Le močni odpuščajo!

(Foto: Jupiterimages)

Grešiti je človeško; odpuščati je božansko

Odpuščanje je neizogiben sestavni del življenja. Vsakdo med nami je namreč vsak dan ali celo večkrat na dan v položaju, ko mora nekomu nekaj odpustiti: partnerju, otroku, prijatelju, sodelavcu, včasih celo neznancu. Kje so meje, ko gre za ljudi in dejanja, "vredne" našega usmiljenja in odločitve, da odpustimo, in kdo pravzaprav največ pridobi z dejanjem odpuščanja: tisti, ki odpušča, ali tisti, ki mu je odpuščeno?

Najtežja stvar v zvezi z odpuščanjem v vsakodnevnem življenju (odnosih) je to, da odpuščanje od nas zahteva, da se soočimo z realnostjo naših čustev do ljudi, ki jih najbolje poznamo. Dovolj težko je odpustiti že tujcu, ki ga nemara ne bomo nikdar več videli, kaj šele osebi, ki jo ljubimo in ji zaupamo. Naša družina, prijatelji, ljudje, s katerimi smo si blizu doma in v službi – vsi ti ne poznajo le naših dobrih plati, vrlin, temveč tudi slabosti in napake. In kadar se obrnejo proti nam, smo razočarani in prizadeti.

KAJ JE ODPUŠČANJE?

Vsi imamo boleče izkušnje iz preteklosti in prej ali slej vsakdo med nami zagreši napako, ko skuša tej preteklosti ubežati. Težava je v tem, da nas preteklost, ne glede na to, kako hitro tečemo ali kako daleč pridemo, vedno nekako lovi. Odpuščanje je oblika spopadanja s preteklostjo tako, da nam ni več treba teči pred njo. Je dejanje, ki nam pomaga premagati jezo in sovraštvo znotraj in od znotraj, obenem pa je dejanje velikega moralnega in čustvenega poguma, zlasti če odpuščamo hude stvari, kot je, denimo, varanje zakonca, kraja, laganje, v najhujših primerih celo telesno nasilje, rop ali še kaj hujšega. Gre za izkušnjo miru in razumevanja, ki jo dosegamo, ko postopno zmanjšujemo zagrenjenost in zamero do človeka, ki nas je prizadel.

Odpuščanje je v tem pogledu obenem proces učenja in spoznavanja, da žalitve oziroma dejanja, ki so nas prizadela, ne smemo jemati preveč osebno. Obenem gre pri odpuščanju za dejanje imaginacije: izzove nas, da opustimo destruktivne misli in si predstavljamo boljšo prihodnost, v katero verjamemo, ne da bi se pri tem čutili prizadete. Povedano drugače: začenjamo se zavedati, da ne moremo živeti v sedanjosti in ustvarjati novo, vznemirljivo prihodnosti zase in za najbližje, če smo pri tem nenehno ujetniki preteklosti. Skozi proces odpuščanja se osvobajamo stališč in dejanj, ki jih imajo drugi nad nami, ter se približujemo resnici o lastni dobroti in všečnosti.

Lahko bi torej dejali, da je odpuščanje nekaj, kar storimo zase in ne za drugega. Odpuščanje je dejanje, ki se poteka v nas in za nas. Če odpuščamo, se rešimo preteklosti in odkrijemo skrite motive, ki so nas bremenili.

KAJ NI ODPUŠČANJE?

Odpuščanje, v splošnem, pomeni opustiti sovražen odnos do osebnostnih lastnosti in/ali dejanj, ki jih druga oseba ni zmožna ali jih noče nadzorovati oziroma s katerimi vas je prizadela – ne da bi nam bilo pri tem treba s to osebo vnovič skleniti prijateljstvo. Odpustiti ne pomeni vnovič skleniti prijateljstvo z osebo, ki vas je prizadela, marveč le to, da izbrišete besedo "sovraštvo" ter nehate mučiti sebe in okolico.

Ne pomeni pa:
  • da dovolite drugi osebi (čeprav je ta oseba vaš najožji družinski član), da vas še naprej zlorablja, vara ali kako drugače žalosti,
  • da boste ostali v slabem zakonu, če, denimo, vaš partner ne more spremeniti svojega vedenja,
  • da boste nadaljevali prijateljstvo z osebo, ki je do vas sovražno nastrojena,
  • da v skrajnih primerih (kot je, denimo, diskriminatoren ali spolno nasilen šef) ne boste iskali pravne pomoči pri reševanju problema,
  • da odpuščate proti svoji volji.
Članek se nadaljuje »