Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Čustveno opismenjevanje: krivda

Samo zreli priznajo krivdo

Ljudje doživljajo občutek krivde, kadar vedo, da so naredili nekaj, o čemer menijo, da ni dobro. V tem smislu je občutek krivde posledica nekakšnega samokaznovanja. Denimo, da se mož na poslovnem seminarju po slovesni večerji napije in prevara ženo s svojo kolegico. Naslednji dan občuti krivdo zaradi svojega dejanja in se zaobljubi, da nikoli več ne bo prevaral žene. Vprašanje, ki se včasih zastavi, se glasi: zakaj ljudje sploh naredijo nekaj, kar je v nasprotju z njihovimi osebnostnimi vrednotami? Mar ne velja, da človek, ko ima enkrat svoje vrednote, nikoli ne sme narediti ničesar, kar od njih odstopa?
Zgodba iz ordinacije

Takoj po tem, ko rečem "ne", občutim krivdo. Sanja se je odločila za psihoterapijo, ko je doumela, da se v skoraj vseh odnosih z drugimi izogiba sporom. Kadar bi se Sanja morala upreti tujim željam, je najprej občutila nelagodje, nato pa je naredila to, kar se je od nje pričakovalo − ali pa se je preprosto umaknila. Zato je Sanja v svojih partnerskih odnosih imela vzorec, po katerem partnerju ugaja − dokler naposled ni dojela, da je "povsem izgubila sebe" in da je partner tako "sebičen", da ne zasluži njene ljubezni. Zato je mahoma pretrgala partnerski odnos in zapustila partnerja. Podobno je bilo v poklicnem življenju, kjer se je tudi podrejala tujim željam, celo takrat, ko je vedela, da to ni dobro.
Sanjina težava je postala jasnejša, ko jo je psihoterapevt vprašal, kako bi se počutila, če bi se komu uprla. Odgovorila je zelo preprosto: »Krivo!« Če je Sanja samo pomislila, da bi morala komu nameniti kritiko, mu preprosto reči ne ali kaj zahtevati, se je že počutila krivo. Ta vzorec je nastal že v njenem otroštvu. Sanja pove, da se včasih čuti krivo že zato, ker živi.

Ljudje doživljajo občutek krivde, kadar vedo, da so naredili nekaj, o čemer menijo, da ni dobro. V tem smislu je občutek krivde posledica nekakšnega samokaznovanja. Denimo, da se mož na poslovnem seminarju po slovesni večerji napije in prevara ženo s svojo kolegico. Naslednji dan občuti krivdo zaradi svojega dejanja in se zaobljubi, da nikoli več ne bo prevaral žene.


Vprašanje, ki se včasih zastavi, se glasi: zakaj ljudje sploh naredijo nekaj, kar je v nasprotju z njihovimi osebnostnimi vrednotami? Mar ne velja, da človek, ko ima enkrat svoje vrednote, nikoli ne sme narediti ničesar, kar od njih odstopa?

Nismo popolni

Obstajajo številni položaji, ko se ljudje v najboljši veri odzovejo na en način, vendar pozneje, ko dobijo še kako dodatno informacijo, razumejo, da do koga niso bili pošteni, da so ga oškodovali. Tedaj spremenijo pogled na svoje obnašanje in občutijo krivdo. Kljub temu se pravi odgovor na vprašanje, zakaj ljudje odstopajo od svojih vrednot, skriva v preprostem dejstvu, da ljudje niso popolni. Zelo pogosto nismo iz enega samega, dobro integriranega kosa, ampak smo razdeljeni na dve plati, dva dela, dva Jaza, ki sta v sporu.

Srednješolka in kraja bluze

Na primer: srednješolka si zelo želi bluzo, za katero meni, da bi bila na njej videti lepa. Starši ji ne dajo denarja, ker menijo, da "te cunjice res ne potrebuje". Dekle gre v trgovino, da bi še enkrat pomerila bluzo, in ko pozornost prodajalke za hip popusti, ker telefonira, se dekletu to zazdi popolna priložnost, da bluzo ukrade, ne da bi jo kdo zasačil. V hipu se odloči, bluzo stlači v hlače in zapusti trgovino. Toda čeprav je dekle uspešno ukradla bluzo, jo preseneti močan občutek krivde. Po eni strani se boji, da jo bodo dobili, da jo je posnela varnostna kamera in da jo bodo na osnovi posnetka našli. Zaradi tega naslednjih nekaj tednov otrpne vsakič, ko zasliši zvok policijske sirene, saj takoj pomisli, da je ponjo prišla policija. Začne razmišljati o prodajalki in o tem, da bo ta najbrž morala poravnati škodo lastniku trgovine. Najbolj se boji obleči bluzo, saj jo je strah, da bo srečala prodajalko, ta pa bo pred vsemi razkrinkala tatico. Bluzo skrije tudi pred mamo, da je ne bi vprašala, odkod ji, ko pa se to končno zgodi, se ji zlaže, da si jo je izposodila od sošolke. Počuti se vse huje in najraje bi bluzo vrnila v trgovino − če bi le vedela, kako to narediti anonimno. Na koncu se odloči in bluzo odvrže v smeti, ne da bi jo enkrat samkrat oblekla.

Na tem primeru vidimo, da se ljudje pogosto odzivajo impulzivno; pri tem sledijo svoji želji in ne razmislijo temeljito o posledicah svojega ravnanja. Toda ko bolje razmislijo, utegnejo čutiti krivdo. Če čustvo krivde ustreza stvarnosti in je zrelo, pomaga ljudem, da postanejo boljši. Če se je naša srednješolka iz izkušnje kraje in posledične krivde, nekaj naučila za prihodnost, je bil občutek krivde zanjo nadvse koristno čustvo.

Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

krivda , kritiziranje , samopoškodovanje , jeza , psihoterapija , vrednota , prezir , čustvo , sovraštvo , samokaznovanje , vrednote , zoran milivojević , čustveno opismenjevanje

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.