Otroci in interesne dejavnosti

(Foto: Shutterstock)

Kar se Janezek nauči ...?

Ko je odraščala generacija sedanjih staršev, so od svojih pogosto slišali reklo: »Kar znaš, to veljaš.« Z njim so hoteli svoje otroke spodbujati k učenju, s katerim bi nekoč prišli do kruha, kot so tudi radi rekli. Ta rek seveda v vseh letih niti malo ni izgubil na veljavi, a če si položaj ogledamo od bliže, nam kmalu postane jasno, da so ga starši verjetno vzeli malce preveč zares. Danes namreč ne velja več le zgornji rek, temveč se je k sodobni vzgoji vedno bolj priključila tudi filozofija »v vrtcu bo morda že prepozno.« S tem zagovorniki tovrstnega razmišljanja skušajo starše spodbuditi k čim zgodnejšemu usmerjanju v številna, praviloma intelektualna področja, na katerih se naj otrok začne razvijati, če hočemo, da bo odrasel v človeka z vsestranskimi potenciali.

Kako huda je želja staršev po vsestranskem, predvsem pa čimprejšnjem in čimzgodnejšem začetku učenja, se pokaže vsako leto znova ob začetku šolskega leta, ko svoje otroke množično vpisujejo v najrazličnejše dejavnosti, pri čemer absolutno vodijo tečaji tujih jezikov, učenje inštrumentov, balet, ples in različne športne panoge. Od kod staršem tolikšna zagnanost in predvsem, zakaj si tako zelo želijo, da bi njihovi otroci že od najnežnejše starosti začeli pridobivati različna znanja in spretnosti in ne bi česa zamudili? Kot pravi Jana Zirkelbach, psihologinja in odgovorna urednica mladinske revije Pil Plus, je ta želja verjetno splet različnih okoliščin, pri čemer ima najmočnejši vpliv predvsem stremljenje k čim večji storilnosti. »Koncept storilnosti gojimo na vseh področjih življenja. Uveljavilo se je razmišljanje, češ, če ne bom dober v šoli, če ne bom aktivno znal tujih jezikov in če ne bom dovolj podkovan še na katerem drugem področju, ne bom v tej družbi nič pomenil. Tovrstno razmišljanje se je dodobra uveljavilo v naši družbi, vedno pa se najprej začne v glavah staršev.«

Zame je vseeno, za otroka pač ne

Zanimivo je, da starši, ki so praviloma pobudniki dejavnosti in jih v otrokovem imenu tudi izbirajo, le redko tudi sami popoldne zahajajo na tečaj tujega jezika, k učenju klavirja ali na štirikrat tedenski trening košarke. Od kod potem tolikšno navdušenje, ki pogosto meji že na siljenje svojih otrok v sto in eno dejavnost? Gre za pojav, ki ga v psihologiji imenujejo kompenzacija, razlaga sogovornica. Česar sam nisem dosegel, mi bo uspelo preko svojih otrok. »A pri tem bi se starši morali vprašati, ali so sami res toliko na slabšem, ker ne znajo petih jezikov ali pa so morda v življenju dovolj dosegli, dobro živijo in so povsem v redu taki, kot so. Bi jim vsa najrazličnejša dodatna znanja in spretnosti res prinesla večjo srečo in toliko boljše življenje?« se sprašuje sogovornica in nadaljuje, da je znanje danes postalo statusni simbol. Seveda to samo po sebi ni slabo, problematično postane, ko si ogledamo, na kakšen način pridemo do njega, predvsem pa na vse pretiravanje, ki je povezano z njim.

Nabiti urniki

Veliko je otrok, ki imajo že v vrtcu dva ali tri popoldneve poln urnik, v osnovni šoli pa so vsaj v večjih mestih redki otroci, ki imajo kak dan v tednu prost. Koliko obremenitve pa je sploh za otroka primerno? Jana Zirkelbach pojasnjuje, da je to težko opredeliti s številom ur, vsekakor pa je treba vedeti, da učenje zahteva določeno koncentracijo, ki jo otrok zmore različno, odvisno od starosti. V predšolski dobi je zmore manj in potrebuje več igre in sproščanja, v šolski dobi pa je zmore več. Temu primerno bi morali otroku tudi izbirati dejavnosti, oziroma bi jih moral otrok sam. »Kot strokovnjak sem proti temu, da otrok že v predšolski dobi obiskuje izrazito storilnostne dejavnosti, denimo tuje jezike, ki ga pretirano obremenjujejo, saj vemo, da otrok potrebuje veliko sproščanja, igre in druženja z vrstniki, pa seveda tudi našega skupnega druženja. Starši pozabljamo, da mora otrok preživeti čas tudi z nami. Nenazadnje se prav od nas otrok tudi marsikaj nauči. Pozabili smo, da učenje ni zgolj storilnostno učenje iz šolskih knjig, učenje je široka paleta vsega. Ne bi smeli pozabiti, da se mora otrok poleg jezikov, glasbe in športa naučiti tudi druge veščine, denimo odnosov, komuniciranja, reševanja težkih situacij, konfliktov. To se zgodi spontano, z opazovanjem in življenjem v skupnosti.«

Članek se nadaljuje »


Nevio Medved

Nevio Medved dr. med. plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Postavi vprašanje

Marjan Berginc

Marjan Berginc dr. med. spec. družinske medicine

Vsi Viva strokovnjaki