Nadarjen otrok

Malo drugače o nadarjenosti

O nadarjenosti in nadarjenih posameznikih se v zadnjem času govori vse več. V resnici pa težko določimo, kakšne otroke lahko štejemo med nadarjene. Žal je slovenski šolski sistem še vedno naravnan tako, da podpira mislece z dominantno levo možgansko polovico (to pomeni, da so otroci dobri pri matematiki, logiki, fiziki ipd.), drugi pa se pogosto zdijo zasanjani umetniki, boemi in sanjači s prenizko motivacijo za učenje, iz katerih najbrž nikoli ne bo nič. Podobno miselnost je opaziti tudi med starši in drugimi odraslimi.

Človek, ki je po izobrazbi zdravnik, matematik, ekonomist, kemik ipd., ima v naših glavah višji ugled kot akademski slikar, plesalec ali glasbenik. Večina staršev je bolj zadovoljnih, če si njihov otrok izbere kak "oprijemljiv" poklic. Ko sem se sama odločala za študij, je bilo podobno. Starši so mi svetovali medicino, ekonomijo, pravo, farmacijo & Takrat se jim je zdelo to najbolj obetavno. A mi še danes ni žal, da sem se odločila po svoje.

INTELIGENČNI KOLIČNIK
Iz tega sledijo tudi razmišljanja o IQ. Za nadarjene veljajo posamezniki, ki na IQ-testih dosežejo več kot 140 točk, za visoko nadarjene pa tisti z več kot 170 točkami. Toda kot vemo, večina standardiziranih testov inteligence preverja analitično mišljenje, kjer pa se spet vrnemo k levi možganski hemisferi. Pri merjenju IQ se dela krivica predvsem otrokom in odraslim, ki imajo težave na specifičnih področjih. Tako poznam dečka, ki ima govorno motnjo, težave s pisanjem in s hitrim priklicem besed, pogosto zamenja števke v številu in podobno. Pri njem je IQ-test pokazal podpovprečno število doseženih točk. Vendar je v razredu med najbolj bistrimi, ambicioznimi in vztrajnimi. Že v drugem razredu je želel vedeti, kaj pomeni koren iz nekega števila in je po kratki razlagi funkcijo korena popolnoma osvojil. Poznam tudi gospo, ki ima že nekaj let doktorat in predava na fakulteti, a je bil njen izmerjeni IQ močno pod povprečjem.

ZOISOVI ŠTIPENDISTI IN NEŠTIPENDISTI
Mislim, da zadeva lahko postane sporna pri podeljevanju Zoisovih štipendij. Večina Zoisovih štipendistov je močnih na računskem in logičnem področju. Otroci, ki so močni na likovnem, glasbenem, plesnem ali ustvarjalnem področju, pogosto izpadejo. Že veliko prej & že nekje na sredini osnovne šole.
Če opišem primer dveh dečkov, vam bo problem kaj hitro jasen.

Marko...
Marko je že od vrtca naprej kazal izredno zanimanje za konstrukcijske igre. Sestavljal je modelčke, ki so bili primerni za vsaj pet let starejše otroke. V šoli je hitro osvojil vsa znanja. Pri matematiki je rešil vse dodatne naloge, hodil je na različna tekmovanja in dobival številna priznanja. V sedmem razredu je učitelju fizike izpeljal dokaz, ki je pričal o napačni enačbi, ki so jo zapisali v zvezek. In še bi lahko naštevali. Dobil je Zoisovo štipendijo in se vpisal na gimnazijo. Nikogar od njegovih sošolcev ni motilo, da je bil Marko najslabši pri športni vzgoji. Sicer so se dečki na samem pogovarjali, da je pri telovadbi največji "štor", a so ga še vedno visoko cenili. Na plesnih vajah za valeto je bil resnično največji štor, a tudi to ni nikogar motilo. Dekleta so se kar "grebla", da bi lahko plesala z njim ...

... in Davor
Drugi primer je Davor, ki je v vrtcu samo risal. Niso ga zanimale črke in kocke. Davor bi samo risal in poslušal pravljice o živalih. V šoli mu ni šlo prav dobro. Imel je velike težave pri branju in pisanju. Enkrat je celo ponavljal razred. Zelo dobre ocene pa je imel pri biologiji in likovni vzgoji. Čeprav ni maral branja in pisanja, bi lahko o živalih prebral cele enciklopedije in naredil nešteto plakatov s fascinantnimi risbami. Njegovi likovni izdelki so potovali na različne razstave in dobil je veliko nagrad ter priznanj. Tudi učiteljica za biologijo ga je vedno hvalila, saj ga je imela za pomočnika v razredu. Toda pri vseh ostalih predmetih je bil Davor šibek. Na konferencah je bil vedno omenjen med najslabšimi učenci, z možnostjo, da bo spet in spet ponavljal. Njegove fascinantne slikarije niso prepričale dovolj. Matematika, slovenščina in fizika so vendar najpomembnejši predmeti. Davor ni imel prijateljev, ker je bil "cvekar". Prav tako nikoli ni dokončal osnovne šole. Vprašanje je, kaj je danes z njim ...

Zavedati se moramo, da se ne rodijo vsi otroci s tako imenovanim visokim inteligenčnim količnikom, dejstvo pa je, da je skoraj vsak otrok nadarjen na nekem področju.

ZNANI "NADARJENI" ZNANSTVENIKI
Če bi se Leonardo Da Vinci šolal v današnjem času, bi moral zagotovo jemati Ritalin. Žalostno je, da smo dosežke številnih znanstvenikov spoznali šele zdaj, za časa svojega življenja pa so bili verjetni podobni Davorju. Znano je namreč, da je znameniti Einstein spregovoril šele pri štirih letih in se naučil brati pri sedmih. Thomasu Edisonu so v šoli rekli, da je preneumen za učenje. Časopisni urednik je odpustil Walt Disneyja, ker naj ne bi imel dobrih idej. In obstaja še kar nekaj takšnih anekdot.

Žal ste vsi, ki ste si želeli prebrati članek o nadarjenih otrocih z visokim inteligenčnim količnikom, verjetno razočarani. Ta sestavek je namenjen vsem, ki se v družbi zdijo "manj uporabni". Moja želja je, da bi bili vsi otroci v šolah veseli tudi tisti, ki imajo dominantnejšo desno možgansko polovico. Da bi se znali starši veseliti lepih risb, zmagi na pevskem ali plesnem tekmovanju, športnemu rekordu in podobno. Ne pa da so žalostni, živčni in nesrečni, ker gre otroku težko pri matematiki in kemiji. In da bi podobno razmišljali funkcionarji, ki oblikujejo šolski sistem. Kajti potem bi bile tudi učiteljice po šolah bolj vesele in sproščene.

S tem nočem reči, da (tako imenovani) nadarjeni otroci, ki so resnično močni na računskem, logičnem, fizikalnem in kemijskem področju, v šoli nimajo nobenih težav. Prav tako jih imajo. Morda včasih celo več od povprečnežev; ampak o tem morda kdaj drugič.