Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Navidezna demokracija avtoritet

Avtoriteta je relacijska, odnosna kategorija in družbeni proces, ki je ne smemo enačiti z avtoritarnostjo.
Avtoriteta je relacijska, odnosna kategorija in družbeni proces, ki je ne smemo enačiti z avtoritarnostjo. (Foto: Shutterstock)

»Navadno se govori, da živimo v dobi, kjer se opuščajo tradicionalne vrednote, in da v povezavi s tem upada tudi moč tradicionalnih avtoritet. Vendar menim, da odgovor ni tako preprost, kar potrjujejo tudi rezultati empiričnih raziskav,« na vprašanje o položaju avtoritet v našem družbenem prostoru in času odgovarja sociolog s fakultete za družbene vede Samo Uhan. Kot pravi, prihaja do preoblikovanja vrednot, vsekakor pa ne živimo v družbah brez vrednot.
»Prav tako velja, da zanesljivo ne bivamo v družbi, kjer ne bi imela avtoriteta v različnih oblikah svoje vloge. Torej da bi živeli v družbi brez avtoritet,« je jasen sogovornik. Avtoriteta je neizogiben del našega vsakdanjika, čeprav o njej nenehno dvomimo in jo razgaljamo kot obliko moči.

Kot so v svojem strokovnem članku z naslovom Avtoriteta, vodenje in ravnatelj v zborniku Avtoriteta in vodenje: avtoriteta v vodenju? iz leta 2010 zapisali Anita Trnavčevič, Aleš Tankosić in Vinko Logaj, »še vedno hvalimo dobre učitelje, napore biti dober oče ali mati, se bojujemo z internalizirano avtoriteto, da bi razlikovali naš \'lastni\' glas, prepričali druge, da bi sprejeli naše poglede«. Vprašanje avtoritete, njene vloge in vsebine je tako del političnega prostora, osebnega in delovnega okolja.

Tradicionalne vrednote

A to, kar se nam na tem področju dogaja v sodobnosti, če se vrnemo k premisleku sociologa Uhana, je zmanjševanje vpliva tradicionalnih vrednot. »V tradicionalnih družbah je veljalo, da so bili socializatorji družina, cerkev kot moralna avtoriteta, ob tej pa še sodnik in učitelj. Danes bi težko rekli, da imajo te klasične avtoritete veliko težo. Bolj velja, da so se jim v sodobnih družbah pridružile še nekatere druge,« razlaga sociolog. Te nove oblike vpliva in moči izhajajo iz sprememb tradicionalnih družb v moderne, kjer je del naših dejavnosti in življenjskega sloga povezan še z drugimi dejavniki.


Pogodba

Ko govorimo o avtoriteti, lahko rečemo, da gre za rezultat eksplicitne ali implicitne »pogodbe« o dodelitvi pravice o odločanju in vplivu v organizaciji, družbi in skupnosti, če povzamemo besede iz prej omenjenega strokovnega članka. Ob čemer pa je ta položaj lahko formalen ali dejanski. Sociolog Samo Uhan denimo pravi, da smo v sočasju, četudi niso vzpostavljene klasične avtoritete, v velikem obsegu priča »avtoritativni podredljivosti namišljenim avtoritetam, pri čemer bi lahko dejali, da ljudje, povezani z neko medijsko pojavnostjo, prevzemajo vloge, ki so jih nekdaj imeli tradicionalni nosilci avtoritet«.


Mnenje brez argumenta

S pojavom družbenih omrežij se je pojavilo veliko število ljudi, ki so »omnipotentni in za katere velja, da imajo mnenje o vsem in odgovor na vsako vprašanje zgolj zato, ker jim pripisujemo neko zvezdniško vlogo ali pa so povezani z nekim ekscesom in statusom. V takšni družbeni resničnosti pa se tako kar naenkrat zdi, da tradicionalne avtoritete nimajo več nobenih kompetenc,« sočasni družbeni trenutek komentira sociolog Uhan. Za ponazoritev daje primer razprav o cepljenju, ki so v zadnjem času pogoste. V tem kontekstu bi imela znanost pred 30 leti lahko nalogo, pravi sogovornik. Razložila bi pojav in razlaga s strokovno podprtimi argumenti bi obveljala. A danes vidimo nasproten pojav.

»Znanstveno mnenje je namreč zgolj eno od mnenj, za katera pa se zdi, da so vsa enakovredna. To se dogaja tudi zato, ker s pomočjo družbenih medijev precej lažje vstopamo v takšne razprave, dajemo mnenje in se združujemo v skupine, kjer se zdi, da poteka demokratična izmenjava. Čeprav gre za veliko iluzijo, a je to trend, ki je zelo močan. Imamo opravka s prenosom kompetenc od tradicionalnih nosilcev avtoritet na zelo razpršeno množico, ki jo posamezniki razumejo kot avtoriteto, četudi gre za razlage brez kakršnihkoli argumentov.« Ob tem sogovornik omenja nedavno raziskavo, objavljeno v britanskem časopisu The Guardian, ki je pokazala, komu ljudje najprej verjamejo, ko gre za strokovna vprašanja. Na prvem mestu so zvezdniki, sledijo mnenja na spletnih forumih in šele proti koncu so tisti, ki so včasih veljali za izključne avtoritete na nekem strokovnem področju, torej zdravniki, znanstveniki, učitelji …

Iluzija demokratične razprave

»Imamo vtis, da smo vsi opolnomočeni, zgolj zato ker lahko sodelujemo v virtualni razpravi, v kateri se zdi, da je naše mnenje končno slišano, a gre za veliko iluzijo, saj je fenomen avtoritarne podredljivosti še vedno enako močan,« poudarja Uhan. Medtem ko smo bili nekdaj nekoliko represivno obravnavani, in sicer tako, da smo se morali ukloniti avtoriteti, če ne, so sledile sankcije, je danes ta postopek veliko bolj prefinjen. »Še vedno se enako uklanjamo avtoritetam, čeprav navidezno demokratično, le da gre za bolj kočljive situacije, ko nihče nikogar ne povpraša po argumentu za njegovo mnenje, temveč se neki razlagi pridružimo, ker nam je oseba nemara blizu čisto po drugih atributih. Ker nam je všeč in bi se radi z njo identificirali ali pa ker je neko drugo vlogo zastopala v nekem drugem kontekstu,« pojasnjuje sogovornik.

Zaverovani v svoje razlage sveta

V družbenih okoliščinah, v katerih smo se znašli, glede vprašanja avtoritet in kdo v današnjem času zaseda to vlogo, sociolog Uhan pravi, da je »pogojno rečena krivda za to deloma tudi na klasičnih nosilcih avtoritet, ki so bili dolgo zaverovani vase in tudi nekoliko arogantni v svoji razlagi sveta«. Pri čemer pa ni mogoče tudi mimo vloge medijev, še dodaja, kjer se »soočamo s pojavom uravnoteženja in pluralnosti, kjer se v izhodišču zdi, da ima vse enako veljavo ali pa enako dobre argumente«.

Živimo v informacijski družbi z neštetim številom informacij in impulzov, »kjer nimamo posrednika, filtra in urednika, ki mu podelimo mandat, da pove, kaj je res in kaj ni, kaj je prav in kaj ni, in tako je to mnogokrat prepuščeno posamezniku, za katerega pa nimamo prav nobenih argumentov, da je usposobljen presojati na primer o medicini in znanosti«. Možnost in občutek, da lahko v razpravah sodelujemo, še ne pomeni, da imamo zaradi tega tudi dobre argumente. Živimo v družbi, kjer se zdi, da enakovredno upoštevamo mnenje strokovnjaka in laika.

Vrednost vednosti

Pomemben del avtoritete in vpliva, ki je s tem položajem povezan, pa so odgovornost, kompetence in znanje. Zato se v družbi namišljenih avtoritet in izrekanju vseh o vsem postavlja prav vprašanje o pomenu in vlogi vednosti. Pri tem sogovornik omenja tudi problematičnost prenosa kompetenc. »Če damo primer iz političnega marketinga, skoraj ni politične stranke, ki ne bi na svojo listo privabila neke znane osebnosti s povsem drugega področja in ob tem vzpostavila enačaj. A če je nekdo dober perfomer, od kod ideja, da je enako sposoben v vseh kontekstih?«

Ob tem sociolog še povzema, da v sodobnem življenju poskušamo na vse načine zreducirati kompleksnost okolja, ki nas obdaja. »Zdi se, kot da nimamo prav nobene možnosti osredotočiti se na problem. Ta strašni pritisk učinkovitosti, storilnosti in tekmovalnosti nas sili, da svet, ki je zapleten, zožimo na mnogo bolj enostavne in enozložne probleme. Ne preverjamo verodostojnosti in se zatekamo na površino.« In tu nastopijo »vplivneži, ki so zgolj in samo na površini, vendar pa se kažejo kot priročen odgovor na svet, ki nas obdaja«, končuje Uhan.

LJUBEČA AVTORITETA IZ PRAKSE

Avtoriteta je relacijska, odnosna kategorija in družbeni proces. Avtoritete pa vsekakor ne smemo enačiti z avtoritarnostjo, kjer je podrejenost zahtevana na oblasten, nasilen in samovoljen način, opozarja direktor Waldorfske šole Ljubljana Iztok Kordiš. »Avtoriteta je zdrava stvar,« v kontekstu vzgoje pravi sogovornik, ki jo opredeli kot nekaj med toplino in odločnostjo. »Če ni topline, preidemo v polje avtoritativnosti. Birokratsko in brezsrčno postavljena meja, ki nima nobenega pravega pomena. Meje so za otroke nujne, postavljene pa morajo biti na pravi način,« pojasnjuje pedagoški delavec.

Ljubeča avtoriteta, kot pravi Kordiš, vključuje poslušanje, spremljanje in usmerjanje otroka ter prevzemanje odgovornosti. »V procesu vzgoje moramo najti pravo razmerje med razvojem osebnosti in oblikovanjem občutka za soljudi,« je jasen sogovornik. Kot opaža, smo kot družba na tem področju šli v določeno skrajnost, saj vse preveč prevladuje permisivna vzgoja in so otroci središče sveta. A odrasli moramo vedeti, kje in kako otroka voditi, poudarja sogovornik. Za ponazoritev daje primer: predstavljajte si človeka na deski sredi oceana. Ukvarja se s tem, kako obračati jadra, vendar če na deski ni kobilice, torej zgrajene osebnosti, ga bo ne glede na vse odnašalo sem in tja. Le kobilica v prepletu z upravljanjem jadra nas bo vodila v pravo smer.

Pomemben je torej razvoj odgovorne osebnosti, ki ne vidi le sebe, temveč tudi druge okrog sebe, in se zaveda posledic svojih dejanj. Razred v šoli je zato odlična priložnost, saj lahko odraščajoči v skupnosti, ki naj bo čim bolj pestra, razvija socialne veščine. Vloga učitelja kot avtoritete pa je, da v vsakem razvojnem obdobju postavlja meje na jasen, miren in odločen način.
Ali kot je zapisal teoretik vzgoje s filozofske fakultete Robi Kroflič, gre pri avtoriteti za neenakovreden odnos, v katerem nadrejeni določa vsebino odnosa in teži k temu, da bo podrejeni vsebinska določila ponotranjil in jih bolj ali manj zavestno sprejel za svoja. Se pa ta vpliv dosega brez uporabe očitne prisile, na podlagi pomena pristojnosti, odgovornosti in veljave.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

avtoriteta

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.