Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Samospoštovanje


(stran 3 od 4)

KAJ LAHKO STORIMO?

Zdravo samospoštovanje je otrokovo orožje proti izzivom sveta. Otroci, ki imajo dobro mnenje o sebi, se lažje spopadajo s konflikti in upirajo negativnim pritiskom, več se smejijo in bolj uživajo v življenju. So realistični in v splošnem optimistični. Kot starši lahko v tej smeri veliko prispevamo:

  • Iskrenost in spoštovanje: predvsem se zavedajmo, da otrokovo samospoštovanje najbolj trpi, če čuti, da ga ne cenimo. Otrok − bolje kot odrasli − ve, kdaj smo iskreni, zato se ne pretvarjajmo in ne hlinimo. Otrokovo samospoštovanje bo večje, če ga bomo obravnavali resno in s spoštovanjem. Razložimo mu vse in ga obravnavajmo kot inteligentnega posameznika, ki je zmožen sam sklepati in prihajati do zaključkov. Ne nazadnje tudi mi želimo, da nas tako obravnavajo. Otrok, do katerega smo preveč pokroviteljski ali ga ponižujemo, trpi za pomanjkanjem samozavesti, na drugi strani pa vzajemno spoštovanje spodbuja zaupanje in samozavest. Prisluhnimo njihovim mnenjem in stališčem, ne da bi vedno imeli boljši odgovor.
  • Spodbujanje: otrokovo samospoštovanje narašča s spodbujanjem. Spodbujajmo odločanje, saj to vodi k občutku samozavesti in neodvisnosti, ter ponavljanje otrokovih dobrih dejanj.Zaupanje v otrokove sposobnosti: če otroku kaj spodleti, na to ne smemo gledati kot na neuspeh. Naučimo ga, da neuspeh ne obstaja, da obstajajo le občasne ovire na poti do uspeha. Nikoli mu ne recimo, da mu je spodletelo, da nas je razočaral ali da mu nekaj ne more uspeti, saj se bo začel bati tudi najmanjših izzivov. Za otroke z nizkim samospoštovanjem namreč izziv postane vir tesnobe in frustracij; takšni otroci slabo mislijo o sebi, težko najdejo rešitve za probleme, ki jim stojijo na poti. Če imajo samokritične misli, kot so "za nič nisem dober" ali "nič ne znam storiti prav", lahko postanejo pasivni, odmaknjeni ali depresivni. Ko jim na pot stopi nov izziv, se njihov takojšnji odgovor glasi: "Ne zmorem." Zato bodimo otrokov mentor in mu pomagajmo verjeti v njegovo zmožnost uspeha.
  • Ustrezna izbira besed: otroci so zelo občutljivi na besede staršev. Otroka ne hvalite le za dobro opravljeno delo, ampak tudi za trud. Toda pri tem bodite iskreni. Če se otroku ne uspe uvrstiti v nogometno moštvo, mu ne recite "naslednjič se boš bolj potrudil in uspelo ti bo", ampak "v moštvo se nisi uvrstil, vendar sem resnično ponosen na trud, ki si ga vložil".
  • Vselej, kadar o otroku mislite dobro, mu to povejte. Starši navadno zelo hitro izrazijo negativne občutke, pozitivnih pa ne. Otrok ne ve, kdaj o njem mislite dobro, zato mu morate to povedati.
  • Kadar želite otroku sporočiti, da nekaj dela dobro, uporabite opisno pohvalo, kot je: "Res mi je všeč, kako si pospravil sobo. Za vse si našel prostor in vsako stvar si postavil na svoje mesto." Lahko mu tudi rečete: "Zadnjo skladbo si izvrstno odigral. Res si talentiran." Otroka pohvalite tudi pred drugimi.
  • Kadar hvalite otroka, poudarite pozitivne značajske lastnosti, "res si zelo prijazen fant" ali "všeč mi je, da stojiš za svojimi stališči, tudi kadar je težko".
  • Izogibajte se kritike v obliki zasmehovanja. Uporabljajte besedo "jaz" in ne "ti". Recite "rad bi, da obleke vedno odložiš v to omaro" in ne "zakaj si tak nemarnež?"
  • Dajte pozitivno in točno povratno informacijo. Komentarji, kot je "vedno vse pokvariš" dajejo otroku znak, da nima nadzora nad svojimi izpadi. Bolje je reči: "Res si bil jezen na svojega brata. Toda cenim, da nisi vpil nanj." To priznava otrokove občutke, nagradi njegovo izbiro in ga spodbudi, da se bo pravilno odločil tudi naslednjič.
  • Nikdar ne primerjajte otroka z drugimi otroki, predvsem ne z brati in sestrami.
  • Otroku ne grozite in ga ne ponižujte s sporočili, kot so, da bi bil svet lepši brez njega, da ga boste zapustili, če nečesa ne bo storil tako, kot želite, itd.Bodimo otrokovi mentorji in ga usmerjajmo na poti k samospoštovanju: psihologi ugotavljajo, da je negativni pogovor s samim seboj v ozadju depresije in tesnobe. To, kar mislimo, določa, kako čutimo; kako čutimo, pa določa, kako se obnašamo. Zato je pomembno, da otroka naučimo pozitivnega razmišljanja in pogovora s seboj. Na primer: "ta problem lahko rešim, če se bom le dovolj potrudil", "vseeno je, če je naša ekipa izgubila, naredili smo vse, kar je bilo v naši moči, vedno pa ne moremo zmagati", ali "dober občutek je, če pomagaš drugim, čeprav tega ne opazijo ali se mi ne zahvalijo".
  • Naučimo otroka odločanja in prepoznavanja pravilnih odločitev. Otroci se nenehno odločajo, vendar se tega pogosto sploh ne zavedajo. Zato otroku pomagajmo razjasniti problem, ki zahteva rešitev, in se skupaj z njim pogovorimo o možnih rešitvah. Otroku pustimo, da sam izbere eno od rešitev, potem ko je v celoti preučil posledice, in pozneje skupaj z njim ovrednotimo rezultate te konkretne odločitve.
  • Otroku pomagajmo, da se osredotoči na svoje prednosti tako, da mu jih pokažemo, obenem pa mu pokažemo tudi vse, kar lahko zaradi teh prednosti stori, kako jih lahko izkoristi.
  • Spodbujajmo otroka, da se bo do drugih vedel tako, kot bi želel, da se drugi vedejo do njega.
  • Naučimo ga razmišljati v smislu alternativnih možnosti, namesto da se zanaša samo na eno.
  • Pomagajmo mu odkriti konjičke in zanimanja ter raziskati njegove ideje.
  • Kadar je za otroka nekaj zares pomembno, mu to pomagajmo doseči, čeprav se nam zdi nesmiselno.
  • Prepoznajmo in preusmerimo otrokova nepravilna prepričanja o sebi (bodisi da zadevajo popolnost, privlačnost, zmožnost …); pomagajmo mu postaviti bolj stvarna merila in bodimo bolj realistični pri njegovem ocenjevanju. Spodbujajmo ga, da vidi situacijo v pravi luči ("Dober učenec si, res ti gre dobro v šoli. Le matematiki bi moral nameniti več časa. Pomagal ti bom.")
  • Pozitiven zgled: pomembno je, da kot otrokov "mentor" dajemo pozitivni zgled, sicer bo ves trud zaman. Če smo prestrogi s sabo, črnogledi ali nestvarni glede svojih ambicij in omejitev, je možno, da nas bo otrok oponašal. Zato moramo skrbeti tudi za svoje samospoštovanje.
  • Pozitiven pristop: smejmo se z otrokom in ga spodbujajmo, da se smeji sam sebi. To zmanjšuje stres in krepi samozavest.
  • Ljubeč dom in okolica: z otrokom bodimo spontani in ljubeči. Pogosto ga objemimo ter mu povejmo, da ga spoštujemo in da smo nanj ponosni.
Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd