Skušnjave in izzivi žensk po tridesetem letu

(Foto: Jupiterimages)

Sedem let užitkov. Potem pa sedem let skomin.

Povprečna dojemanje povprečne ženske (kamor prištevam tudi sebe) je naslednje: ženska ima do svojega tridesetega leta, če diplomira okrog triindvajsetega leta, približno sedem let časa, da se izživi, znori, zdivja, da torej okusi vso slast in lepoto tega sveta. Trideseti rojstni dan namreč v sodobni družbi šteje za veliko prelomnico, mejo med mladostjo in odraslostjo, zrelostjo, če želite. Ženska mora do tridesetega leta, ko bo najverjetneje rodila in/ali vzgajala prvega otroka ter si začela ustvarjati kariero (oboje praviloma ne poteka sočasno), storiti vse, kar si je zadala in zaželela. Po tridesetem letu bo namreč vse drugače.

Za naslov tega prispevka sem si izposodila naslov znanega ameriškega filma Sedem let skomin in ga nekoliko priredila. Razlaga je preprosta. Kot številne druge ženske v tridesetih letih namreč tudi jaz živim v obdobju nekakšne postmladostniške (ali pa predmenopavzalne) depresije, v obdobju, ko sem prepričana, da so najlepša leta za mano in da je vse, kar me čaka, in to najbrž že zelo kmalu, neestetsko staranje in sprehajanje od zdravnika do zdravnika. No, vstop v trideseta leta se je začel nekoliko bolj optimistično. Značilno zanj je bilo, da sem nenadoma začutila silovito potrebo, da, dokler sem še čila in zdrava, postorim vse, o čemer sem sanjarila že kot otrok. Da prepotujem najmanj Evropo, požrem vse znanje tega sveta (da torej preberem vsaj tri knjige na teden in po možnosti eno celo napišem), kupim hišo z vrtom in psom, zadovoljim želje vseh in vsakogar okrog sebe in se, ne nazadnje, s svojimi dejanji zapišem v zgodovino. Da torej storim vsaj nekaj takega, po čemer se me bodo ljudje, predvsem pa tisti, ki jih imam najraje, vedno spominjali.

Ženska po tridesetem želi postati legenda. Želi postati Marilyn Monroe. Bonnie. Mata Hari. Želi storiti vse naenkrat, saj po štiridesetem za kaj lepega in zgodovinskega, za kaj spomina vrednega, ne bo več ne časa ne priložnosti. Ženska v tridesetih je prepričana, da ji bijejo zadnja leta kakovostnega življenja, da se s številko tri končata mladost in mladostnost, da je obdobje zanimivega, razgibanega in drugačnega enkrat za vselej končano. In da temu obdobju, tem v povprečju sedmim letom užitkov, sledi sedem skomin. Sedem skušnjav, ki nekatere tridesetletnice obsedejo bolj, druge manj.

1. OKLEPANJE MLADOSTI

Okus po …

Po tridesetem letu sem prvič okusila začetek prehajanja v "zrelejša" (ne, ne "zrela"!) leta, kot jih opisuje strokovna literatura. Počasi, a neizogibno se je začelo tisto, o čemer sem tja do petindvajsetega leta s privoščljivim nasmeškom prebirala v rubrikah ženskih revij, ki so jih krasili naslovi, kot so "Ženske v 20., 30., 40., 50. itn. letih", "Desetletja ženskosti", "Mladostna tudi po tridesetem letu", "Spopadite se s prvimi znaki staranja", "Uspešno proti prvim gubicam" … Žalostno, toda resnično: bližnji in natančnejši pogled v ogledalo je tudi na mojem obrazu razkril prve gubice okoli oči in ust, tiste, ki jim ni več mogoče reči smejalne. Posledično v trgovinah s kozmetiko nenadoma nisem več mogla priti skozi z nekaj stotaki, ne, moja denarnica je nenadoma utrpela vse posledice (menda) kakovostnih, "maksimalno-vlažilnih-za-prve-gubice-po-30-letu" krem in kremic, seveda posebej zapakiranih za posamezne dele obraza in posamezne dele dneva.

Manj je več

To je bilo tudi obdobje, ko sem začela verjeti v pregovor "manj je več", in ugotovila, da ne velja le za preprosta življenjska načela, temveč tudi v kozmetični industriji, kjer najmanjše kremice stanejo več kot družinski zavitek zdaj že legendarne kreme (imena blagovne znamke žal ne smem omenjati), primerne za vse tipe kože in vse starosti. V mrzličnem iskanju sredstev, ki bi omilila tistih nekaj gubic v nastajanju, sem bila nenadoma pripravljena (beri: prisiljena) za kremo odšteti vsaj četrtino plače, preiskati vse drogerije in poslušati nasvete farmacevtov (da takšne kreme prodajajo tudi v lekarnah, dotlej seveda nisem vedela, zato se mi je nemudoma zastavilo vprašanje, ali je po tej logiki staranje nekakšna bolezen, ki jo je treba zdraviti ali vsaj, v najboljšem primeru, preprečiti). No, naj se vrnem k jedru problema: je mar to, da sem zabredla v trideseta leta, že staranje?

Police v kopalnici…

… nenadoma krasili dnevna krema, nočna krema, krema za okolico oči, krema za tonus, vlažilni tonik, vlažilni tonik za predel okrog oči, nevtralizator podočnjakov, vlažilno-hladilna maska proti gubam, ampule z učinkom botoksa, ricinusovo olje za trepalnice in mineralizirano olje v pršilu za celodnevno uporabo. Moževa kozmetika, omejena na kremo za obraz in vodico za po britju, je morala romati v stranski predalček. Tudi edina kozmetična sestavina, ki sva si jo dotlej delila, je doživela delitev na "bolj" in "manj" kakovostno. Prodajalka kozmetike, triindvajsetletna deklica manekenske postave in angelskega obraza, ki bo najbrž za vekomaj ostal brez gub, me je namreč prepričala, da se v mojih letih spodobi za res kakovostno tekoče milo odšteti nekaj več denarja, zato sem kupila takšno samo za ženske, z minerali Mrtvega morja, ki naj bi, kako ironično, upoštevaje vsebino 100-mililitrske embalaže, ki me je olajšala za več kot tisočaka, oživili mojo kožo in kroženje krvi pod njo.

Pogled na barbiko

Ohranjanje moje mladosti – to, da je mož en lonček navadne kreme uporabljal vse leto in bil pri tem boljšega videza od mene, je pomemben podatek – je bilo nenadoma postavljeno na prvo mesto med prioritetami našega gospodinjstva. Sem seveda ne sodi le nega obraza, temveč skrb za vse telo. Od nekdaj sem bila športna navdušenka in se vse od petnajstega leta naprej redno rekreirala. In vendar se po porodu zaradi pomanjkanja časa in bogatega gospodinjskega življenja ("bogato" pomeni predvsem veliko kuhanja in nepravilno prehranjevanje) tudi jaz nisem več s tistim samovšečnim užitkom oblekla v preozke pajkice in majčke, segajoče največ do polovice reber. Natanko teden dni pred štiriintridesetim rojstnim dnem sem se med uro aerobike zalotila, kako zavistno buljim v sotrpinko − barbiko s preščipnjenim pasom in kilometrskimi nogami, stlačeno v dres, izpod katerega ni visel niti milimeter odvečne kože − in se nostalgično spominjam časov, ko sem bila sama v podobni izvedbi tarča pogledov prepoten(tn)ih vaditeljev fitnesa. (Nekoliko me je potolažila šele misel, da je znanstveno dokazano, da barbika, če bi bila živa, ne bi nikdar preživela, saj bi ji s takšno postavo najverjetneje odpovedala ledvica, hoditi pa bi morala po vseh štirih.) Ne, pogled v ogledalo me nenadoma ni več razveselil, nič več se nisem zadovoljno namuznila, si pomežiknila in se v prekratkem krilcu odpravila "na lov". Raje sem malce priprla oči in se delala, da v ogledalu opazujem svojo podobo izpred desetih let. Moje žalovanje za izgubljeno mladostjo so vsaj nekoliko omilile modne smernice, ki so celo meni, ženski po tridesetem letu (!), omogočale kolikor toliko mladostno oblačenje, takšno ful kul mega halo uibr hudó (ja, najstniški žargon, še ena odrešilna bilka, ki sem se je oklepala, da sem ostala "v igri"), ki odkrije prednosti in prikrije pomanjkljivosti, hkrati pa me s svojo tipičnostjo skrije v množici mlajših in mladostnejših žensk.
Članek se nadaljuje »


Svetlana Novak

Svetlana Novak diplomirana medicinska sestra

Postavi vprašanje

Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Zdravka Koman Mežek

Zdravka Koman Mežek dr. med. spec. ginekologije

Vsi Viva strokovnjaki