Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Smrt, izguba, žalovanje


(stran 3 od 4)

SMRT PARTNERJA

Smrt partnerja je, poleg izgube staršev ali otroka, če do zadnje seveda pride, eden od najbolj travmatičnih dogodkov v življenju. Okrevanje lahko traja od dveh do štirih let ali celo dlje. Sčasoma bolečina sicer popusti, toda vedno bodo obdobja, ki bodo še posebno boleča: obletnice, rojstni dnevi ter druge posebne priložnosti oživijo spomine in okrepijo žalovanje. Enako velja za najljubše pesmi, filme, obiske priljubljenih krajev ...

Ker je biti partner ena od najpomembnejših vlog v življenju, izguba partnerja človeka prisili, da na novo opredeli sebe in svoje vloge. Najti morate nov smisel in fokus življenja ter določiti nove cilje in načine njihovega doseganja. To je težak in včasih strašljiv proces, ki ni boleč samo za žalujočega, temveč tudi za njegovo okolico. Preživeli partner utegne imeti težave pri sprejemanju odločitev, razvije lahko iracionalne strahove (denimo pred temo). Drugi simptomi so pozabljivost, jeza in občutek krivde. Sledijo "sekundarne izgube": vsak partner v gospodinjstvu igra svojo vlogo in smrt enega to spremeni, zato se je treba naučiti novih vlog in nalog.

KAKO POMAGAMO STARŠU, KI JE IZGUBIL PARTNERJA?

Predvsem ga je treba podpirati pri tem, da po najboljših močeh nadaljuje z življenjem, toda pri tem ne gre biti nasilen; sam naj se, denimo, odloči, kdaj in kam bo dal osebne stvari umrlega. Staršu pomagajte pri neodvisnosti; naučite ga česa, kar je počel umrli, namesto da to prevzamete nase. Spodbujajte ga, naj si ustvari novo življenje, sklepa prijateljstva, se loti novih dejavnosti. Obenem mu svetujte, naj velike odločitve (prodaja hiše, selitev &) odloži vsaj za leto dni. Enako velja za finančne odločitve.
Družinske tradicije naj se prilagodijo novi strukturi družine. Ne silite z glavo skozi zid pri oživljanju stvari, ki se brez navzočnosti umrlega ne obnesejo enako, kot so se nekoč, ali ki so za preživelega preveč boleče. Seveda je pomembno, da se o umrlem staršu pogovorite. Pripovedujta si zgodbe in pogosto omenjajte njegovo ime. To pomaga ohraniti spomin na umrlega in pospeši proces okrevanja. Preživelega starša pogosto pokličite in se prepričajte, da se dobro počuti; nekaj časa namreč utegne biti pri komuniciranju in socializaciji zelo odvisen od vas.

SOOČITI OTROKA S SMRTJO: DA ALI NE?

Družine pogosto poskušajo zaščititi otroke pred smrtjo, kar je narobe; tudi otroci jo morajo razumeti in sprejeti. Zato se z otrokom pogovorite o smrti in ga spodbujajte, naj postavlja vprašanja. Nanje odgovarjajte preprosto in točno. Spodbujajte ga, naj izrazi občutke, in ga poslušajte. Nato mu pomagajte te občutke raziskati in razumeti. Zagotovite mu, da mu boste pomagali, in mu pojasnite, da sami preživljate enako izgubo. Zelo verjetno boste morali vse to ponoviti večkrat, tako kot boste morali tudi večkrat odgovoriti na vprašanja. Če se to zgodi, ne smete biti nepotrpežljivi, ampak otroku namenite toliko časa, kolikor ga potrebuje, da se spopade s šokom. Pomemben del okrevanja je tudi dotik.

Otroci najmočnejša čustva navadno izražajo skozi igro, zato otroka opazujte. Ponudite mu igrače in omogočimo dejavnosti, ki sproščajo stres in skozi katere lahko izrazi napetost: plastelin, prstne barve, igranje v vodi ... Če se otrok vede agresivno, je to normalen odziv; spodbujajte ga k izražanju čustev, seveda na neškodljiv način. Če menite, da otrok okreva predlogo, poiščite strokovno pomoč. To velja v naslednjih primerih:

  • daljše obdobje depresije, v katerem otrok izgubi zanimanje za dnevne dejavnosti in dogodke;
  • nespečnost;
  • izguba teka;
  • pretiran strah pred samoto;
  • obnašanje, neprimerno letom, ki traja dalj časa;
  • čezmerno oponašanje mrtve osebe;
  • otrok ponavlja, da se želi pridružiti mrtvi osebi;
  • otrok zavrača prijatelje in igranje;
  • padec ocen v šoli ali odklanjanje obiskovanja šole.

OBIČAJNI ODZIVI NA IZGUBO

  • Zanikanje, otopelost in šok
  • Depresija
  • Osamljenost
  • Jeza
  • Občutki krivde
  • Otroci do treh let

Otroci, mlajši od štirih let, utegnejo, ko vidijo starša, ki žaluje za umrlim partnerjem, ugotoviti, da je nekaj narobe. Odsotnost matere utegne pri otrocih te starosti povzročiti odzive, kot so jeza, jok, iskanje, pomanjkanje teka in na koncu tiha predanost. Ko umre starš, otroka ne smemo podajati od ene varuške do druge, To, kar storimo, je veliko pomembnejše kot to, kaj povemo. V splošnem otroci v tej starosti potrebujejo veliko količino ljubezni, dotikov in nežnosti.

  • Otroci, stari od štiri do šest let

Otroci v tej starostni skupini smrt razumejo omejeno in dobesedno; vidijo jo kot začasno in povratno. Gre za prepričanje, ki ga spodbujajo risanke, v katerih junaki "umrejo" in nato čudežno "oživijo".
Smrt lahko razložimo s fizičnimi termini, denimo: "Njegovo srce je prenehalo biti in nihče več ga ne more vnovič pognati. Zato ta človek ne bo več govoril ali se premikal. Njegovo telo bomo pokopali v zemljo, ker ne more ničesar več početi." Ko umre starš, se utegne otrok obnašati bolj otročje, zahteva hrano, pozornosti in ljubkovanje ter začne "blebetati" po otroško. Opazujte ga pri igri. Je pri tem agresiven? Kako sprošča jezo?

  • Otroci, stari od sedem do enajst let

So še vedno primarno usmerjeni na družino in čeprav si prek sovrstnikov že gradijo identiteto, je igra še vedno glavna oblika samoizražanja. Dobro se izražajo tudi besedno, zlasti v povezavi s primarnimi občutki, kot so jeza, veselje in žalost. Poleg tega že obvladajo nekatere bolj abstraktne koncepte, kot so resnica, čas, prostor in smrt, čeprav imaginarno razmišljanje še vedno igra pomembno vlogo. Otroci v tej starostni skupini se običajno začnejo bati smrti, ker se prvič zavejo, da je resnična. Ne glede na to, kdo umre, jih straši misel, da bi utegnili izgubiti starša. Smrt starša je v tej starosti najbolj travmatična. Nekatera od njihovih vprašanj lahko obsegajo tudi strahove glede lastne smrti. Smrt zaznavajo kot napadalca, ki jemlje življenja.

Pri otrocih te starostne skupine moramo spodbuditi prvo izražanje jeze, jim dopovedati, da niso oni krivi za smrt in da si ta oseba ni sama izbrala, da bo umrla. Otrok te starosti se utegne tudi bati, da je smrt kazen za njegovo grdo obnašanje, in misli, da bo kmalu na vrsti kdo drug iz družine.

Bolj odrasel koncept življenja in smrti se razvije med devetim in enajstim letom. Na tej razvojni ravni otroci že vedo, da živijo in umrejo samo ljudje, rastline in živali. Otroci te starosti niso občutljivi le na lastne občutke, temveč lahko "vstopijo" tudi v občutke drugih. Zato bolje razumejo, kaj izguba pomeni za druge, in so zmožni pokazati sočutje. Otroci v zgornjem delu tega starostnega razreda ne potrebujejo samo pomoč in tolažbo, temveč so lahko tudi sami vir pomoči in tolažbe. Priložnost, da pomagajo drugim, jim pomaga pri spopadanju z lastnimi občutki.

  • Najstniki

Za čustveno zdravega najstnika je smrt tuja, nekaj, o čemer preprosto ne želijo razmišljati. Včasih želijo s samodestruktivnim obnašanjem (popivanje, jemanje mamil &) povedati: "Ne bojim se smrti; to je igra, jaz se s smrtjo lahko igram." V resnici želijo s takšnim obnašanje nadzirati svoje strahove in negotovost.
Ko se soočijo z izgubo, jim njihove vase usmerjene vrednote utegnejo povzročiti strah, krivdo in jezo. Ker se adolescenti lahko vživijo v občutke drugih žalujočih v družini, je njihova bolečina dvojna. Dobro se odzovejo na odraslega, ki jim je pripravljen prisluhniti, in v njem najdejo nadomestnega starša.

Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd