Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Samomor

Danes bo zaradi samomora – tako kot vsak dan v letu – umrl vsaj en Slovenec, verjetno moški, saj za posledicami samomora pri nas umre skoraj štirikrat več moških kot žensk.
Danes bo zaradi samomora – tako kot vsak dan v letu – umrl vsaj en Slovenec, verjetno moški, saj za posledicami samomora pri nas umre skoraj štirikrat več moških kot žensk. (Foto: Shutterstock)

Svetovni dan za preprečevanje samomora, ki je šel nedavno mimo nas, je priložnost za ozaveščanje in boljše razumevanje samomora in duševnih stisk ob njem. Tako tistih, ki se za samomor odločijo, kot tistih, ki ostanejo za njimi.
Ko si nekdo vzame življenje, v praznini, ki ostane za njim ali njo, navadno odmeva predvsem vprašanje: zakaj? Žal pogosto ostane brez odgovora. Odgovor je v vsakem primeru zelo kompleksen in v večini primerov ni mogoče preprosto določiti enega samega vzroka samomora. Pri vzrokih za samomor se navadno prepletajo številni dejavniki, med njimi so skoraj praviloma tudi duševne motnje. Ocenjujejo namreč, da so te vpletene v okoli 90 odstotkih vseh samomorov v razvitih državah. Posameznik z duševno motnjo torej ne razmišlja nujno o samomoru, sodi pa v ranljivo skupino.


Biologija, izkušnje, okoliščine

Psihologinja Tina Podlogar, mlada raziskovalka iz Slovenskega centra za raziskovanje samomora, ki deluje v okviru Inštituta Andreja Marušiča Univerze na Primorskem, med vzroki za samomor navaja še številne druge dejavnike. Med bolj oddaljenimi so biološke predispozicije za ranljivost ter zgodnje izkušnje in okoliščine. Med osebnostnimi lastnostmi so to impulzivnost, agresivnost in perfekcionizem. Med spretnostmi in veščinami poudarja nesposobnost reševanja težav ter težave pri prepoznavanju in uravnavanju lastnih čustev. Pomembni dejavniki so še nepripravljenost poiskati pomoč bližnjih ali strokovno pomoč v primeru stiske, pa tudi slabi odnosi z bližnjimi, nedosegljivost socialne podpore, občutek nepovezanosti ter občutek, da bližnjim nismo pomembni in da družbi ničesar pozitivnega ne prispevamo.

Upoštevati moramo še sprožilnike, ki lahko v nekem trenutku odločilno prispevajo k temu, da se pri posamezniku poveča stiska in se odloči za samomor. »Tudi če je ta odločitev navidezno nenadna, so se v posamezniku stiske in samomorilne misli pletle že prej. Morda res ni kazal veliko znamenj stiske, vendar to ne pomeni, da ni razmišljal o tem – tega samo ni pokazal okolici,« poudarja Podlogarjeva.

Danes – in vsak dan – vsaj en samomor

Danes bo zaradi samomora – tako kot vsak dan v letu – umrl vsaj en Slovenec, verjetno moški, saj za posledicami samomora pri nas umre skoraj štirikrat več moških kot žensk.

Leta 2018 smo v to žalostno statistiko zapisali 353 ljudi, 274 moških in 79 žensk. Slovenija se torej še vedno uvršča med države z visokim količnikom samomora (število umrlih zaradi samomora na sto tisoč prebivalcev).

»Količnik sicer v zadnjih letih v Sloveniji upada: na prelomu tisočletja je znašal okoli 30, v zadnjih letih pa se giblje okoli 20. V absolutnih številkah to pomeni, da se je število samomorov zmanjšalo z okoli 600 na leto na okoli 400 na leto. Lani je količnik samomora znašal 17,07, kar je najnižji količnik do zdaj, odkar se smrti samomora sistematično beležijo. Vseeno pa kaže biti previden pri oblikovanju sklepov, saj te statistike na letni ravni nekoliko nihajo. Je pa res, da količnik samomora pri nas upada, če pogledamo statistike skozi leta – v zadnjih dveh desetletjih se je smrtnost zaradi samomora znižala za več kot 30 odstotkov, kar je seveda zelo spodbudno,« pravi psihologinja Tina Podlogar.

Pri nas torej samomor zahteva štirikrat več žrtev kot prometne nesreče. Kljub temu gre za spodbuden trend, ki ga opažajo tudi v večini drugih držav zahodnega sveta.

Dvakrat več samomorov kot v Evropi

Samomor je torej pri nas še vedno pomembna javnozdravstvena težava: glede na samomorilni količnik je Slovenija nad evropskim povprečjem, ki znaša 11 na sto tisoč prebivalcev. »Na ravni družbe lahko delujemo v smeri preprečevanja samomorov po več poteh. Pomembno je ozaveščati o pomenu duševnega zdravja, razbijati mite in premagovati stigmo s tega področja. Pogovarjajmo se o tem, da se lahko v nekem obdobju svojega življenja vsi znajdemo v stiski! V tem primeru se ne bojmo poiskati pomoči,« poudarja Podlogarjeva.


Kako ravnati, če nas skrbi za bližnjega?

»Če menimo, da je naš bližnji v stiski, je najbolje, da se z njim o tem iskreno in v zaupnem okolju pogovorimo,« svetuje Tina Podlogar in našteva nekaj predlogov, kako voditi tak pogovor. »Najprej vzpostavimo občutek varnosti in topline v odnosu ter izrazimo iskreno zanimanje in skrb za bližnjega. Dajmo mu vedeti, da nas zares zanima, kako je.« Naj nas ne bo strah bližnjega konkretno vprašati, ali razmišlja, da bi si kaj naredil. Podlogarjeva poudarja, da lahko tudi laik pomaga: »Vsi lahko pripomoremo k preprečevanju samomorilnega vedenja. Iskrena podpora sočloveku, ko se nekdo znajde v hudi stiski, je velikokrat lahko odločilna pri tem, da ne pride do poskusa ali smrti zaradi samomora.«

Kako torej konkretno pomagati? Vzemimo si čas in ne obsojajmo misli na samomor, sploh pa jih ne označimo kot nepomembne ali neumne. Situacija, ki se nam zdi banalna, je lahko za nekoga zelo težka. Ponudimo čustveno oporo in osebi povejmo, da smo se pripravljeni z njim ali z njo pogovarjati ter skupaj razmišljati o rešitvah. Ne govorimo, da vemo, kako se oseba počuti, če tega ne vemo – lahko pa rečemo, da čutimo, da ji je zelo težko, in da smo tukaj za njo, da ji želimo stati ob strani. Poudarimo, da je situacija morda res težka, vendar ni brezupna, saj obstajajo različne možnosti za rešitev. Osebi dajmo vedeti, da nam je pomembna. Takšen pogovor lahko zahteva veliko čustvene vpetosti in zbuja močna čustva, a vodi v razbremenitev posameznika v stiski – ko ta vidi, da je nekomu iskreno mar zanj.

»Vsekakor ne ostanimo sami s tako hudo stisko, temveč bližnjega usmerimo po strokovno pomoč. Najbolje je, da ga do strokovnjaka kar pospremimo, s čimer mu damo vedeti, da nam je res pomembno, da pomoč prejme. Najprej se lahko obrnemo na osebnega zdravnika ali drugo strokovno osebo, ki nam bo pomagala poiskati ustreznega strokovnjaka v lokalnem okolju. V primeru akutne stiske lahko pokličemo na telefonske linije za pomoč,« priporoča Podlogarjeva.


Samomor bližnjega in občutki krivde

Ko zaradi samomora izgubimo drago osebo, je razumljivo, da občutimo jezo in krivdo. Kako obvladati ta čustva? »V pomoč je predvsem pogovor, ki bližnjim pomaga izraziti čustva, zato ta postanejo nekoliko manj obremenjujoča,« poudarja Podlogarjeva. Ko spoznamo, da so drugi tu za nas, nam to pomaga pri premagovanju težkih trenutkov. Ne nazadnje v pogovoru o umrlem bolje razumemo njegovo oziroma njeno stisko. Lahko se bolje zavemo, kaj vse se je v njegovem oziroma njenem življenju dogajalo, na kar nismo imeli vpliva, prav tako tudi nismo imeli vpliva na odločitev bližnjega za samomor. Tina Podlogar poudarja: »Ko se znajdemo v stiski, se lahko odločimo poiskati pomoč. Vsekakor pa nam spoznanja o umrli osebi pomagajo bolje razumeti to odločitev, kar nam lahko veliko pomaga pri soočanju s čustvi jeze. Hkrati se v nas prebudijo sočutje, empatija, razumevanje in ohranjanje umrlega v spominu.«

Žalovanje: poleg žalosti tudi jeza, sram in krivda

Žalovanje po smrti bližnjega zaradi samomora poteka drugače v primerjavi z izgubo po smrti iz drugih razlogov. »Poleg žalosti in žalovanja, ki se pojavljajo ob izgubi bližnjega tudi sicer, bližnji po smrti zaradi samomora pogosto občutijo šok, jezo, strah, predvsem pa čustva sramu in krivde,« razlaga mlada raziskovalka samomorilnega vedenja.

Poleg tega je samomor pri nas še vedno precej stigmatiziran. »Pomembno je torej krepiti ozaveščenost širše javnosti, da je tudi v primeru samomora bližnjim treba ponuditi podporo in pomoč v procesu reintegracije. Bodimo na voljo za pogovor, ki lahko žalujočemu pomaga izraziti čustva in osmisliti izgubo,« svetuje Podlogarjeva. Za žalujočega so torej lahko koristne različne tehnike reševanja težav. Če pa se nam zdi, da bi bila dobrodošla strokovna pomoč, jo poiščimo. V sklepnih fazah žalovanja, ko se življenje po izgubi začne vračati v ustaljene tirnice, je pomembno, da se žalujoči znova vključi v socialno mrežo in dejavnosti, ki jih je morda ob izgubi opustil.

SOS v duševni stiski

V hudi duševni stiski ali ob samomorilnih mislih se obrnite na svojega osebnega zdravnika ali na:
  • 112: center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč),
  • 116 123: zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur na dan),
  • 116 111: TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro),
  • 01 520 99 00: klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro),
  • 031 233 211: ženska svetovalnica – krizni center (24 ur na dan),
  • spletna stran To sem jaz: pomoč za mlade (www.tosemjaz.net),
  • podpora pri spoprijemanju z depresijo: brezplačne delavnice v zdravstvenih domovih,
  • svetovalnice Posvet: brezplačna svetovanja (031 704 707, info@posvet.org ali 031 778 772, svetovalnica@nijz.si).

Vzroki za samomor

Med vzroki za samomor so številni dejavniki. Med bolj oddaljenimi so biološke predispozicije za ranljivost ter zgodnje izkušnje in okoliščine. Med osebnostnimi lastnostmi so to impulzivnost, agresivnost in perfekcionizem. Med spretnostmi in veščinami pa nesposobnost reševanja težav ter težave pri prepoznavanju in uravnavanju lastnih čustev. Pomembni dejavniki so še nepripravljenost poiskati pomoč bližnjih ali strokovno pomoč v primeru stiske, pa tudi slabi odnosi z bližnjimi, nedosegljivost socialne podpore, občutek nepovezanosti ter občutek, da bližnjim nismo pomembni in da družbi ničesar pozitivnega ne prispevamo.

Upoštevati moramo še sprožilnike, ki lahko v nekem trenutku odločilno prispevajo k temu, da se pri posamezniku poveča stiska in se odloči za samomor.


Ranljive skupine za samomorilno vedenje:

posamezniki s težavami v duševnem zdravju,
  • osebe s kroničnimi telesnimi boleznimi,
  • socialno izolirani in osamljeni posamezniki ter druge skupine,
  • pripadniki spolnih manjšin.


Slovenski center za raziskovanje samomora

»Poleg obveščanja širše javnosti izvajamo preventivne projekte, usmerjene na ranljive skupine, v zadnjem času je veliko poudarka na delu z mladostniki. Tako izvajamo projekt A (se) štekaš?!?, v okviru katerega izobražujemo šolske strokovne delavce in starše mladostnikov, z mladostniki pa izvajamo preventivne delavnice na temo duševnega zdravja. Razpisujemo tudi natečaj, kjer mladostniki kreativno opisujejo svoje izkušnje stisk in njihovega premagovanja.

Sodelujemo v mreži Za zdravje mladih, kjer izvajamo pilotni projekt na temo duševnega zdravja – izobražujemo mladinske voditelje za izvajanje preventivnih programov z otroki in mladostniki. Omenjena projekta financira ministrstvo za zdravje in sta pomembna naložba v duševno zdravje mladih,« je Tina Podlogar naštela preventivne projekte Slovenskega centra za raziskovanje samomora.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

samomor

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.