Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Starši otrok s posebnimi potrebami


(stran 2 od 2)



NE POZABITE NASE IN NA DRUGE
Otrok s posebnimi potrebami je vsekakor nekaj posebnega. V času svojega razvoja potrebuje veliko več pomoči in strokovnega svetovanja. Toda vi ste še vedno samo starši in ne strokovnjaki. Pomislite, da svoje probleme pogosto raje zaupate bežnemu znancu kot svojemu partnerju. Enako je z otrokom. Vaša pravica je, da ga imate neskončno radi, da se zanj bojite in mu želite najbolje. Toda le težko mu boste koristili, če se boste prehitro izčrpali. Včasih je lažje odšteti kak tolar in otroka za urico prepustiti strokovnjaku − mimogrede, ta pri delu ne bo čustveno obremenjen in bo zato toliko učinkovitejši −, sami pa si vzemite čas za sprehod, počitek ali pogovor s prijateljem. Vso pravico imate, da si vzamete nekaj časa zase in sami oziroma s partnerjem brez otroka odpotujete na dopust. Še vedno vam pripadajo stari konjički in prijatelji. Ne pozabite nanje.
Skušajte se čimveč pogovarjati s partnerjem. V najhujših trenutkih vam bosta zagotovo ugajala tišina in beg v samoto, vendar takšno beganje lahko med vama postavi globok prepad, čez katerega bosta le stežka zgradila most.

Če imate še druge otroke, se jim posvečajte enako kakovostno kot otroku s posebnimi potrebami. Ne dovolite, da zaradi tega izgubijo otroštvo in razigranost. Vsi otroci, ki jih imate, vas potrebujejo ob sebi. Nihče si v odraslosti ne želi imeti občutka, da je vse otroštvo presedel v čakalnicah različnih strokovnjakov in na klopeh pisal domače naloge. Niti za ceno tolerantnosti ne.

STIGMATIZIRANI STARŠI
Ste se kdaj vprašali, kako bi se počutili, če bi se smilili vsem staršem na roditeljskem sestanku. Če bi vsi šepetaje govorili o vas in vaši družini. Ali da imate zelo nemirnega sina ter vas učiteljica vsak teden kliče v šolo in vam pridiga o neprimernem vedenju, razbitem steklu, polomljenih stolih...

Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da smo ljudje naravnani tako, da naš obseg pomilovanja ne seže zelo daleč. Kot sem že nekoč omenila, večina ljudi lažje tolerira otroke z vidnimi primanjkljaji (gluhota, slepota, gibalna oviranost) kot tiste s prikritimi (hiperaktivnost, čustvene motnje, učne težave... ) Mamica dečka z avtizmom mi je povedala, da so jo ves čas obtoževali za sinovo "neprimerno" vedenje. Gledali so jo postrani in na tihem iskali različne vzroke za "nevzgojenega" sina. Sama pravi: "Staršev otroka s cerebralno paralizo nikoli nihče ne obtoži, zakaj svojega otroka niso naučili hoditi. Mene pa so ves čas obtoževali in mi očitali, da nisem dobra mati in da nisem dobro poskrbela za vzgojo svojega sina!"

Ne sodimo prehitro. Tudi sami se utegnemo še prehitro znajti na drugi strani. Svojo energijo raje vložimo v dobronameren nasvet, posodimo dobro knjigo ali starša otrokovega sošolca povabimo na klepet ob kavi, kjer bomo spoznali veliko več od morebitnih motečih "lumparij". Prijazna beseda, razumevanje ali topel stisk roke lahko zakrpajo marsikateri košček v ogledalu in krvavečemu srcu.



Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd