificirana apiterapevtka in NLP praktik hipnoze

Postavi vprašanje

Pavle Košorok

prof. dr. Pavle Košorok dr. med. spec. kolorektalne medicine

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki