Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Partnerstvo na preizkušnji

Drugo desetletje ljubezni

Ste se na začetku zakonskega ali koruzniškega življenja kdaj vprašali, kakšno bo vajino sobivanje čez deset ali dvajset let? Je možno, da nekoč ne bosta več tako noro zaljubljena kot prve dni, tedne, mesece, je možno, da ob pogledu na partnerja ne boste več čutili metuljčkov v trebuhu, da vam bo šel včasih celo na živce in – grozno! – tudi vi njemu?

Ste takrat morda pomislili, da se bodo v vajini zvezi pojavljala obdobja, ko bi se najraje za vedno razšla? Niste? Pa se vam to zdaj dogaja? Kriza drugega desetletja ljubezni je nekaj običajnega in prav je, da jo kot takšno tudi sprejmemo, predvsem pa se njenega reševanju lotimo pravilno. Kot vsaka partnerska kriza je namreč tudi ta rešljiva, če se le oba dovolj potrudita.

Situacija št. 1: Tanja in Peter
Tanja in Peter bosta kmalu praznovala šestnajsto obletnico poroke. Odkar sta skupaj, sta si ustvarila družino; zdaj so štirje. Imata dve hčerki, živeli so v dveh različnih mestih, zamenjali dve stanovanji, pet avtomobilov, osem koles, tri pse, štiri mačke in štiri službe. Zadnje desetletje je bilo desetletje zobnih aparatov, knjig, zunajšolskih dejavnosti, obiskovanja zdravnikov in nenehnega boja za prosti čas. Starejša hči se pripravlja na vstop v srednjo šolo, mlajša v osnovno. Drugo desetletje njunega partnerstva je postalo neznosno. Otroci jima jemljejo ves prosti čas, služba zahteva svoj davek, osemurni delovnik se je iz pravila spremenil v izjemo. Povrhu sta do vratu zadolžena s posojili, ki jih komajda lahko odplačujeta. Tanja ima bolne starše, Peter se odloča o menjavi službe, mlajša hči je nenehno bolna. Časa zase in drug za drugega tako rekoč nimata – ali pa si ga preprosto ne utegneta vzeti.

Situacija št. 2: Samo sobivanje
Par v srednjih tridesetih letih sedi za mizo v restavraciji; oba bolščita predse. Ne sporazumevata se tako, kot bi si predstavljali za mlad par; slišati je samo njeno prošnjo, naj ji poda sol, in njegovo vprašanje – ne da bi jo sploh pogledal − ali je zadovoljna z zrezkom. Pravega pogovora med njima ni, nobenega očesnega stika ali kakega drugega znaka, da je med njima še iskrica, ki je na začetku zveze zagotovo obstajala. Opazovanje tega para je žalostno − postati takšen par tragično. Kako je njuna zveza prišla do točke, ko gre samo še za sobivanje in ne več za pravo partnerstvo? Je to, kar se dogaja med njima – odsotnost sporazumevanja – znak, da se ne ljubita več? Ali pa sta zgolj zanemarila redno "preverjanje", ki je potrebno, če naj zveza v vseh "vremenskih razmerah" optimalno deluje?

Opisani situaciji sta le dve iz množice klasičnih in manj klasičnih primerov krize drugega desetletja partnerstva, v katero skoraj praviloma zabredejo pari − naj so poročeni ali ne, naj so si v obdobju skupnega bivanja ustvarili družino ali ne. Drugo desetletje partnerske zveze je obdobje velikih zahtev, pričakovanj in prelomnic. Partnerja sta bodisi še vedno najboljša prijatelja, ki uživata v skupnih dejavnostih in jima bližina ni odveč, bodisi tujca, ki sta konec dneva tako utrujena, da sta se zmožna pogovarjati le še o logistiki nakupovanja in razvažanja otrok od zdravnikov do baletne šole. Ko umreta toplina in romantika, postaneta tujca.
Kako lahko dva uživata v partnerskem odnosu, če se jima to dogaja?

Od slepe ljubezni do krute stvarnosti

V prvih letih partnerske zveze drži pravilo, da je ljubezen slepa. Vsak vidi le partnerja in nič drugega. Toda vse mine in tako tudi prvih nekaj let. Prvih, najlepših deset let. Zdaj pa … zdaj vam gre partner in številne stvari, ki jih počne, na živce. Nostalgično obujate spomine na samsko življenje, po drugi strani pa se oklepate lepih spominov in upate, da gre le za prehodno fazo. Večina parov nima ne časa ne energije, da bi se posvečali drug drugemu, saj gradijo kariero, opremljajo domove, otroci se privajajo na vrtec, šolo in različne dejavnosti, v katere sta posredno vpletena tudi starša – če ne drugače, pa s svojim časom. To so za partnerja ključna leta, ko pride do največ ločitev. To je tudi točka, ko se mora v odnosu, če uporabimo analogijo iz zgodovine, začeti "reformacija", sicer je obsojen bodisi na životarjenje v mračnem "srednjem veku" bodisi na propad.

Strokovnjaki za zakonske zveze prepoznavajo določene "točke tranzicije", ki vsak, še tako "zdrav" par pahnejo v čustveno vrzel, ki se v naslednjih letih, če se ne lotita reševanja problema, le še čedalje bolj poglablja. Obstajajo tri značilne "točke tranzicije": 1. rojstvo otroka, 2. odhod otroka zdoma (na fakulteto, ko si ustvari svojo družino itn.) ter 3. po ali med upokojitvi enega ali obeh partnerjev. Če se partnerja teh prehodov ne loti pravilno, se začneta postopno razhajati, živeti ločeni življenji in postaneta popolna tujca, ne da bi se tega pravzaprav zavedala.

Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

ljubezen , partnerstvo , ločitev , prepiranje , partnerski konflikt , partnerski odnosi , partnerska zveza , dolgotrajna partnerska zveza

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.