Otrok v dvojezični družini

(Foto: Jupiterimages)

Jezik kot darilo

Odločitev, da bodo otroci odraščali in bodo vzgajani v dveh različnih jezikih, navadno spremljajo velika pričakovanja, a tudi strahovi. Na eni strani je tu upanje, da bodo otroci z dodatnimi jezikovnimi prednostmi uspešnejši v šoli in v poznejšem življenju, obenem pa obstaja strah (ki ga pridno spodbujajo nekateri prijatelji, sorodniki in različni psevdoznanstveniki!), da utegne otrok zaradi različnih impulzov, ki jih prejema iz domačega okolja, nazadovati v jezikovnem razvoju ali imeti zaradi tega nepotrebne težave.

Mešani zakoni oziroma družine so nekaj vsakdanjega, njihova posebnost pa je med drugim dvo- in večjezičnost, ki nedvomno bogati takšno družino in njeno okolico, vsekakor pa prinese tudi kako težavo.

Globlje razumevanje jezika

Lahko si predstavljamo, da otrok, ki tako rekoč z materinim mlekom vsrka bogastvo dveh ali več jezikov, operira z velikim številom izrazov. Seveda ne gre pričakovati, da bo otrok za vsak novi pojem, predmet itn. poznal besedi v obeh jezikih. Tako bo morda besedo "mleko" izgovarjal po slovensko, avtu pa pravil "car", če je njegov drugi jezik angleščina, vsekakor pa med njima podzavestno menja. Tak otrok načeloma znatno globlje razume jezik in ga drugače analizira, saj ve, da za določen pojem oziroma predmet obstaja vsaj še en drugačen izraz.

Matej in Iza

Mateja (5), ki je zrasel v enojezični slovenski družini, in Izo (5), ki od rojstva govori ter razume slovensko in francosko, so povprašali, ali bi psa lahko poimenovali tudi "krava", če kravo označimo za "psa". Mateju se je vprašanje zdelo silno smešno in povsem bedasto, zato je odgovoril z odločnim ne, češ da imen za stvari ni mogoče spreminjati.

Toda Iza tega koncepta ni spodbijala in je celo nadvse preprosto razložila, da so stvari poimenovane po določenem principu oziroma nekakšnem naključnem dogovoru, zato se dodelitev besede ali imena nekemu objektu načeloma lahko spremeni. Pri tem ne gre za večje inteligenčne sposobnosti male Ize, marveč za nekaj, kar je njej kot otroku, ki enakovredno obvlada dva jezika, podzavestno jasno.

Če otrok od rojstva naprej odrašča dvojezično, govorimo o simultani dvojezičnosti. V tem primeru osvajanje besed poteka sočasno v obeh jezikih. Druga vrsta ali stopnja je sukcesivna dvojezičnost, kar pomeni, da si dva jezika sledita eden za drugim. Enega jezika se otrok uči od rojstva, drugega osvoji nekoliko pozneje, denimo okrog četrtega leta starosti, v vsakem primeru pa pred dvanajstim letom.

Če se drugi jezik pridruži prvemu po dvanajstem letu, vendar še pred šestnajstim ali sedemnajstim, govorimo o dvojezičnosti v adolescenci. Če se drugega jezika naučimo kot odrasli, je to pozna dvojezičnost. Pri tem je treba dodati, da te kategorije niso enakovredne, saj je dokazano, da se po prvem letu starosti jezika ni več mogoče naučiti brez akcenta. Znanstveniki so opravili so raziskave, ki so pokazale, da se pri otroku do prvega leta starosti oba jezika "shranita" na istem možganskem območju, medtem ko se pozneje naučeno "zasidra" na različnih mestih; temu primerno informacije niso takojšnje, saj jih morajo možgani jemati iz dveh različnih virov.
Članek se nadaljuje »


Karin Sernec

asis. dr. Karin Sernec dr. med. psihiatrinja in psihoterapevtka

Postavi vprašanje

Boštjan Kersnič

Boštjan Kersnič dr. med. spec. nefrolog

Postavi vprašanje

Vesna Plevnik Vodušek

Vesna Plevnik Vodušek dr. med. spec. pediatrije

Vsi Viva strokovnjaki