Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Otroci in starši


(stran 2 od 3)

Pa smo spet na začetku.

Koliko nesebičnosti je v pomoči, ki jo starši ponujajo odraslim otrokom, koliko pa je v tem preračunljivosti in patologije?

Oglejmo si drugačno situacijo:

Odrasel otrok, ki je sicer povsem samostojen, se znajde v težavah. Sledijo podvariante:

1. Otrok ima partnerja, ki mu stoji ob strani in pravzaprav − razen obzirnosti in prijaznosti − ne potrebuje kakšne posebne pomoči. V takšnem primeru se starši čutijo odrinjene, zganjajo paniko, češ da jim otrok prikriva pravo stanje, oni pa so zanj vendar pripravljeni narediti vse. S svojo veliko skrbjo dušijo odraslega otroka in njegovega partnerja. Če jim otrok postavi mejo, češ, saj bova zmogla sama, so prizadeti. Če zavrača njihovo vsiljeno skrb in pomoč, so seveda spet žrtve, saj bi naredili vse, a jim ni dovoljeno. Vse skupaj se združi v znani stavek:

"Ti ne veš, kako trpiva, ker imaš težave!"

Ta stavek se ponavlja, dokler odrasli otroci ne podležejo občutku krivde in spustijo zaskrbljene starše v svojo zasebnost − ali pa rešijo težave, v katerih so se znašli. Če jih ne morejo rešiti v doglednem času (torej v času, ki se staršem zdi primeren za rešitev take težave), otroci na koncu običajno prisežejo, da je vse v redu in veselo lažejo. Naslednjič niti ne povedo več, da imajo težave.

2. Druga možnost, ki je skorajda enako pogosta, je, da odrasel otrok v kriznem času nima partnerja in v resnici potrebuje pomoč (ja, tudi to se lahko zgodi!). Če to pove staršem, mu bodo seveda nemudoma ponudili pomoč. Ampak …

Najmanj, kar se jim lahko zgodi, je to, da bodo starši svojo pomoč pospremili z besedami:

"Fant moj/dekle moje ("otrok" je lahko star tudi štirideset, petdeset let), kaj ti je bilo tega treba! Če bi ravnal/ravnala drugače, se ti kaj takega ne bi zgodilo! No, pomagali ti bomo, kolikor je seveda v naši moči, vendar …" Nato sledijo pogoji, pod katerimi so pripravljeni ponuditi pomoč. Ali vsaj cela vrsta očitkov, kaj vse so otroci krivi, da so se znašli v krizni situaciji.

Hujša stopnja je naslednji začetek:

"A zdaj sva ti pa dobra, kaj? Zakaj pa naju nisi prej poslušal/poslušala? Saj smo ti rekli! Pomagala ti bova, če …" Ne glede na to, v kakšen celofan je zavito nadaljevanje stavka, gre v bistvu za eno in isto. Pomagali ti bomo, če boš živel/živela tako, kot misliva, da je prav! Pika. Sprejmi ali pusti. Seveda starši spet trpijo, saj so na stara leta prisiljeni pomagati odraslemu otroku, za katerega so tako ali tako večino življenja samo garali.
Hvala bogu, da imamo tudi prijatelje. Za marsikoga so starši zadnja institucija, pri kateri so pripravljeni zaprositi za pomoč.

Podvariant je še veliko. Vse pa imajo en skupni imenovalec: znamenito Cankarjevo črtico Skodelica kave. Mati prinese sinu kavo, ki jo sicer ima rad, a je v tistem trenutku ne želi in ne potrebuje. Mati je seveda prizadeta – svetloba ugasne na njenem obrazu – zato odrasli sin z opravičilom sprejme v tistem trenutku neželeno darilo.

Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd