Tekmovati ali sodelovati?

Neža Mrevlje
četrtek, 09. januar 2020

Sodelovanje posameznike med seboj povezuje, krepi medsebojno zaupanje in zagotavlja občutek pripadnosti, medtem ko tekmovalnost spodbuja (individualne) dosežke, a lahko izvira iz potrebe po moči, temelji na izključevanju in posameznika od drugih ograjuje. (Foto: Shutterstock)

Tekmovalnost in sodelovanje sta temi, ki bosta večno z nami in vsakič znova opredeljujeta družbene hierarhije, formalne in neformalne, pravi profesor Miha Škerlavaj z ljubljanske ekonomske fakultete.

Ob tem Boštjan Bajec, docent za psihologijo dela z ljubljanske filozofske fakultete, poudarja, da je tekmovalnosti v sodobni zahodni družbi nekoliko preveč. Vprašanje tekmovalnosti in sodelovanja je ena od osrednjih tem, s katerimi se ukvarjajo raziskovalci, sodelovalna tekmovalnost (co-opetition) pa eden od odgovorov, ki se v tem kontekstu pojavlja v zadnjem času.

Sodobna družba je usmerjena k produktivnosti, rasti, vidnosti, konkurenčnosti, individualnosti in napredku. V tem kontekstu se postavlja vprašanje, kakšno je v družbeni resničnosti mesto tekmovalnosti in sodelovanja. »Vloga sodelovanja in tekmovanja je eno glavnih vprašanj, s katerimi se ukvarjamo raziskovalci z zelo različnih področij,« pravi Miha Škerlavaj, strokovnjak za organizacijsko vedenje.

»Evolucijski biologi vam bodo povedali, da smo ljudje planet zasedli prav zaradi naše zmožnosti sodelovanja in organiziranja v širše kolektive. Nevroznanstveniki bodo rekli, da smo omreženi zato, da se povezujemo – torej, da naši možgani delujejo v soodvisnosti s socialnimi omrežji, v katerih smo angažirani.« Organizacijski, razvojni, športni in izobraževalni psihologi pa govorijo o miselnem ustroju rasti, o ciljni usmerjenosti k rasti in o tem, da je za posameznika najbolj produktivno to, da se primerja s samim sabo in se tako poskuša izboljševati skozi čas, pojasnjuje sogovornik.

Neoliberalna agenda ima pri tem nasprotno mnenje, ko predvideva, da naj bi bil vsak posameznik otok zase in odgovoren za to, da bije konkurenčno bitko z drugimi. Neoliberalizem ustvarja atomizirane posameznike, odvisne same od sebe, samoodločujoče in z možnostmi samorealizacije, kjer obstaja iluzija neskončnih možnosti. Neoliberalen posameznik je učinkovit, tekmovalen in konkurenčen. Neuspeh različnih vrst je ob razgrajanju družbene zaščite obešen na njegova ramena, interpretiran kot osebna krivda in lahko pospremljen tudi z občutki sramu.

Vsa področja našega delovanja, od šol, podjetij, znanstvenih ustanov do drugega, so torej vpeta v širši družbeno-kulturni kontekst, ki na različnih ravneh, od medijev do pravljic, pogosto posredujejo sporočilo, da če boš resnično verjel vase in se potrudil, boš uspel, tudi pravi Bajec. V ospredju tako niso družbene okoliščine in pogoji, temveč posameznikov vložek, izbira in naložba tudi v primerjavi z drugimi.

Kaj kažejo raziskave

A kot pojasnjuje Miha Škerlavaj, raziskave družbeni resničnosti, v kateri se posameznik bojuje zgolj z osebnimi izzivi, ne pritrjujejo. Socialna bolečina, podčrtuje ameriški nevroznanstvenik Matthew Lieberman, ni le metafora. Izvedli so raziskavo, v kateri so ljudi prosili, naj si še z dvema podajajo žogo, medtem pa skenirali njihove možgane. Žogali so se, a v določenem trenutku sta soigralca tretjega izključila. Nista mu več podala žoge, v njegovih možganih pa so nevrologi zaznali, da je bil pri izločitvi iz igre bolj aktiven možganski predel, ki zaznava fizično bolečino, kot takrat, ko je posameznik bil del igre.

Socialna bolečina je resnična, je jasen Matthew Lieberman. Ni prijetna, a brez nje bi bili izgubljeni, saj nas poganja k povezovanju z drugimi, kar pa je pomembno za naše preživetje. Motivira nas, da skupaj živimo, delamo in se igramo. »Imamo lahko izvrstno idejo, a če se ne povežemo z drugimi, ne bo nič iz njene uresničitve,« v svojem TED-govoru pravi nevroznanstvenik Lieberman. Prav naša zmožnost za socialno bolečino je ena naših največjih super moči, ki nas vodi do skupnostno naravnanega delovanja. Usmerja nas k temu, da dobro živimo drug z drugim, pomen sodelovanja potrjuje nevroznanost. Ob tem ameriški znanstvenik navede primer sodobnega razreda, kjer je socialno naravnano razmišljanje razumljeno kot sovražnik učenju.

A izkazalo se je, če povzamemo Liebermanove besede, da si zapomniš bolje, če si socialno motiviran za učenje. Torej, če učiš nekoga drugega, tudi sam bolje usvajaš znanje, kot če se sam pripravljaš na test. Po francoski revoluciji, ko so se spopadali z množičnim pomanjkanjem učiteljev, so uvedli model »učenje za poučevanje« in vključili učence, da so učili druge otroke, kar je imelo velik uspeh. Ko si je Francija opomogla, pa so na to pozabili in se vrnili k tradicionalnemu sistemu, primer iz zgodovine daje Lieberman. Naša vrednost je v socialnosti, ugotavlja nevrolog.

Tekmovalnost v Sloveniji

»Tekmovalnosti je v sodobni družbi nekoliko preveč, čeprav Slovenija v primerjavi z drugimi zahodnimi kulturami ni tako izrazito tekmovalna in obstaja tudi kultura sodelovanja, če se spomnimo, na primer, akcije za Krisa, ko smo stopili skupaj in zbrali denar za njegovo zdravljenje,« pravi docent za psihologijo dela na ljubljanski filozofski fakulteti Boštjan Bajec. Dobrodelnost lahko razumemo v kontekstu sodelovanja, se strinja sogovornik. Ob tem spomni tudi, kako so pri nas cenjeni gasilci in kako so med velikim delom populacije tudi krvodajalci.

V Sloveniji smo imeli družbeni kontekst, »kjer smo znali dobro sodelovati in še vedno pokažemo veliko solidarnosti, ko je nekomu zelo hudo«, pa pojasnjuje Škerlavaj. Ob tem dodaja, da imamo na tem skupnem planetu veliko izzivov, ki so rešljivi izključno s sodelovanjem, in da je tekmovanje šlo predaleč. »Že s podnebno krizo in vsemi cilji trajnostnega razvoja, pri čemer mi trenutna geopolitika ne vliva optimizma.«

Sodelovanje in tekmovanje pri delu

V psihologiji dela v raziskavah proučujejo vprašanje, kdaj je tekmovalnost, kako in do katere meje v organizacijah produktivna. Kdaj pripomore k večjemu uspehu in kdaj se bolje obnese sodelovalnost ter katere cilje bolje dosegamo v sodelovalnih situacijah. To vprašanje je kompleksno, strne Bajec. »V vsakodnevni prevladujoči organizacijski praksi imamo delovno intenziven model, kjer ljudje v povprečju živijo dolgo, vendar pa v primerjavah EU in OECD tudi precej majhno število zdravih let. To pripisujemo tudi dejstvu, da imamo še veliko prostora pri razvoju organizacijskih kultur, kjer se bomo naučili boljšega sodelovanja. Hkrati pa ne bi želel zamenjati ene ideologije z drugo,« pojasnjuje Miha Škerlavaj.

Kultura sodelovanja ne pomeni, da ljudje nimajo tudi tekmovalnih vzgibov. »V vsakem, na primer, inovativnem timskem delu pride do asimetrije ciljev med posamezniki, s čimer ni nič narobe,« je tudi jasen profesor z ekonomske fakultete. Je pa napačno, še dodaja, če se ne učimo delati skupaj in presegati razlik oziroma z njimi bogatiti svoje delo in življenje. Tu je ključen razvoj sodelovalnih spretnosti, skupaj z razvojem empatije.

Sodelovanje posameznike med seboj povezuje, krepi medsebojno zaupanje in zagotavlja občutek pripadnosti, medtem ko je tekmovalnost tista, ki spodbuja (individualne) dosežke, a lahko izvira iz potrebe po moči, temelji na izključevanju in posameznika od drugih ograjuje. V nekaterih situacijah je tekmovalnost spodbudna, ni razdiralna, v smislu da bi povzročala konflikte na osebni ravni, pravi psiholog Bajec.

Vloga sodelovanja in tekmovanja je torej odvisna od konteksta delovne organizacije in njene kulture, a kot v povprečju kažejo raziskave s tega področja, je sodelovanje bolj učinkovito, čeprav ne vedno. Vsakič znova, kot pravi Škerlavaj, potrebujemo dobre načine, kjer lahko sodelovanje in zdravo tekmovanje soobstajata. Ob razmerjih med tema dvema načinoma delovanja posameznika in družbe pa Škerlavaj navede delo Adama Granta, ki kaže, da so posamezniki, ki pomagajo drugim, na vrhu in na dnu lestvice kariernega uspeha.

Razlika med njimi je v tem, da posamezniki na vrhu pogosto in radi pomagajo drugim, vendar tako, da se ne zanemarijo njihovi lastni interesi. Najdejo pristope, ko sodelovanje in tekmovanje obstajata v zdravem, konstruktivnem sorazmerju. Prav tako je tudi na ravni organizacije, pravi sogovornik. Obstajajo metaanalize, ki kažejo, da so delovna okolja, ki gradijo kulture sodelovanja in medsebojne pomoči, uspešnejša v konkurenčni tekmi z drugimi organizacijami.

Sodelovalna tekmovalnost

Sodelovalna tekmovalnost (co-opetition) je pojem, ki se pojavlja v raziskovalnem svetu od leta 1996, pojasnjuje Bajec. Govori pa o okoliščinah, kjer sta sodelovanje in tekmovalnost uravnavana, da se pojavljata v konstruktivni meri zato, da je delovna organizacija uspešna. V tem kontekstu Škerlavaj navede primer s področja telekomunikacij in financ, kjer so različna podjetja vlagala skupaj v infrastrukturo, z njo pa potem tekmovala urejeno in regulirano.

Znanost – tekmovanje in sodelovanje

»V znanosti še vedno velja, da kdor nekaj odkrije, šteje več, tako je v Sloveniji in tudi v svetu,« o tekmi za prepoznanje in prestiž na področju vednosti pravi Boštjan Bajec. A kot dodaja Miha Škerlavaj, tudi v znanosti iščejo ravnotežje oziroma soobstoj tekmovanja in sodelovanja. Enako kot v drugih ustvarjalnih okoljih je tudi v znanstvenoraziskovalnem delu.

»Imamo sisteme, ki štejejo točke, število kakovostnih objav, citiranost posameznikov. Sisteme, ki razvrščajo šole po tem in onem. Tayloristični pristop k financiranju raziskovanja na evropski ravni. Habilitacijske sisteme, ki venomer nekaj merijo, tehtajo in presojajo. Skratka, veliko sistemov, ki vsaj na prvi pogled zahtevajo tekmovanje.« A hkrati resnični preboji nastajajo v kakovostnem, spodbudnem sodelovanju, je jasen sogovornik. Njegovi najboljši članki, dodaja, so nastali v sodelovanju v ekipah, kjer so tudi dobri prijatelji. »Vsak od teh člankov prispeva k skupni zakladnici znanja, ki nastaja v sodelovanju med skupinami raziskovalcev z vsega sveta.«

Ob sporočilu in izkušnji sodelovanja, ki ga navaja Škerlavaj, pa je mogoče še predstaviti ugotovitve raziskav s področja vodenja in ravnanja z ljudmi pri delu. Te kažejo, kako je pri tem pomembna prosocialna motivacija. To je močan vzgib, ki ga posameznik čuti, ko se zaveda, kako njegovo delo koristi drugim. Povezava med prosocialno motivacijo in rezultati dela posameznika ter organizacijsko uspešnostjo pa je izjemna, še pojasnjuje sogovornik.

Galerija

»Imamo sisteme, ki štejejo točke, število kakovostnih objav, citiranost posameznikov in tayloristični pristop k financiranju raziskovanja na evropski ravni. Habilitacijske sisteme, ki venomer nekaj merijo. A hkrati resnični preboji nastajajo v kakovostnem, spodbudnem sodelovanju,« je jasen profesor Miha Škerlavaj z ekonomske fakultete v Ljubljani. Aleš Beno