Otroci in starši

(Foto: Shutterstock)

Skodelica kave ali pot v pekel je tlakovana z najboljšimi nameni

Pred nekaj dnevi sem preklapljala med televizijskimi programi in se ustavila na Šovu Ricky Lake. Običajno tovrstne oddaje preskočim, tokrat pa sem se ustavila, ker mi je pozornost pritegnila izmenjava besed med materjo in odraslo hčerjo. Zaslišala sem stavek: "Sprejmi že enkrat dejstvo, da sem odrasla in se ne vmešavaj več v moje življenje! Če tega nisi pripravljena storiti, bom pretrgala stike s teboj!" Občinstvo v studiu je zaploskalo.

Nisem prepričana, da bi tudi pri našem, slovenskem občinstvu hči požela tolikšno odobravanje. Bojim se, da bi se zgodilo celo nasprotno, da bi občinstvo podprlo ubogo mater, ki hoče svoji hčeri samo najboljše.
Živimo v majhni državi, ki jo je dandanes po najdaljši diagonali mogoče prevoziti v slabih treh urah. To pomeni, da so starši in njihovi odrasli otroci prostorsko oddaljeni največ toliko, večina pa še veliko manj.
Psihološka razdalja je v večini primerov še veliko manjša.

Velika hiša – za otroke!

Spomnim se obdobja pred nekaj desetletji, ko si je vsak Slovenec, ki je kaj dal nase, gradil hišo. Te hiše so bile praviloma najmanj dvostanovanjske, na vrhu pa je bila še povsem prazna mansarda. Najprej so dokončali del hiše (običajno nadstropje), v katerem so živeli vsi, dokler so otroci odraščali. Pritličje naj bi pozneje uredili v stanovanje za enega otroka, mansardo pa za drugega, ki naj bi se po smrti staršev preselil v nadstropje (znamenita slovenska družina z dvema otrokoma). 

Pozneje se je skorajda praviloma dogajalo to, da je hiša dolga leta ostajala nedokončana. Zaradi velike kvadrature jo je bilo drago ogrevati, zato so ogrevali samo osnovne prostore, pa še teh ne prav razkošno.
Čez čas so otroci zaradi šolanja odšli zdoma, najemali sobe in stanovanja ter pogosto tudi po končanem šolanju ostali podnajemniki, saj so si službe našli drugje.

Spet nazaj

Velike hiše so samevale, starši pa so še dolga leta odplačevali posojila za stroške gradnje. Otroke so vedno znova vabili domov, češ, zakaj plačuješ najemnino, če imaš doma celo nadstropje, ki ga moraš le še urediti. Marsikateri odrasel otrok je nekaj časa razmišljal, se naveličal iz meseca v mesec plačevati nekaj, kar ne bo nikdar njegovo, stanovanjska posojila pa tudi niso bila poceni. Zato je raje najel posojilo za adaptacijo in se (največkrat z novo družino) naselil doma.

Odšli so skoraj kot otroci, vrnili so se kot odrasli ljudje s svojim življenjem. Toda v očeh staršev so bili še vedno odraščajoči otroci, ki so jih takrat pustili od doma.

Nato so se v raju začele težave

Starši so prepričani, da so za svoje otroke poskrbeli po najboljših močeh, saj so jim dali bivališče. Otroci bi jim morali biti za to hvaležni in se obenem – kot hvaležni otroci – prilagoditi načinu življenja pod skupno streho, saj so se starši vendar žrtvovali zanje in postavili hišo, v kateri lahko zdaj živijo.

Vsi smo kot otroci kdaj slišali znameniti stavek: "Dokler si pod mojo streho, se boš ravnal po mojih pravilih."
Od tod izhajajo zgodbe o nemogočih taščah, ki se vtikajo v vse, in o maminih sinčkih/hčerkicah, ki se jim ne znajo ali nočejo upreti. Le kako naj se jim uprejo, če pa živijo pod njihovo streho?
Sledi seveda znameniti nasvet vseh dobronamernih prijateljev in svetovalcev (tudi tistih, ki so to po poklicu):

"Odseli se. Pojdi na svoje."

Naravnost fantastično. Potem ko so mlade družine najele vsa možna posojila za urejanje stanovanja v hiši staršev, jim ostanki dohodkov ne zadoščajo niti za plačevanje podnajemniškega stanovanja, kaj šele za nakup novega. Potem se veselo grizejo do konca svojih skupnih dni.

Če se kdo od "ta mladih" ojunači …

… in staršem predlaga, da bi prodali skupno hišo in kupili dve ločeni stanovanji, sledi drama z vzbujanjem občutkov krivde pri nehvaležnih "ta mladih". Približno takole gre:
"Vse življenje sva garala, da sva za vse nas postavila tole hišo. In zdaj, na stara leta, ko sva za vas naredila vse, se bova morala iz nje še izseliti? Očitno komaj čakate, da umreva!"

Če je vse skupaj dovolj hudo, se nekatere mlade družine vendarle odločijo, da gredo za vsako ceno na svoje, čeprav v znatno slabše razmere. V takšnem primeru seveda sledi naslednji očitek:
"Kako nehvaležen/nehvaležna si! Vse življenje smo garali zate, zdaj, ko sva stara in bi potrebovala tvojo pomoč, pa naju puščaš sama. Kdo bo vzdrževal to ogromno hišo? Midva jo s svojo pokojnino ne moreva!"

Članek se nadaljuje »