Ljubosumje ni znak ljubezni

Petra, mlada ženska v poznih dvajsetih letih, je prišla na psihoterapevtsko svetovanje. Že v prvem stavku je jasno razkrila svojo težavo: »Sem pretirano ljubosumna. Našla sem moškega, ki je povsem v redu in s katerim se želim poročiti, vendar se bojim, da bodo moji ljubosumni izpadi vse pokvarili.« Petra je bila že nekaj let v razmerju s svojim fantom in prepričana je bila, da ga je v tem času dovolj spoznala. Toda nenehno jo je mučilo vprašanje, ali je nemara ne vara z drugo žensko, četudi samo v mislih, zgolj v obliki spolnega poželenja. Celo takrat, ko je bila prepričana, da ji je zvest, je razmišljala, ali bo tako tudi čez leto ali dve. Zaradi tega je nadvse pozorno analizirala fantovo obnašanje v družbi. V njegovem vedenju je poskušala najti prikrite signale, na temelju katerih bi ga razkrinkala kot nezvestega. Nenehno je mislila, da fant samo nosi masko zvestobe, pod njo pa skriva svojo ženskarsko naravo.

Petra ni bila vedno ljubosumna. V prvi resni zvezi, v katero je vstopila še kot najstnica, ni bila ljubosumna, toda proti koncu tega razmerja so se začele njene težave z ljubosumjem. Petra je svojemu prvemu fantu zaupala in sploh ni bila sumničava. Lepo sta se razumela in vse je bilo v redu, skupaj s spolnimi odnosi. Toda po dveh letih je naključno odkrila, da se pojavlja v družbi drugega dekleta. Takrat ni z grozo odkrila samo tega, da jo vara z drugim dekletom, temveč tudi, da ta zveza traja več kot leto dni. Tedaj ga je zasovražila. Pozneje je v vsakem novem moškem iskala njegove lastnosti in jih nato sovražila.

Petrina analiza je pokazala: trenutek odkritja, da jo prvi fant vara, je bil zanjo še posebno travmatičen, saj je doumela, da že leto dni živi v laži. Počutila se je kot popolna neumnica, ki je leto dni naivno nasedala lažem. Takrat se je odločila, da si tega ne sme več dovoliti, da nikoli več ne sme biti naivna in da nikoli več ne sme verjeti moškemu; vedno bo sumila. Med bežanjem stran od naivnosti je odprla vrata nasprotnemu problemu: pretiranemu ljubosumju.

Kaj je ljubosumje?

Eden od problemov, ki se pojavlja v zvezi z ljubeznijo, je, da ljudje, ki ljubijo, zelo redko dajo zagotovilo, da bo njihova ljubezen trajala do konca življenja. Kot nam kaže življenje, ljudje, ki ljubijo, ljubljeno osebo utegnejo prenehati ljubiti. Zato številni ljudje tudi takrat, ko je povsem jasno, da jih partner ljubi, niso povsem prepričani, da bo ljubezen trajala večno. Zato je ljubezen povezana z določeno stopnjo bojazni, da nas bo partner iz kakega razloga prenehal ljubiti in začel ljubiti tretjo osebo, ki se bo pojavila v njegovem življenju. Prav to je opredelitev ljubosumja – strah, da nas bo ljubljena oseba prenehala ljubiti in svojo ljubezen usmerila na tretjo osebo.

Namen ljubosumja

Čustveno pismeni ljudje vedo, da ima vsako čustvo svoj namen, funkcijo, zato tudi ljubosumje nečemu služi. Ljubosumje je čustvo, ki v nas sproži obnašanje, s katerim bomo ohranili ljubezenski odnos. Toda če je ljubosumje pretirano oziroma patološko, izgubi smisel; tedaj prav ljubosumje postane glavni razlog za konec ljubezni.

Odzivi

Ko ljudje ocenijo, da se je pojavil − ali bi se utegnil pojaviti − ljubezenski trikotnik, torej tretja oseba, vsiljivec, jih čustvo ljubosumja motivira za zaščito obstoječega ljubezenskega odnosa. Tovrstna vedenja so lahko zelo različna: ljubosumna oseba lahko skuša karseda ugajati partnerju (»Mar ne vidiš, kako lepo ti je z menoj?«); lahko je žalostna (»Kako se lahko tako obnašaš, če pa tako trpim?«); agresivna (»Nehaj s tem!«) ali celo uničevalna (»Če boš ti prizadela mene, bom tudi jaz tebe!«).

Ko tuj otrok pristopi k otrokovi materi, se utegne zgoditi, da bo otrok odrinil tujega otroka od svoje matere. Agresivnost je lahko namenjena temu, da se otresemo tekmeca. Odrasli ljudje izhajajo iz tega, da imajo psihološki sporazum s partnerjem, zato se, če postanejo ljubosumni, jezijo na partnerja in ne na tekmeca. Prepričani so, da živimo v času, v katerem ima vsakdo pravico zapeljevati vsakogar in da odgovornost ni stvar tistega, ki zapeljuje, marveč tistega, ki zapeljevanje sprejema. Agresivno obnašanje izhaja iz jeze in ima funkcijo signala, s katerim zahtevamo, naj oseba spremeni svoje obnašanje: ljubljena oseba naj preneha sprejemati tekmečevo zapeljevanje oziroma tekmec opusti zapeljevanje.