O nadarjenosti in nadarjenih posameznikih se v zadnjem času govori vse več. V resnici pa težko določimo, kakšne otroke lahko štejemo med nadarjene. Žal je slovenski šolski sistem še vedno naravnan tako, da podpira mislece z dominantno levo možgansko polovico (to pomeni, da so otroci dobri pri matematiki, logiki, fiziki ipd.), drugi pa se pogosto zdijo zasanjani umetniki, boemi in sanjači s prenizko motivacijo za učenje, iz katerih najbrž nikoli ne bo nič. Podobno miselnost je opaziti tudi med starši in drugimi odraslimi.
Človek, ki je po izobrazbi zdravnik, matematik, ekonomist, kemik ipd., ima v naših glavah višji ugled kot akademski slikar, plesalec ali glasbenik. Večina staršev je bolj zadovoljnih, če si njihov otrok izbere kak "oprijemljiv" poklic. Ko sem se sama odločala za študij, je bilo podobno. Starši so mi svetovali medicino, ekonomijo, pravo, farmacijo & Takrat se jim je zdelo to najbolj obetavno. A mi še danes ni žal, da sem se odločila po svoje.
INTELIGENČNI KOLIČNIK
Iz tega sledijo tudi razmišljanja o IQ. Za nadarjene veljajo
posamezniki, ki na IQ-testih dosežejo več kot 140 točk, za visoko
nadarjene pa tisti z več kot 170 točkami. Toda kot vemo, večina
standardiziranih testov inteligence preverja analitično mišljenje,
kjer pa se spet vrnemo k levi možganski hemisferi. Pri merjenju IQ
se dela krivica predvsem otrokom in odraslim, ki imajo težave na
specifičnih področjih. Tako poznam dečka, ki ima govorno motnjo,
težave s pisanjem in s hitrim priklicem besed, pogosto zamenja
števke v številu in podobno. Pri njem je IQ-test pokazal
podpovprečno število doseženih točk. Vendar je v razredu med
najbolj bistrimi, ambicioznimi in vztrajnimi. Že v drugem razredu
je želel vedeti, kaj pomeni koren iz nekega števila in je po kratki
razlagi funkcijo korena popolnoma osvojil. Poznam tudi gospo, ki
ima že nekaj let doktorat in predava na fakulteti, a je bil njen
izmerjeni IQ močno pod povprečjem.
ZOISOVI ŠTIPENDISTI IN NEŠTIPENDISTI
Mislim, da zadeva lahko postane sporna pri podeljevanju Zoisovih
štipendij. Večina Zoisovih štipendistov je močnih na računskem in
logičnem področju. Otroci, ki so močni na likovnem, glasbenem,
plesnem ali ustvarjalnem področju, pogosto izpadejo. Že veliko prej
& že nekje na sredini osnovne šole.
Če opišem primer dveh dečkov, vam bo problem kaj hitro jasen.
Marko...
Marko je že od vrtca naprej kazal izredno zanimanje za
konstrukcijske igre. Sestavljal je modelčke, ki so bili primerni za
vsaj pet let starejše otroke. V šoli je hitro osvojil vsa znanja.
Pri matematiki je rešil vse dodatne naloge, hodil je na različna
tekmovanja in dobival številna priznanja. V sedmem razredu je
učitelju fizike izpeljal dokaz, ki je pričal o napačni enačbi, ki
so jo zapisali v zvezek. In še bi lahko naštevali. Dobil je Zoisovo
štipendijo in se vpisal na gimnazijo. Nikogar od njegovih sošolcev
ni motilo, da je bil Marko najslabši pri športni vzgoji. Sicer so
se dečki na samem pogovarjali, da je pri telovadbi največji "štor",
a so ga še vedno visoko cenili. Na plesnih vajah za valeto je bil
resnično največji štor, a tudi to ni nikogar motilo. Dekleta so se
kar "grebla", da bi lahko plesala z njim ...
... in Davor
Drugi primer je Davor, ki je v vrtcu samo risal. Niso ga zanimale
črke in kocke. Davor bi samo risal in poslušal pravljice o živalih.
V šoli mu ni šlo prav dobro. Imel je velike težave pri branju in
pisanju. Enkrat je celo ponavljal razred. Zelo dobre ocene pa je
imel pri biologiji in likovni vzgoji. Čeprav ni maral branja in
pisanja, bi lahko o živalih prebral cele enciklopedije in naredil
nešteto plakatov s fascinantnimi risbami. Njegovi likovni izdelki
so potovali na različne razstave in dobil je veliko nagrad ter
priznanj. Tudi učiteljica za biologijo ga je vedno hvalila, saj ga
je imela za pomočnika v razredu. Toda pri vseh ostalih predmetih je
bil Davor šibek. Na konferencah je bil vedno omenjen med
najslabšimi učenci, z možnostjo, da bo spet in spet ponavljal.
Njegove fascinantne slikarije niso prepričale dovolj. Matematika,
slovenščina in fizika so vendar najpomembnejši predmeti. Davor ni
imel prijateljev, ker je bil "cvekar". Prav tako nikoli ni dokončal
osnovne šole. Vprašanje je, kaj je danes z njim ...
Zavedati se moramo, da se ne rodijo vsi otroci s tako imenovanim visokim inteligenčnim količnikom, dejstvo pa je, da je skoraj vsak otrok nadarjen na nekem področju.
ZNANI "NADARJENI" ZNANSTVENIKI
Če bi se Leonardo Da Vinci šolal v današnjem času, bi moral
zagotovo jemati Ritalin. Žalostno je, da smo dosežke številnih
znanstvenikov spoznali šele zdaj, za časa svojega življenja pa so
bili verjetni podobni Davorju. Znano je namreč, da je znameniti
Einstein spregovoril šele pri štirih letih in se naučil brati pri
sedmih. Thomasu Edisonu so v šoli rekli, da je preneumen za učenje.
Časopisni urednik je odpustil Walt Disneyja, ker naj ne bi imel
dobrih idej. In obstaja še kar nekaj takšnih anekdot.
Žal ste vsi, ki ste si želeli prebrati članek o nadarjenih otrocih z visokim inteligenčnim količnikom, verjetno razočarani. Ta sestavek je namenjen vsem, ki se v družbi zdijo "manj uporabni". Moja želja je, da bi bili vsi otroci v šolah veseli tudi tisti, ki imajo dominantnejšo desno možgansko polovico. Da bi se znali starši veseliti lepih risb, zmagi na pevskem ali plesnem tekmovanju, športnemu rekordu in podobno. Ne pa da so žalostni, živčni in nesrečni, ker gre otroku težko pri matematiki in kemiji. In da bi podobno razmišljali funkcionarji, ki oblikujejo šolski sistem. Kajti potem bi bile tudi učiteljice po šolah bolj vesele in sproščene.
S tem nočem reči, da (tako imenovani) nadarjeni otroci, ki so resnično močni na računskem, logičnem, fizikalnem in kemijskem področju, v šoli nimajo nobenih težav. Prav tako jih imajo. Morda včasih celo več od povprečnežev; ampak o tem morda kdaj drugič.
Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije
asis. dr. Karin Sernec dr. med. psihiatrinja in psihoterapevtka
Petra Može univ. dipl. soc. del.