Kam odhaja ljubezen?

(Foto: Diana Anđelić)

Intervju: Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog

Ali nas čustva ovirajo pri osebnem razvoju in komunikaciji z drugimi ljudmi? Sovraštvo, ljubezen, prezir, želja, ljubosumnost, jeza imajo svoje posebno življenje in logiko, ki nam jo bo pomagal pojasniti ugledni psihoterapevt Zoran Milivojević, ki je z  Vivo začel projekt čustvenega opismenjevanja. Psihoterapevt dr. Zoran Milivojević ima najvišji status trenerja (T.S.T.A – Teaching and Supervising Transactional Analyst) in je prva oseba s tem statusom v Vzhodni Evropi. Številni ljudje vedo, čemu služijo srce, jetra in ledvica, ne vedo pa, čemu služijo žalost, krivda, jeza, prezir in podobno.

Katera čustva nas ovirajo na poti k zrelosti in kaj lahko naredimo, da bi to presegli?
Prepričan sem, da človek zares odraste v psihološkem smislu in doseže zrelost takrat, ko brezpogojno sprejme samega sebe. To pomeni, da se jemlje takšnega, kot je, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Mnogi so v puberteti nezadovoljni s svojim videzom, nato pa to fazo prerastejo in sprejmejo svoje telo takšno, kot je. Pri tem, o čemer govoriva, pa gre za sprejemanje svoje osebnosti. To seveda ne pomeni, da moramo sprejeti tudi svoja vedênja. Nasprotno. Dober človek odstopi od vedênj, za katera doume, da so slaba. V tem smislu so glavna ovira na poti k doseganju zrelosti čustva, kot so občutek nezadostne osebne vrednosti, sram, prezir in sovraštvo do sebe ter podobno. Ko se človek brezpogojno sprejme, izgubi zmožnost, da bi čutil takšna čustva. Vzemimo sram. Človek, ki naredi nekaj, kar ni dobro, lahko občuti krivdo, nikoli več pa sramu. Prav pri sramu namreč menimo, da smo kot oseba slabi in da drugi to vedo, pri krivdi pa, da smo v resnici dobri, le da je bilo naše ravnanje slabo. Prav zato nam krivda lahko pomaga, da postanemo boljši.

Katero čustvo vam je osebno najbližje oziroma vas poganja, žene naprej? Črpate navdih iz prijetnih ali neprijetnih čustev − in zakaj?
Ko se ozrem na svojo ustvarjalnost, na obdobja, ko sem največ pisal in ustvarjal v teoretičnem smislu, moram sebi in vam priznati, da so me prevevala neprijetna čustva. Sprva je šlo za občutek nezadostne osebne vrednosti. Bil sem prepričan, da bom s pomembnim prispevkom na področju stroke, s katero sem se takrat poosebljal, pokazal svetu, kako dober in koristen sem. Ta motiv je bil zgrešen, rezultati pa so bili pravi. Pozneje so bila moja najproduktivnejša obdobja tista, v katerih je kdo izpodbijal bodisi moje delo bodisi mene kot strokovnjaka. Tudi v psihoterapevtskih združenjih je namreč veliko politike. Tako sem kot rezultat neke ne prav čiste konfrontacije s kolegico iz Anglije v dveh mesecih napisal knjigo o psihologiji človeške dvoličnosti. Vedno sem se navduševal nad Sigmundom Freudom, ne samo nad njegovimi teorijami, temveč tudi nad količino del, ki jih je napisal. Nekje sem zasledil, da je svojo produktivnost razlagal s tem, da je vedno obstajal kak sovražnik, ki ga je izpodbijal, a tudi prijatelj, ki mu je pomagal pri razvijanju teorij. Ko se oziram v preteklost, ugotavljam, da mi je pravzaprav manjkalo sovražnikov.

Katero čustvo je v življenju najpomembnejše?
Vsako čustvo ima neko svojo logiko in namen. Vsako čustvo prinaša posamezne prednosti. Neprijetna čustva nam pomagajo, da zavarujemo svoje vrednote in v skrajnem smislu − preživimo. Prijetna čustva so povezana s kakovostjo življenja. Toda če bi se že moral odločiti za kako čustvo, bi verjetno izbiral med željo in ljubeznijo. Brez želje bi ljudje ostali na ravni živali, ki zadovoljujejo svoje osnovne potrebe. Želja nas žene, daje nam moč, da gremo proti cilju, ki smo si ga zastavili. V tem smislu je želja osrednje čustvo. Malo je znano, da se želji v latinščini pravi libido. To kaže, da je želja osnova tega, čemur pravimo življenjska energija ali življenjski elan. Iz želje izhajajo številna druga čustva. Ko, denimo, uresničimo željo, občutimo zadovoljstvo. Če je bila želja zelo pomembna, občutimo srečo. Če je človek prepričan, da nikoli več ne bo mogel uresničiti svoje želje, postane depresiven, glavna težava pri depresiji pa je prav pomanjkanje motivacije, izguba želje in življenjskega poleta.
Po drugi strani je v medčloveških odnosih najpomembnejša ljubezen. Ne v smislu zaljubljenosti, marveč v smislu tega, kako se ljudje navezujemo na druge ljudi, živali, predmete in ozemlje. Samo zaradi teh vezi lahko občutimo čustvo pripadnosti. Samo tako nam drugi ljudje postanejo pomembni. V tem smislu ljubezen nima alternative. Ali natančneje – edina alternativa ljubezni je praznina in osamljenost.

Katero čustvo ljudje najtežje razumemo?
Ljudje smo nagnjeni h konkretnemu razmišljanju, zato najtežje razumemo čustva, ki zahtevajo abstraktno mišljenje. Eno od takšnih čustev je tesnoba, anksioznost. V številnih knjigah piše, da je anksioznost nedoločena bojazen, vendar to ne drži povsem. Tesnobo bom primerjal s tremo. Znano je, da ima človek tremo pred konkretno situacijo, kot so izpit, javni nastop in podobno, to pa zato, ker je prepričan, da na situacijo ni dovolj pripravljen. Podobno lahko človek oceni, da ni dovolj pripravljen na celotno življenjsko situacijo, ki je pred njim. Človek, ki končuje fakulteto, lahko občuti tesnobo kot posledico ocene, da ni dovolj pripravljen in pristojen za odraslo dobo, ki je pred njim, za celotno življenjsko situacijo. Mnogi ne razumejo, da se lahko človek boji celotne situacije. Namesto tega poskušajo iz celote izločiti kako specifično situacijo, ker pa to ni uspešno, začnejo tesnobo doživljati kot problem, proti kateremu se nato bojujejo z zdravili.

Ali je sreča najvišja vrednota v življenju, kot pravita dalajlama in naš predsednik Drnovšek? Kako jo lahko dosežemo?
Sreča je vsekakor nadvse pomembna, toda sreča ni cilj, marveč posledica. Kot sem že dejal, ko ljudje uresničijo kako zelo pomembno željo, občutijo srečo. Če človek pride do pomembnega cilja, ki si ga je sam zastavil, je srečen. Če nekdo živi tako, da vsak dan ali vsak teden doseže katerega od svojih pomembnih ciljev, je kontinuirano srečen. Povedati želim, da sreča ni cilj, marveč prijetno čustvo, nagrada za tiste, ki so prišli do cilja. To poudarjam zato, ker so v naši civilizaciji številni ljudje pozabili, da je sreča posledica − in zato si jo postavljajo za cilj. Vsekakor lahko človek meditira in skuša v sebi sprožiti "čisto čustvo sreče", torej čustvo, ki ni utemeljeno z življenjskimi okoliščinami. To je vsekakor veliko bolj zdravo od tega, da skuša sprožiti privid, halucinacijo sreče ob pomoči drog, kot sta kokain in ekstazi − kajti to je zgolj umetna pot. Vsakdo, ki živi skladno s svojimi vrednotami in vlaga napore v to, da bi bilo njemu in drugim bolje, je na poti k sreči.

Kako mislite, da se bo razvijala ljubezen − in kako zvestoba?
Sodobni civilizacijski trenutek, v katerem je tudi to, čemur pravimo zahodna družba, je takšen, da ljubezen počasi odmira. Ko družba zapusti območje preživetja ter vstopi v območje bogastva in užitka, se spremeni marsikaj. Predvsem stališče do drugih. Namesto povezovanja z drugimi in resnične ljubezni, ki sploh ni "spektakularna", posameznik išče ljubezen, ki mu bo prinesla karseda velik in dolgotrajen užitek. Takšni posamezniki iščejo večno zaljubljenost, ker pa v isto osebo ni mogoče biti večno zaljubljen, je posledica tega nadaljevanje iskanja prave ljubezni. V tem smislu vse več ljudi − niti z dejanjem poroke niti po rojstvu enega ali več otrok − ne pojmuje, da je nastopil konec njihovega iskanja pravega partnerja. V tem smislu ni več trdnosti. Vse, kar je stabilno, doživljamo kot dolgočasno, nedinamično in nezanimivo. Perspektiva je torej naslednja: vse manj zvestobe. Nekateri to razumejo kot model serijske monogamije, v smislu, da ljudje v svojem življenju ne bodo zvesti le enemu, ampak več partnerjem, ki se bodo izmenjevali. Drugi to razumejo kot nekakšno ljubezensko promiskuiteto, v kateri zvestoba partnerju pomeni tudi nenadomestljive izpuščene življenjske priložnosti.

Kako se spopadete s tem, če se pacientka v procesu zdravljenja v vas zaljubi?
To se dogaja veliko redkeje, kot si ljudje mislijo. Načeloma je to precej neprijetno za oba. V terapevtskem položaju se jaz kot terapevt ne obnašam kot navaden človek, ampak ponujam del svoje osebe, ki je razumevajoč, sočuten, zaščitniški, ki daje podporo. To seveda nisem ves jaz. Obstaja tudi del moje osebnosti, ki ga pacienti ne vidijo, ki pa jim nikakor ne bi bil všeč. Če pride do pozitivnih projekcij na terapevta, se s pacientko odkrito pogovorim. V primeru ovir lahko terapevt poišče nasvet in pomoč starejšega kolega, supervizorja. Če je pozitiven transfer tako močan, da moti terapevtski proces, je edina rešitev njegova prekinitev.

Ali verjamete v zvestobo v ljubezni?
Da, verjamem, da je nekaj najlepšega, če sta si dva zvesta in če med njima vlada zaupanje. Toda verjamem tudi v različne dogovore, ki jih ljudje zavestno in nezavedno sklepamo drug z drugim. Menim, da bo to vse bolj naša usoda. V ljubezni bo vse manj stvari samoumevnih, vse manj bo povezano s spolnimi vlogami; ljudje se bodo morali čedalje bolj pogajati, da bodo opredelili stvari. Morali bodo sklepati dogovore in sporazume.

Kaj menite o ljudeh, ki verjamejo v boga? Ali obstaja razlika v čustvovanju pri ljudeh, ki verjamejo v različne bogove?
O teh ljudeh menim vse najboljše. Nedavno sem v Ljubljani predaval skupini samaritanov in ne pomnim, da bi se na kakem predavanju tako dobro počutil. Ta skupina ljudi je s svojo energijo kar plenila. Edina razlika med ateisti in verujočimi je v tem, da se pri slednjih pojavljajo nekatera specifična čustva do boga.

Kako se kažejo razlike v nacionalnem značaju slovenskega in srbskega naroda skozi prizmo vaše prakse? Ali in kako se razlikujejo čustveni problemi teh narodov?
Primerjave so vedno nevarne, saj hitro privedejo do stereotipnih klišejev. Kljub temu obstajajo nekatere razlike, vendar ne toliko v problemih, saj so ti univerzalni, marveč po pogostosti posameznih značajskih potez. Srbi so veliko bolj izrazni, Slovenci bolj zadržani. V Srbiji je veliko ljudi, ki so bili kot otroci razvajeni, v Sloveniji je veliko takšnih, ki so bili kot otroci pretirano socializirani. Toda zdi se mi, da ta dva tipa, ne glede na razlike, ko prideta skupaj, razmeroma dobro delujeta. Tako je zato, ker imata, kot pravimo, komplementarni patologiji.

Kaj je najpomembnejše pri zdravem razvoju čustev: družina, družba ali lastna udeležba?
Vsekakor je najpomembnejša družina, saj v njej dobimo osnovna znanja in navodila o čustvih. Otrok razmeroma pozno pride v stik z okolico in pri tem lahko pride do problemov. Številni starši namreč ne naučijo otrok, da zunanji svet ne deluje po enakih načelih kot svet družinske bližine. Zaradi tega mnogi zgrešeno mislijo, da z njimi nekaj ni v redu, če imajo ljudje, s katerimi se srečujejo v javnosti, do njih distanco. Lastna udeležba je možna šele v odrasli dobi, ko se začnejo ljudje samostojno ali ob pomoči drugih ukvarjati s seboj in svojimi čustvi.

V kolikšni meri lahko družina vpliva na čustveno sušo oziroma čustveno nepismenost?
Obstajajo družine, v katerih velja osnovno pravilo, da čustva niso pomembna. Čustvom preprosto ne namenjajo pozornosti. Kot da bi starši otrokom prepovedali čutiti, bodisi vsa čustva bodisi samo nekatera "nespodobna" čustva. Tako se oblikujejo osebnosti, ki menijo, da čustva niso pomembna, da zgolj povzročajo zmedo in onemogočajo jasno razmišljanje. Bolj ko je družina usmerjena v odnose med svojimi člani, bolj ko neguje te odnose, ne pa da spoštuje samo rezultate in dosežke svojih članov, bolj so otroci čustveno pismeni in inteligentnejši.

Ali je mogoče kako čustvo, ki je bilo dolgo zatrto, spet obuditi?
Seveda je to možno. Včasih so to povezovali s pozabljenim in potlačenim prizorom. V tem primeru se čustvo pojavlja močno in dramatično. Včasih se mora oseba, ki v družini nikoli ni smela reči, kaj si misli in kaj si želi, ki se je za vsako ceno izogibala konfliktom, naučiti vstopiti v konflikt, si dovoliti, da začuti in izrazi čustvo jeze. V takem primeru gredo stvari počasneje, saj čustvo ni rastlinica, ki zahteva nekaj mesecev pozornosti in nege, dokler se ne razvije do potrebne višine.

Kakšne so posledice čustvene nepismenosti za posameznika, družino in družbo?
Številni ljudje vedo, čemu služijo srce, jetra in ledvica, ne vedo pa, čemu služijo žalost, krivda, jeza, prezir in podobno. Čustveno pismen človek veliko bolje prepozna lastna in tuja čustva, čustva pa so, kot rad poudari moj kolega Niko Mejaš, najzanesljivejši ključ za razumevanje ljudi. Čustveno nepismeni ljudje nezadostno razumejo sebe in druge. Temu sledijo slaba komunikacija v družini, konflikti in naposled slabi odnosi. To ima vsekakor tudi družbene posledice. Nekatere od teh posledic so različne psihosomatske bolezni, sledijo zasvojenosti. Ljudje se svojih neprepoznanih neprijetnih čustev izogibajo in se jih želijo znebiti s hrano, alkoholom, mamili, a tudi s seksom.

 Menite, da boste prispevali k večji čustveni pismenosti tukajšnjih ljudi?
Zelo me veseli, da bom lahko bralcem Vive približal nekatera najpomembnejša čustva, jim prikazal, kaj so, kako nastajajo in katere so njihove funkcije. Čustvene motnje nastopijo, če človek pretirano pogosto čuti posamezno čustvo, a tudi, če ga nikoli ne občuti. Verjamem, da bom našel način pisanja, ki bo ljudem omogočil, da bodo dojeli pomen čustev, nato pa se bolje opredelili glede lastnih, a tudi tujih čustev.

Zdravnik dr. Zoran Milivojević, psihoterapevt, komunikolog, diplomirani transakcijski analitik, trener in supervizor Mednarodnega združenja za transakcijsko analizo. Predavatelj je na Univerzi Sigmund Freud na Dunaju.
Rojeni Beograjčan zadnjih deset let živi med Novim Sadom in Ljubljano. Napisal je knjige "Psihoterapija in razumevanje čustev", "Formule ljubezni" in "Emocije".


Roman Paškulin

dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze


Postavi vprašanje

Boštjan Kersnič

Boštjan Kersnič dr. med. spec. nefrolog

Postavi vprašanje

Mirjam Toporiš Božnik

mag. Mirjam Toporiš Božnik certificirana apiterapevtka in NLP praktik hipnoze

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki