Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Ah, ta starost – da bi se jutri ponovil danes

Stari ljudje iščejo zatočišče v navadah. Starega človeka spremembe navdajajo z nemirom; plaši ga že dejstvo, da mora izbrati. Prijetneje mu je, ko počiva na preverjenih pravilih. Navade varujejo pred neprijetnimi prilagajanji, ponujajo odgovore, še preden smo si postavili vprašanje.
Stari ljudje iščejo zatočišče v navadah. Starega človeka spremembe navdajajo z nemirom; plaši ga že dejstvo, da mora izbrati. Prijetneje mu je, ko počiva na preverjenih pravilih. Navade varujejo pred neprijetnimi prilagajanji, ponujajo odgovore, še preden smo si postavili vprašanje. (Foto: Shutterstock)

Čeprav je še vedno tisti, ki je nekdaj bil, onemogel in obubožan starec postaja izgnanec v svojem času. Se sploh lahko prilagodi in za kakšno ceno? Osvobojen je dela, ni več usmerjen v prihodnost. Zakaj torej ne uživa v počitku?
Precej bolj kot mladost naj bi bila torej starost čas za »carpe diem« (izkoristi dan), za trenutek, ko žanjemo, kar smo posejali. A, žal, ni tako preprosto. Današnja družba ponuja starim prosti čas, vendar jim jemlje gmotna sredstva, da bi lahko v njem uživali. Mati narava pa dodaja še izziv krhkega telesa, ki je pogosto bolno in se hitro utruja. Kar ne uide niti tistim, ki se znebijo revščine in pomanjkanja. Neposredna zadovoljstva, kot so ljubezen, hrana, alkohol, tobak, šport, hoja, so prepovedana ali strogo odmerjena.

Apatija

Ničesar si ne želeti in nič početi pomeni obsoditi se na usodno apatijo, v katero tonejo mnogi upokojenci. Ko so nekatere dejavnosti prepovedane, je težko znova najti razloge za delovanje. Redki so, ki jim prosti čas omogoča uresničenje v preteklosti preprečenega poslanstva ali jim razkriva nepričakovane priložnosti.

Odsotnost radovednosti pri starem človeku in nezanimanje se z biološkim staranjem krepita. Naporno mu je biti pozoren do sveta, pogosto nima več niti moči, da bi potrjeval vrednote, ki so osmišljale njegovo življenje. Intelektualna in čustvena ravnodušnost starega človeka se lahko stopnjuje do popolne negibnosti. Tako se pri večini sklene začarani krog: brezdelje jemlje pogum radovednosti in strasti, ravnodušnost pa pustoši po svetu, v katerem ni več nobenega razloga za delovanje.

Ko so odstranjeni s funkcij, se razni predsedniki, industrijski vodje, direktorji podjetij spremenijo v nepotešene duše. Tudi ko so okoliščine njihove starosti navzven ugodne, še vedno trpijo, ker so se morali umakniti. To nezadovoljstvo lahko preraste v upor, ki pa je zaman, in na koncu se sprijaznijo z usodo, a ne brez obžalovanja, postanejo potrti in apatični.

Ljudje, obsojeni na pasivnost, so zaskrbljeni. Zaman razmišljajo o nevarnostih, ki jih ne morejo odpraviti. In tudi če jim ne grozi nobena nevarnost, je zanje dovolj, da se zavedo, da so razoroženi. Spokojnost je zanje negotova, prihodnost je obremenjena z grožnjami, saj niso več njeni gospodarji. Težave, ki so se zvalile na njih, izvirajo iz dejstva, da so iz položaja odrasle odgovorne osebe grobo prestavljeni v položaj odvisnega objekta. Ta odvisnost jih izroča na milost ali nemilost drugim.

Nezaupanje in obramba

Star človek ljudem, ki so pri polnih močeh, ne zaupa. Zaveda se, da mu otroci, prijatelji, nečaki, ki mu pomagajo – finančno, z oskrbo ali ko ga sprejmejo na svoj dom –, lahko to pomoč odtegnejo ali omejijo, lahko ga zapustijo ali se odločajo o njegovi usodi proti njegovi volji, ga, denimo, prisilijo, da se preseli drugam, česar se neznansko boji. Pozna dvoličnost odraslih. Boji se, da mu delajo usluge le zaradi splošno sprejete morale, v kateri ni nujno niti spoštovanja niti empatije. Težave, ki se jih star človek boji – bolezni, nemoč, rast življenjskih stroškov –, so toliko bolj usodne, kolikor lahko izzovejo usodne spremembe v ravnanju drugih.

Staremu človeku niti na misel ne pride, da bi upal, da se bo njegovo naravno pešanje ustavilo ali da bo ravnanje družine nadomestilo manke, temveč sluti, da bodo morda sorodniki tok tega pešanja celo pospešili. Na primer, če bo povsem opešal, ga bodo spravili v dom za stare ali bolnišnico.

Star človek se poskuša ubraniti objektivne negotovosti svojega položaja, svojega intimnega nespokoja: večino njegovih razmišljanj moramo razumeti kot obrambo.

Dolgčas

Ko se star človek več ne predaja ciljem in ko pred njim niso nove in nove zahteve, je obsojen na dolgočasje. Včasih se pojavi nadomestilo, saj se jim ni več treba naprezati, dovoljena jim je lenoba, počitek.

Leta lahko starim tudi služijo kot opravičilo in alibi. Razblinita se poklicna in spolna tekmovalnost, nemoč in hladnost postaneta opravičljivi. Pomanjkljivosti, kot sta lahkomiselnost in nesposobnost, postanejo naravne.

Navade

Tako stari ljudje iščejo zatočišče v navadah. Starega človeka spremembe navdajajo z nemirom; plaši ga že dejstvo, da mora izbrati. Prijetneje mu je, ko počiva na preverjenih pravilih. Navade varujejo pred neprijetnimi prilagajanji, ponujajo odgovore, še preden smo si postavili vprašanje. Ko se staramo, se jih držimo strožje kot v preteklosti. Paradoksalno je navada še bolj nujna za tiste, ki živijo v brezdelju, kot pa za aktivne. Če ne želijo utoniti v hromečem mrtvilu, se mu morajo postaviti po robu z natančno določeno izrabo časa. Tako postane njihovo življenje na videz nekomu ali nečemu potrebno, zapolnijo ga z nalogami, opravki, ki se mu kažejo kot obveznosti.

Videti je, da ima star človek več kot en razlog, da vztraja pri svojih navadah: a njegova navada je, da se drži navad, zaradi česar trmasto vztraja pri nesmiselnih strasteh. Star človek se boji spremembe, saj se boji, da mu ne bo uspelo prilagoditi se nanjo, v njej ne vidi odpiranja k novemu, temveč zgolj trganje vezi s preteklostjo. Navada ga varuje pred nejasnimi bojaznimi in ga prepričuje, da se bo jutri ponovil danes.

PREBERITE ŠE:


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

starost , starostniki

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.