Zaskrbljujoči rezultati prve slovenske raziskave o adrenalni izgorelosti

(Foto: Jupiterimages)

Skrb zase ni sebičnost!

Med mojimi svetovalnimi pogovori z ljudmi, ki se srečujejo z izgorevanjem, se na začetku skoraj brez izjeme ponavljajo enaki stavki: "Imel sem lepo otroštvo. Starši so zelo skrbeli zame, imeli so me radi in me podpirali."
Ko zastavim vprašanje: "Kaj pa takrat, ko ste ravnali drugače, kot so si želeli starši?", navadno sledi hiter odgovor: "Niso me ovirali." Ko nadaljujem z vprašanjem: "Ali so vas pri tem tudi podpirali, tako kot takrat, ko ste ravnali po njihovih pričakovanjih?", večina teh ljudi začne braniti starše: "Seveda so me. Sprejeli so mojo izbiro, čeprav jih je skrbelo, da temu ne bom kos. Kadar mi ni uspelo, so bili vsakič zelo prizadeti in žalostni." Seveda sledi znamenito "psihološko" vprašanje: "In kako ste se počutili vi, kadar vam ni uspelo?" Odgovor je pričakovan: "Težko mi je bilo, zlasti zato, ker sem prizadel starše, ki so mi to že vnaprej odsvetovali. Samo dobro so mi hoteli."

Če torej otrok ravna v nasprotju z željami in pričakovanji staršev, mu je to na videz sicer dovoljeno, vendar tudi vnaprej oteženo z občutki dvoma v lastne zmožnosti, a tudi z občutki krivde. Če mi ne uspe, bodo zaradi tega trpeli starši, je sporočilo, ki ga daje tako ravnanje, poleg tega v človeka vgradi negotovost pri ocenjevanju lastnih sposobnosti.

Ker starši obenem sporočajo, da vse to počnejo zato, ker imajo otroka radi in ga želijo samo zaščititi pred neustreznim ravnanjem, je otroka sram, da se je sploh ravnal samoiniciativno. Otrok je torej za svojo pobudo, ki navadno izhaja iz njegovih lastnih potreb po uveljavljanju, kaznovan trikrat: s krivdo, z dvomom in še s sramom. Ker teh neprijetnih občutkov ne morejo biti krivi "ljubeči" starši, je zanje lahko kriv le otrok, zato začne starše idealizirati, sebe pa doživljati kot slabega; nase je jezen.

Strah!
Sčasoma se to ponotranjeno sporočilo razširi v strah pred tem, da bi se sploh česarkoli lotili na lastno željo, kajti če ne bomo izpolnili pričakovanj ljudi iz naše okolice, jih bomo prizadeli, torej smo slabi. Če smo slabi, nimamo pravice biti sprejeti in ljubljeni. Zato se otrok uveljavlja le na tistih področjih in na načine, za katere že vnaprej ve, da so sprejemljivi − kjer bo pohvaljen tudi za trud.

Lažen občutek varnosti
Žal takšno sporočilo daje še drug, lažen občutek varnosti: če ravnam tako, kot pričakujejo od mene, ravnam "prav"; otrok torej pričakuje potrditev, pohvalo. Če ravnam tako, kot si želim jaz, nisem pohvaljen, torej sem ravnal narobe, kar pomeni, da sem slab. Samo kadar sem pohvaljen, ravnam prav. S tem se oblikuje storilnostno pogojena samopodoba. Otroci se torej naučijo, da dobijo spoštovanje in ljubezen kot nagrado, plačilo za tisto, kar so naredili v korist drugega.

Idealni jaz
Samopodoba in samovrednotenje se namreč oblikujeta na osnovi naših izkušenj z okoljem. Temelji samopodobe izhajajo iz otroštva, nastanejo tako, da ponotranjimo lastnosti pomembnih odraslih (navadno staršev) in njihovo podobo o nas, ki jo dobimo skozi njihovo odzivanje na svoje čutenje in vedenje. Tako oblikovana samopodoba se nadgradi skozi izkušnje z okoljem, ki jih dobivamo vse življenje.

Del naše samopodobe je tudi "idealni jaz". Ta se oblikuje tako, da ponotranjimo pričakovanja in vrednote okolja. Samovrednotenje je posledica soočanja naših dosežkov z našimi cilji ter njihovega primerjanja z dosežki drugih in z "idealnim jazom". Del naše samopodobe je zaveden, del pa nezaveden. Zadnji vsebuje tudi "notranje zapovedi", ponotranjene vsebine, ki nas "bodejo" od znotraj in pogosto usmerjajo naše čutenje in vedenje.

Članek se nadaljuje »


Pavle Košorok

prof. dr. Pavle Košorok dr. med. spec. kolorektalne medicine

Postavi vprašanje

Roman Paškulin

dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze


Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki