Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Čustveno opismenjevanje: krivda


(stran 3 od 3)

So vsi ljudje zmožni čutiti krivdo?

Nesocializirane osebnosti preprosto nimajo zmožnosti občutenja krivde. To se nanaša na otroke, ki so šele v procesu socializacije, a tudi na odrasle, ki jih imenujemo antisocialne ali psihopatske osebnosti. Te osebnosti preprosto ne občutijo krivde − niti tedaj, ko drugim naredijo strašne stvari. Namesto da bi se kesali in čutili krivdo, so ravnodušni. Njihova glavna pomanjkljivost je v prepričanju, da ljudje niso pomembni, da so plen v človeški družbi, kjer močnejši izkoriščajo šibkejše. Zaradi tega se ne morejo poistovetiti z drugimi in v drugem človeku ne vidijo človeka, kot so sami. Ne verjamejo v izrek: Ne delaj drugim tistega, kar ne želiš, da bi drugi delali tebi. Zaradi tega nimajo niti splošnega človeškega čustva sočutja in solidarnosti.

Čemu služi krivda?

Glavni namen krivde je v tem, da z neprijetnostjo občutka osebo sili, naj opusti določeno obnašanje, za katero meni, da ni dobro. Če ljudje nekaj delajo in pri tem občutijo krivdo, preprosto dobijo impulz, da to opustijo.
Čustvo krivde motivira ljudi, da opustijo posamezno obnašanje in ga v prihodnje ne uporabljajo več. Neprijetnost krivde, ki traja še potem, ko je nekdo nekaj naredil, to osebo motivira, da takšnega ravnanja ne ponavlja v prihodnje.

Čustvo krivde je povezano z učenjem. Vsem znani izrek, po katerem se učimo na napakah, velja samo za ljudi, ki razumejo, da so napake vedno zgolj napačni postopki, ki jih je možno ločiti od osebe, ki jih je zagrešila. Oseba, ki čuti krivdo in je razumela, da je v določenem položaju ravnala napak, se bo vprašala: kako naj se najbolje odzovem, ko se bom naslednjič znašla v podobnem položaju? To pomeni, da bo oseba v sedanjosti razmišljala o najboljšem načinu, ki ga bo uporabila v prihodnosti. Tako bo neželeno ravnanje, zaradi katerega se čuti krivega, zamenjala z novim ravnanjem.

Iz tega je razvidno, da je čustvo krivde socializirano, koristno čustvo, ki ljudem pomaga, da se uskladijo z vrednotami, ki so jih sprejeli za svoje, oziroma da postanejo boljše, bolj moralne osebnosti. Poleg tega so pomembne tudi družbene funkcije čustva krivde.

Kaj narediti, kadar upravičeno čutimo krivdo?

Izražanje čustva krivde zmanjša agresivnost drugih. Če se človek oglasi, pove, da je ravnal napačno, izrazi obžalovanje in doda, da je pripravljen poravnati škodo, sporoči, da je dobra oseba, ki se zaveda svojega slabega ravnanja. Ko to vidijo drugi, izgubijo motiv, da bi to osebo kaznovali ali jo kako drugače disciplinirali. Ljudje so agresivni do oseb, za katere vedo, da so krive, vendar tega ne bodo priznale in raje zatrjevale, da imajo prav. To je lepo vidno na sodnih procesih, na katerih obtoženemu, ki prizna krivdo in se kesa za storjeno, določijo manjšo kazen.

Če človek čuti upravičeno krivdo, je torej najbolje, da jo prizna in o tem spregovori. Če je s postopkom, zaradi katerega se čuti krivega, povzročil škodo, je najbolje, da škodo poravna ali ponudi kaj v zameno.
Enako ali še pomembnejše kot poravnati škodo je izraziti sočutje do osebe, ki jo je postopek oškodoval. Ni škode brez oškodovanca. Oškodovanec namreč povsem zanesljivo tako ali drugače trpi zaradi povzročene škode. Zato je nadvse pomembno, da oškodovanec vidi, da je krivi osebi zelo žal zaradi neprijetnih čustev, ki jih je sprožila. Tudi tako oseba, ki čuti krivdo, sporoči drugemu, da je pravzaprav dobro človeško bitje.

Kako nastane čustvo krivde?

Otroci se ne rodijo s čustvom krivde, ampak se ga naučijo in ga razvijejo v zgodnjem otroštvu. Ključno je obnašanje staršev do otroka, ki je nekaj storil narobe, torej njihovo kritiziranje in kaznovanje. Od tega, kako starši izražajo svojo presojo otrokovega ravnanja, je odvisno, ali se bo otrok razvil v smeri prezira do sebe ali samospoštovanja. Pravilo je zelo preprosto: kar otroku pokažete, to bo ponotranjil. Če starši zavračajo otroka kot osebo, kot osebnost, če ga ponižujejo in mu namenjajo žalitve, bo otrok razvil prezir do sebe. Starši, ki otroku grozijo, da ga bodo ubili; da bi bilo bolje, če se sploh ne bi rodil, če je pa takšen; da mu bodo odtrgali glavo … dosežejo, da otrok razvije sovraštvo do sebe. Zato je nadvse pomembno, da je treba otroku kritiko in kazen vselej predstaviti kot nekaj, kar je povezano izključno z njegovim obnašanjem, ne z njegovim bitjem.

Neprimeren občutek krivde

Sanja z začetka zgodbe brez dvoma trpi za neprimernim občutkom krivde. Čeprav je čustvo krivde zelo koristno tako za posameznika kot družbo, je lahko tudi patološko in ljudi omejuje na različnih življenjskih področjih. V Sanjinem primeru smo dosegli napredek, ko je dojela, da ni povsem odgovorna za čustva drugih. Namesto da bi vsakič, ko je komu drugemu zaradi nečesa, kar je naredila, neprijetno, občutila krivdo, se je naučila, da ne upošteva samo čustva drugih, ampak se vsakič vpraša, ali je to, kar počne, pošteno − in ali ima prav, da tako dela. Sanja se je naučila, da se vsakič odloči, ali ima pravico nekaj narediti, ter da si brez vsakega občutka krivde dovoli dobro počutje.




Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd