Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Kako beremo v digitalnih časih?

Branje knjig je prostočasna dejavnost, ki jo v digitalni družbi spodkopavajo zaslonske tehnologije, splet, družbena omrežja in računalniške igre.
Branje knjig je prostočasna dejavnost, ki jo v digitalni družbi spodkopavajo zaslonske tehnologije, splet, družbena omrežja in računalniške igre. (Foto: Shutterstock)

Z branjem bogatimo besedni zaklad, razvijamo analitično mišljenje, kompleksnost in koncentracijo, ob tem pa s poglobljenimi vsebinami, ki jih prebiramo, razširjamo svoje mentalno in emocionalno polje.
Književnost nas uči sočutja in vživljanja, z branjem knjig krepimo miselne povezave, lažje se odločamo, bolje razumemo mehanizme človeškega vedenja in družbeno-kulturne kontekste. Po zadnjih podatkih Slovenci dosegamo nižje rezultate od povprečja v OECD v bralni, matematični in tehnološki pismenosti.

Znanstvena spoznanja pravijo, da zaradi branja knjig dlje živimo, kar je najverjetneje povezano z boljšimi kognitivnimi sposobnostmi. »Nevrološke raziskave pa kažejo, da tisti, ki veliko berejo knjige, bolje prepoznajo vzorce, lažje povezujejo stvari in uvidijo lažne novice, precej boljši so tudi v logičnem razmišljanju. Ugotovili so tudi, da so mladi, ki veliko berejo, boljši v matematiki in igranju računalniških iger, ki zahtevajo logično sklepanje in strateško razmišljanje,« pojasnjuje direktorica Javne agencije za knjigo RS (JAK) Renata Zamida. Ljudje z inovativnimi in izumiteljskimi idejami pa so prav tako intenzivni bralci knjig.

Slovenci zaostajamo

Branje je užitek, sproščanje, delo in način raziskovanja ter poglobljenega spoznavanja bivanja in sveta. Vendar pa po zadnji (letošnji) nacionalni raziskavi o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji sodimo na rep med evropskimi državami. Spletno anketiranje o enaki temi, ki je leta 2014 zajelo več kot tisoč ljudi, je pokazalo, da je bilo pred petimi leti med njimi le 58 odstotkov takih, ki so v zadnjem letu prebrali vsaj eno knjigo, medtem ko se je število tistih, ki v zadnjem letu niso prebrali niti ene knjige, ugotavljajo v letošnji raziskavi, povečalo še za nekaj odstotkov. Prav tako upada število visoko izobraženih bralcev.

Izsledki mednarodne raziskave o kompetencah in zmožnostih odraslih PIAAC (Programme for International Assessment of Adult Competences) v slovenski različici iz leta 2016 pa so pokazali, da pri nas dosegamo nižje rezultate od povprečja v OECD v bralni, matematični in tehnološki pismenosti, na te ugotovitve opozarja profesor z oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na ljubljanski filozofski fakulteti Miha Kovač.

Digitalne naprave konkurenca knjigi

Branje knjig je prostočasna dejavnost, ki jo v digitalni družbi spodkopavajo zaslonske tehnologije, splet, družbena omrežja in računalniške igre, ob tem pa tudi ritem vsakodnevnega življenja v neoliberalni resničnosti, v kateri se delovni čas in z delom povezane aktivnosti vse bolj zajedajo tudi v prosti čas. »V sodobni družbi se je delovni proces razširil iz okvirov delovnega časa, za kar nismo plačani. Na službo smo dobesedno privezani s tehnološkimi napravami, prek katerih spremljamo elektronsko pošto in nanjo odgovarjamo, se oglašamo na telefon in sporočila ter se tako manjkrat odklopimo od obveznosti,« družbeni kontekst, ki med drugim vpliva na bralne navade, opisuje Renata Zamida.

Ob tem še poudarja, da glede na to, koliko časa preživimo pred zasloni, ni nujno, da na splošno beremo manj, vendar pa je jasno, da če med branje štejemo komentarje na Facebooku in Twitterju, to zagotovo ni primerljivo z branjem knjig ali strokovne literature. Miha Kovač denimo pravi, da pametne naprave resda vplivajo na bralno kulturo, vendar pa to ni edini dejavnik. Za primerjavo navaja Norveško, ki je bolj digitalizirana od Slovenije, pa upada v branju knjig ne zaznavajo, celo nasprotno. V tej skandinavski državi število nebralcev skozi leta upada, medtem ko so imeli pred 40 leti 30 odstotkov ljudi, ki niso v roke vzeli knjige, je danes takšnih približno 10 odstotkov.

Pomen domače knjižnice

Po že navedeni najnovejši raziskavi o bralni kulturi in nakupovanju knjig z naslovom Knjiga in bralci VI pa Slovenci tudi nismo strastni pri zalaganju domačih knjižnic, saj v povprečju kupimo le malo več kot dve knjigi na leto na osebo, kar je manj kot v preteklosti in prav tako pomeni veliko razliko v primerjavi z Norveško, kjer v povprečju kupijo deset knjig na leto na osebo. Na ta podatek, kot se strinjata oba sogovornika, pa ne vpliva kupna moč, temveč gre za vprašanje individualnih vrednot.

»S svojimi tisoč prijatelji na Facebooku se občasno sporečem, ko kdo zapiše, da so knjige pri nas drage, v isti sapi pa si kupi pohodne čevlje za 150 evrov,« prevladujoči odnos do knjižne produkcije pri nas ponazarja Miha Kovač. Ob tem dodaja, da je povprečna cena knjig v prodaji na drobno v naši največji knjigarniški mreži 15 evrov in »upam si trditi, da velikemu delu prebivalstva takšen znesek ni težko odšteti. Za tiste, ki živijo na pragu revščine, pa to seveda je problem.«

Domača knjižnica ima zelo pomembno vlogo, poudarja Renata Zamida. »Raziskave iz tujine kažejo, da obstaja neposredna povezanost med otrokovo uspešnostjo v odrasli dobi in odraščanjem med knjigami v domačem okolju. Rezultati dokazujejo, da je to celo močnejša soodvisnost, kot je izobrazba staršev,« podatek pojasnjuje sogovornica. Dejavnik, ki vpliva na ustvarjanje bralne kulture, je tudi obseg domače knjižnice, se strinja sogovornik. Pomembno je namreč, ali imamo na svojih knjižnih policah izbranih 30 ali 100 knjig, medtem ko vse, kar je več kot 300 knjižnih naslovov, v učinku na otroka ne pomeni več razlike.

Domača knjižnica je kazalnik bralne kulture zasebnih okolij, ki (naj) jo v obdobju odraščanja spremlja družinsko branje, je jasen sogovornik. Vendar v Sloveniji, kot pojasnjuje Renata Zamida, tudi na tem področju še posebej v primerjavi s skandinavskimi državami močno zaostajamo. Zato v zadnjih letih na JAK v svojih programih veliko pozornost namenjajo tudi družinskemu branju. To je med drugim razlog, da so lani kot eden izmed partnerjev v okviru projekta Beremo skupaj podprli pobudo Nacionalni mesec skupnega branja.

»Branje morajo otroci kot prostočasno dejavnost vzljubiti, da jo bodo vzdrževali tudi v odrasli dobi. Če odraščajoči branja ne ponotranjijo kot nekaj, kar jim bogati življenje, verjetno nikoli ne bodo intenzivni bralci,« je jasna sogovornica. Ob tem pa se na splošni upad bralnih navad med mladimi, ki ga prav tako zaznavajo v zadnjih letih, na JAK odzivajo s projekti za različne starostne skupine, med katerimi so Rastem s knjigo, Pot knjige, kampanja Knjigajmo migajmo in drugi.

»Aktiviranje mladih bralcev, ki jih nagovarjamo s svojimi programi, je ključnega pomena. Največji upad v bralni kulturi med mladimi zaznavamo v šestem razredu in je pri dečkih bolj izrazit kot pri deklicah. Do petega razreda otroci bralno značko večinoma radi opravijo, tudi ob veselju in motivaciji staršev, potem pa nastane težava. Zato je pri tem temeljno vprašanje vseh, ki se ukvarjamo s spodbujanjem bralne kulture, kako jih motivirati,« pojasnjuje direktorica JAK.

Ob tem spregovori tudi o bralni kondiciji, česar se mladi bralci, ki so se šele opismenili, šele navajajo, prav tako pomembna pa je za odrasle. Po postopnem pridobivanju jo je mogoče primerjati s fizično kondicijo. Zato si je, kot svetuje sogovornica, dobro izbirati tematike in knjige, ki te zanimajo, četudi je to za začetek lažja literatura. Kondicijo za zahtevne knjige pridobivamo postopoma, kar pa velja za vse starosti. Več knjig preberemo, lažje se postopoma lotimo daljših in zahtevnejših.


Knjige v našem vsakdanu

»Pomembno je, da je knjiga čim bolj prisotna v vsakdanjem življenju in komunikaciji. Da je del dnevnoinformativnih medijev, da je vidna na družbenih omrežjih in da se pisanje o knjigah ne getoizira v smislu nišnih kritiških portalov. Pomembna pa je tudi njena prisotnost v mestu,« o družbenem vzpostavljanju prostora za knjigo in odnosa do branja med drugim pravi Renata Zamida.

V tem kontekstu imajo velik pomen tudi zidane knjigarne, prek katerih so knjige del ponudbe v skupnosti, v kateri živimo. Vendar pa te v Sloveniji, kot opozarja sogovornica, izgubljamo in v manjših krajih jih skoraj več ni. 
»Zelo dobro imamo razvito mrežo splošnih knjižnic, kar je naša velika sreča in prednost, saj so te v zelo veliko krajih, a medtem usihajo fizične knjigarne, kar pa prav tako vpliva na zaznavanje, ali je knjiga del našega javnega in zasebnega življenja ali ne. Če knjigo izgubiš iz vidnega diapazona, se hitro in lažje preusmeriš na druge dejavnosti v odmerjenem prostem času, ki ga imamo,« je jasna sogovornica.

Ob tem Miha Kovač še enkrat spomni na pomen domače knjižnice kot osnovne bralne baze. Kot poudarja, je zato sporočilo knjižničarjev, da je »vaša knjižnica v splošni knjižnici«, napačno, saj če doma ni temeljnega izhodišča, niti takšni javni prostori ne pomagajo. Pri čemer pa je ob spremljanju pomena knjig v našem vsakdanjem življenju povedno tudi to, kako knjižne police izginjajo iz standardne opreme stanovanj. Že to pa je, kot še ugotavlja Renata Zamida, eden od kazalnikov, kako knjiga pri nas izgublja status. »Če se pogovarjaš z arhitekti in notranjimi oblikovalci, marsikdo reče, da knjižne omare ali police niso več načrtovani del interjerja.«

T- ali e-knjige?

»E-knjige so en medij za knjige in en način branja. Po strašnem navdušenju, ki smo mu bili priča med letoma 2012 in 2016, je zdaj očitno in se kaže tudi v mednarodnem okolju, da e-knjiga nikakor ne ogroža fizične knjige. Je pa vse več mednarodnih raziskav, ki jasno kažejo, da si branje s papirja bolje zapomnimo kot z zaslonov,« o razmerju med tiskano in elektronsko knjigo pravi Renata Zamida.

Ob tem pojasnjuje, da je to povezano s tem, da – ko gre za človeške možgane – beremo s centrom za ravnotežje, kar pomeni, da je fizična orientacija pri branju knjig precej pomembna. Torej, pomembno je, da vemo, kje smo kaj prebrali, kje smo ostali, kar je na tablici, pametnih telefonih in bralnikih zelo oteženo. Prav tako daljša in kompleksna besedila bolje razumemo, če jih beremo na papirju kot na zaslonu, jasno ugotovitev mednarodne mreže E-Read posreduje Miha Kovač, ki kot eden izmed dveh slovenskih predstavnikov sodeluje tudi v interdisciplinarnem konzorciju 200 znanstvenikov iz Evrope in Izraela.

Navedeno spoznanje pa ni ugotovitev ene raziskave, temveč odkritje metaštudij, kar pomeni pregled serije raziskav o tej temi. Razlika v boljšem razumevanju zahtevnejših vsebin ob branju s papirja v primerjavi z branjem z zaslona pa se pri mlajših bralcih, tako imenovanih digitalnih domorodcih, še povečuje. »Kar pomeni, da ne drži teza, ki je veljala nekaj časa, da bolj bomo ljudje vajeni uporabljati računalnik, bolje bomo razumeli besedila z zaslona,« še razlaga Miha Kovač.

Ena izmed teorij, ki pojasnjuje razliko v koncentraciji, pomnjenju in razumevanju med branjem s papirja in branjem z elektronskih naprav, pa je tudi ta, da je na zaslonu že po njegovi naravi veliko več motenj, denimo v obliki SMS-sporočil, klicev, elektronskih sporočil in družbenih omrežij. »Med branjem z zaslona ni takšne koncentracije kot pri branju s papirja, kjer ni neposrednih možnosti, kot jih ponuja zaslon. Raziskave so pokazale, da kadar beremo hipertekst, besedilo s povezavami, vsebino slabše razumemo,« dodatne ugotovitve navaja Kovač. Četudi na povezave v besedilu ne kliknemo, se, ko jo med branjem zagledamo, v možganih sproži vprašanje, ali jo aktivirati ali ne, s čimer zmotimo bralni proces. To je le ena izmed teorij, ki pojasnjuje neizpodbitne razlike med branjem na papirju ali elektronskih napravah, vendar pa ni nujno, da je to edini razlog, podčrta Kovač. Te je treba še bolje raziskati.


Elektronske knjige v otroštvu

Eno od neizogibnih vprašanj v povezavi z elektronskimi knjigami je tudi, kakšen vpliv imajo v dobi odraščanja. »Stališča na tem področju so zelo različna. Moje, ki ga delim s kar nekaj kolegi po svetu, je, da do konca prve triade ni zaželeno, da otroci prav veliko uporabljajo računalnike v šoli zaradi grafomotorike,« pravi sogovornik. Roka je podaljšek možganov, dodaja, in te prefinjene povezave se razvijajo z ročnim pisanjem. Sicer to ni edina pot za ta razvoj, saj je to mogoče pridobiti tudi z igranjem inštrumentov, a pisanje je za velik del prebivalstva edina pot, po kateri razvijamo grafomotoriko. Drugi razlog, ki govori v prid papirju in ga navaja sogovornik, je povečevanje kratkovidnosti v populaciji do 25. leta po vsem svetu.

S pretirano uporabo zaslonske tehnologije v otroštvu nekateri strokovnjaki povezujejo tudi motnje pozornosti. Kar ne pomeni, razlaga Kovač, da bi morali povsem omejiti uporabo računalnikov, temveč da v šolskem sistemu do konca prve triade prevelika digitalizacija ni smiselna. Ob vprašanjih digitalizacije v šolskem kontekstu, kot poudarja Miha Kovač, je težava predvsem umanjkanje razmisleka, v katerih primerih je to učinkovito in v katerih ne. Premalo presoj je narejenih na podlagi znanstvenih spoznanj in so predvsem emocionalne, v smislu, če ne bomo digitalizirali šol, ne bomo dovolj napredni, sogovornik pokaže na problematiko. Ob tem opozarja še na en pomemben vidik digitalnega opismenjevanja, ki je večinoma odsoten. To pa je razumevanje osnov in programiranja ter oblik interakcije med človekom in računalnikom.


Ravnovesje med papirjem in zaslonom

Kot pravi Renata Zamida, pa je, če so otroci motivirani s tem, da berejo z elektronske naprave namesto s papirja (čeprav imajo otroci načeloma raje tiskane knjige), pomembno vzdrževanje ravnovesja med tema oblikama in odrasli smo pri tem za zgled. Prednost elektronskih knjig, za katere ni potrebna prevelika koncentracija, je zagotovo ta, da jih imamo lahko na napravah v velikem obsegu, kar je še kako primerno za dopuste in potovanja. Dostopne so zmeraj in povsod.

Prevladujejo pa med nakupovanjem in izposojo elektronskih knjig žanrske, to so ljubezenski romani, kriminalke in znanstvena fantastika, tudi priročniki. »Ljudje med elektronskimi knjigami večinoma kupujejo to, kar bi v knjigarni kupili kot žepnico. Torej nekaj, kar prebereš in daš naprej, medtem ko tiste knjige, ki jih želijo imeti v trajni posesti, kupijo v fizični obliki,« ugotavlja Renata Zamida. Ob tem Miha Kovač navaja še primerjavo z analognimi in digitalnimi časi, ko pravi, da se je v »elektronsko branje preselilo veliko vsebin, ki so jih prej ljudje kupovali v kioskih«. Med prednostmi na področju novih bralnih medijev, ki je za naš majhen trg sicer še ni, pa je kombinacija zvočnih in elektronskih knjig, razvoj na tem področju nakazuje Kovač.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

branje , digitalizacija

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.