Ljubezen skozi generacije

Neža Mrevlje
torek, 27. marec 2018

Za zaljubljenost oziroma romantično ljubezen ameriška biologinja Helen Fisher, ki raziskuje, kaj se dogaja v zaljubljenih možganih, pravi, da je najmočnejša zasvojenost na Zemlji. (Foto: Shutterstock)

Ljubezen ni bila vedno tako pomembna, kot je danes, čeprav jo sodobne družbene okoliščine postavljajo spet pred nove izzive. Pojmovanja in razumevanja ljubezni so namreč vedno vpeta v osebni in družbeni svet, vedno pa so tako tudi del kulturno-zgodovinskih okoliščin.

»Ljubezen ima toliko različnih obrazov in vsebin, da jo je težko spraviti v en predal. Za naše babice je bila ljubezen, da je mož ni tepel, da ni bila lačna in da je imela streho nad glavo. Za mojo mamo je bila ljubezen to, da ji je mož dal denar in da smo zgradili hišo. Bolj je bilo v ospredju to, kaj imeti. Sama sem se poročila pri 19. letih in z možem, s katerim sva skupaj preživljala srednješolski čas, je bila ljubezen velikokrat to, da je to oseba, ki me nasmeji in s katero sva oziroma imava skupne cilje. Pri moškem mi je pomembno tudi to, da me pusti pri miru, ko to potrebujem. Da je dober z mano in da dobim dovolj objemov. Z možem sva se naučila, da imava vsak svoje zadolžitve in si pustiva dihati. Zame je to višek ljubezni,« svoje dojemanje ljubezni predstavi Milena Miklavčič, popisovalka intimnih razmerij s poudarkom na spolnosti v našem okolju.

V letih svojega poljudnega etnografskega dokumentiranja spolnih praks, v katerega zajema preteklost in sedanjost, se je pogovarjala že z več kot 3.000 osebami iz vse Slovenije in različnih generacij, ki so ji iz svojega intimnega življenja, velikokrat zamolčanega, trpkega in krutega, zaupali marsikaj. Kot skozi svoje raziskovanje kaže tudi pisateljica in novinarka, avtorica uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače in njenega drugega dela Babice, hčere in vnukinje, se skozi prostor in čas spreminjajo odnos do spolnosti, razmerje med moškimi in ženskami ter pojmovanje ljubezni.

Ljubezen kot polje soobstoja

V najinem pogovoru o ljubezenskem odnosu raziskovalka intime tudi skozi svojo izkušnjo poudari pomen obstoja vmesnega prostora med partnerjema. Ljubezen pa tako opredeli kot polje soobstoja in ne popolne spojitve dveh. »V odnosih, ne le v ljubezenskem, temveč tudi v drugih je pomembno, da drugega ne dušiš in obratno.« Kot pravi pisateljica, se je v letih pogovorov, nabiranja materiala za svoji dve izdani knjigi, ki sta prodani v več tisoč izvodih, med najbolj izposojenimi knjigami pa sta tudi v slovenskih knjižnicah, na tem področju veliko naučila. Predvsem to, da v življenju nikoli ne jamra, saj je slišala veliko krutih življenjskih zgodb, povezanih z intimnimi razmerji in spolnostjo, ter predvsem to, da moža ne skuša spreminjati.

»Prvih deset let sem to poskušala, zadnjih trideset ne več. Ko sem to nehala početi, je tudi on postal bolj zadovoljen. Zadovoljna sem z njim, s takšnim, kot je. Vem, v katerih stvareh se lahko zanesem nanj. Vem, kdaj se ne morem in zakaj bi zaradi tega delala dramo? Saj so tu še drugi ljudje za pomoč. Življenje je lepo, zakaj bi si ga grenila s prevzgojo? Raje poklepetam z otroki, prijatelji, preberem kakšno dobro knjigo ali grem na sprehod,« svoje izkušnje in poglede na partnerski odnos posreduje Milena Miklavčič, ki je tudi svetovalka v rubriki Odnosi v časopisu Nedelo. Vendar pa, kot dodaja, smo v iskanju ljubezni, njenih vsebin, ravni, potrditev in izkazovanj različni. Prav tako pa individualno dojemanje ljubezni v vsakokratnem prostoru in času prečijo še različne soobstoječe družbene vsebine.

Predstave o ljubezni

Prav tako smo velikokrat ujetniki predstav o ljubezni, med katerimi je lahko zelo obremenjujoč prav romantični ideal. »Spomnim se pogovora z žensko, ki je svojega partnerja spoznala v starejših letih. Izjemno ji je bil všeč do trenutka, ko je v kozarček odložil protezo. Ni imela rada njega, temveč predstavo o njem. Veliko zakonov se konča, ker imajo ljudje, ki stopajo v odnos, o tem romantično sliko. Ljudje se zaljubijo v predstavo o drugem.« Gre za idealizacijo partnerja, ki je značilna v fazi zaljubljenosti in tako obojestranska fascinacija deluje kot magnet za preplet, v katerem se nato odvija raziskovanje intime drug drugega. Med dvema tako nastane vez, ki lahko v intimnem procesu preraste v nekaj drugega, v mirnejši in varen odnos, torej v ljubezen.

Mit o romantični ljubezni

Živimo v svetu, kjer je predstava o romantični ljubezni še vedno globoko usidrana, utrjujejo jo filmske in medijske vsebine, literatura, miti in zgodbe, pogosto pa se je oklepamo tudi v vsakdanjem življenju. Ta mit nas v zahodni kulturi spremlja že dolgo, antropologi so dokaze za romantično ljubezen našli v 170 različnih kulturah. Ko je romantična ljubezen v 19. stoletju na Zahodu vstopila v širši družbeni krog, je sicer ženski prinesla določene pozitivne spremembe.

Te so bile opazne predvsem na področju spolnosti, ki je postala pomemben del čustvenega razmerja in tako ni bila le v domeni reprodukcije, v svoji knjigi Evridika in Orfej: Od zrcalne do mnogotere ljubezni med drugim pokaže pesnica in literarna teoretičarka Alja Adam, ki je sicer do romantičnih idej o ljubezni, katera temelji na idealizaciji in se tam tudi konča ter žensko postavlja v odnosu kot oboževano v pasivno vlogo, kritična. Vendar pa so romantične predstave o ljubezni, čeprav ohranjene in aktualne še danes, v različnih družbenih prostorih in časih ter socialnih okoljih, doživele svoje različne umestitve. Kdaj bolj poudarjene, kdaj odmaknjene ali popolnoma spregledane.

Prav o nasprotni resničnosti na področju intimnih odnosov, ki pogosto niso bili stkani na podlagi romantičnih idej in v katerih je spolnost služila zgolj užitku moškega in reprodukciji, med drugim piše in pripoveduje Milena Miklavčič. V prvi polovici prejšnjega stoletja med žensko in moškim ni bilo ljubezni v današnjem pomenu besede, pravi. Na deset porok je bila morda ena iz ljubezni, ostale pa so bile bolj stvar pragmatizma, preživetja ali iz koristoljubja.

Poroka kot družbena pogodba

Poroka, ki jo v današnjem času jemljemo bolj intimno, je tako bila nekoč predvsem družbena pogodba. Drugače je bilo tudi v odnosu do spolnosti. »Za moške je bila nekoč spolnost nekaj, kar jim je pripadalo, zato so jo imeli za svojo neodtujljivo pravico, ki so jo izkoriščali tudi po večkrat na dan. Za žensko je spolnost predstavljala greh, predvsem pa nagnusno, umazano, mukotrpno dolžnost, ki največkrat ni prinašala drugega kot trpljenje in rojevanje otrok,« je v uvodu v knjigo Babice, hčere in vnukinje zapisala avtorica, v kateri je njena najstarejša sogovornica letnik 1923, najmlajša pa letnik 1997.

Spolni odnos je bil tako nekdaj prilagojen moškemu užitku, ženski pa greh, pravi popisovalka intime našega prostora. Odnosi med moškim in žensko so se bolj sprostili po drugi svetovni vojni, v svoji poljudni raziskavi tudi pokaže Milena Miklavčič. V nadaljnjih desetletjih so se, kot na primer skozi seksualno revolucijo v 60. letih prejšnjega stoletja in še z drugimi družbenimi okoliščinami, ki so sledila, še dodatno odpirali. Vendar pa, čeprav imamo danes na prvi pogled vso možnost, da bi bili v spolnosti zadovoljni in zadovoljeni, pa pogosto ni tako, poudarja Milena Miklavčič. Če so nekoč bile ženske tiste, ki so se pred spolnostjo branile z glavoboli, tovrstne izgovore danes iščejo moški.

»Če so si moški še v prvi polovici 20. stoletja poželeli žensko tudi po trikrat na dan, je danes, žal povprečje njihovega poželenja – tako se pritožujejo ženske – komaj trikrat mesečno.« Med razloge za takšno stanje pa avtorica uvršča sodobne »motilce« intimnega življenja, kot so televizija, internet, pametni telefoni, kariera in drugo. Ob tem pa tudi, da je več tudi posameznikov in posameznic, ki si partnerskega odnosa niti ne želijo.

Članek se nadaljuje »

Galerija

Za zaljubljenost oziroma romantično ljubezen ameriška biologinja Helen Fisher, ki raziskuje, kaj se dogaja v zaljubljenih možganih, pravi, da je najmočnejša zasvojenost na Zemlji. Shutterstock

V prvi polovici prejšnjega stoletja med žensko in moškim ni bilo ljubezni v današnjem pomenu besede, pravi Milena Miklavčič, popisovalka intimnih razmerij. Na deset porok je bila morda ena iz ljubezni, ostale pa so bile bolj stvar pragmatizma, preživetja ali koristoljubja. Poroka, ki jo v današnjem času jemljemo bolj intimno, je bila nekoč družbena pogodba. Drugače je bilo tudi v odnosu do spolnosti. Za moške je bila spolnost nekaj, kar jim je pripada, zato so jo imeli za svojo neodtujljivo pravico, ki so jo izkoriščali tudi po večkrat na dan. Za žensko je spolnost predstavljala greh, predvsem pa nagnusno, umazano, mukotrpno dolžnost, ki največkrat ni prinašala drugega kot trpljenje in rojevanje otrok.