Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Kako izbrati psihološko pomoč?


(stran 2 od 3)

Različni pristopi

Naslednja stopnja: različnih težav se z različno uspešnostjo lotevajo zelo različni pristopi pomoči. Socialni delavci delajo drugače kot socialni pedagogi, ti spet drugače kot psihologi, vsi ti pa drugače kot psihoterapevti. Tudi psihoterapevti pri svojem delu uporabljajo različne oblike psihoterapije. V grobem poznamo vedenjske, kognitivne, telesne, eksistencialne, humanistične, sistemske in psihodinamske pristope. V zadnjem času so zlasti priljubljeni integrativni pristopi, ki združujejo več pristopov tako, da je psihoterapija čim bolj prilagojena klientovim težavam.

Individualno, skupinsko …

Terapija lahko poteka individualno, skupinsko ali v paru. Precej pogosto terapevt razmišlja v skladu z enim pristopom, uporablja pa tehnike iz drugega pristopa.

Odgovorite si na vprašanja

Joj, koliko informacij hkrati! Toda v vašem kraju verjetno izbira ni tako velika, zato ste lažje opravili izbor in se po začetnem organizacijskem postopku tudi udeležili prvega srečanja.

Da, tudi tu si lahko postavite kup vprašanj:

  • Ali vas terapevt ne obsoja in ima spoštljiv odnos do vas in do tém, ki jih prinašate v terapijo?
  • Kolikšna sta njegova izkušenost in znanje, ko gre za težave, kot so vaše? Ali se o svojih kvalifikacijah pogovarja brez težav? 
  • Je terapevt jasen, ko gre za formalnosti v zvezi s terapijo (cene, način plačila, urnik srečanj)? Kolikšna je cena, ali si jo lahko privoščite? 
  • Se je terapevt opredelil glede pogojev zaupnosti ter ciljev in načrtovanja zdravljenja? 
  • Sta se dogovorila o različnih možnostih zdravljenja, o njegovi dosegljivosti zunaj srečanj, o podpori v obdobjih njegove odsotnosti ter o postopkih v nujnih primerih? 
  • Ali se je terapevt pripravljen pogovarjati o vsaki za vas pomembni zadevi?

Vrnimo se k primeru:

Ker je bila svetovalka izobražena le za delo z dekleti z motnjami hranjenja in tudi ni imela poglobljenih psihoterapevtskih znanj, drugih vidikov dekletovih težav ni mogla videti. Zato se njenega ključnega adaptacijskega problema sploh ni lotila. Dekle pa se ni zavedala, da za svojo obravnavo potrebuje svetovalca, ki poleg vprašanja motenj hranjenja dobro pozna problem slabovidnosti, širše izobraženega psihoterapevta (ki bi se morda lotil tudi vprašanja, ali je njena slabovidnost nemara psihosomatskega izvora). Kljub temu omenjeno svetovanje le ni imelo zelo slabih posledic, saj je svetovalka z dekletom navezala pristen, pozitiven, spoštljiv odnos. Za dobro terapijo je namreč najpomembnejši prav kakovosten odnos med terapevtom in klientom.
Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd