Tesnoba: Kako iz primeža strahu in negotovosti?

Neža Mrevlje
torek, 16. maj 2017

Včasih je tesnoba povezana z določenim vzrokom, včasih pa se do tega ne moremo dokopati, ga ne moremo najti in tako ni jasno, kaj jo izzove. (Foto: Shutterstock)

Občasna tesnoba je normalen del življenja, čeprav gre za nelagoden in težek občutek. Odziv strahu, ki je njen sestavni del, je evolucijsko pogojen kot obramba pred grozečo nevarnostjo. Kdaj pa tesnoba preraste te okvire in postane motnja in katere oblike pomoči so nam na voljo?

»Od nekdaj me skoraj neprestano spremlja nekakšna tesnoba, strah pred vsem, tudi pred popolnoma minimalnimi rečmi. Še posebej pa pred ljudmi. (…) Strah me popolnoma onemogoča, komaj navezujem odnose z ljudmi, na fakulteto me je včasih skoraj groza iti, komaj se zberem, da opravim najbolj preproste izpite … Neprestano me je strah, strah in še enkrat strah. Ta me hromi. Nimam miru v sebi,« je mogoče na enem od spletnih forumov prebrati zapis o občutkih, ki posameznika ukleščijo in ga lahko onemogočijo na vsakdanji ravni. To pa je tudi ena od mej, ko tesnoba, kot poudarja psihiatrinja Marga Kocmur, od normalne preide v motnjo.

Za večino bivanjskih problemov smo zmožni poskrbeti sami

»Tesnoba je del našega življenja, tako kot je tudi vsaka trema normalna. Zato ni treba, da vsako stanje, ki človeka vrže iz ravnotežja, dobi svojo diagnostično identiteto,« pojasnjuje psihiatrinja. Ob čemer pa poudarja, da smo ob detabuizaciji psihičnih stisk in težav, za katere prej poiščemo podporo terapevta, v sodobnem zahodnem svetu ob tem znižali prag znosnega in obvladljivega. Torej tega, kar človek zmore in ima predstavo, da lahko rešuje sam.

»Ljudi bi bilo treba usposobiti, znova opolnomočiti zato, da smo za večino bivanjskih problemov zmožni in odgovorni poskrbeti sami.« Tesnoba sama na sebi torej ni motnja, temveč v določenih okoliščinah predstavlja pripravljenost na akcijo, na zadovoljitev svojih želja in na obrambo pred nevarnostjo. Psiholog in filozof Paul Diel, katerega razmišljanja v enem od svojih člankov navaja sogovornica, pravi, da izraz tesnoba običajno povezujemo s skupkom psihopatoloških fenomenov, vendar je »bazični nemir«, ki je osnova tesnobi, skupna lastnost vseh živih bitij in predstavlja gonilo psihološke in telesne evolucije. V tem smislu je tesnoba, ko jo sproži pravi vzrok, ko doseže pravšnjo stopnjo in trajanje, običajna in uporabna.

Drugače pa je, ko ta izpolni naslednje tri pogoje:
1. ko se pojavi v situacijah, kjer ni potrebna in ni zunanjega vzroka zanjo,
2. če je potrebna, pa traja predolgo ali
3. če človeka onesposobi do take mere, da ni več zmožen normalno delovati.

Tako strokovnjakinja opredeli značilnosti tesnobe, ki preide v motnjo. Za situacije, kjer ni potrebna, je mogoče opisati primer, ko tesnoba posameznika popade v trgovini med stanjem v vrsti pred blagajno. Ta je lahko tako neznosna, da človek odide ven, počaka, da se prostor sprazni in šele nato uspe opraviti svoj nakup. Pod »predolgo« Marga Kocmur navede stanje splošne anksiozne motnje, torej tesnobe, ki je ves čas prisotna. O izkušnji te lahko preberemo prav v zgornjem zapisu s spleta.

Tesnoba ga je skoraj pognala z lastne poroke

S splošno anksiozno motnjo že od svojega zgodnjega otroštva živi tudi urednik ameriškega revije The Atlantic Scott Stossel, ki je o tem najprej napisal odmeven članek, čemur je sledila še knjiga Moja leta anksioznosti (My Age of Anxiety). V njej opisuje tudi dogodek s svoje poroke. Ko je čakal nevesto pred oltarjem, je imel tako močan napad tesnobe, da se je ustrašil, da bo padel skupaj ali da bo moral zapustiti prizorišče, ker ne bo zdržal. Tresel se je, potil pa tako močno, da mu je morala priča podati robček, da je vsaj malo izbrisal fizični odziv na svojo stisko. Obleko je imel premočeno, na bodočo ženo pa se je moral nasloniti, da ne bi padel. Pred javnimi nastopi štiri ure prej užije pomirjevalo, pol tabletke, polovico še eno uro pred nastopom in še eno tableto proti visokemu pritisku, kar še poplakne s kozarcem vodke. Če se ne umiri, spije še en kozarec alkohola.

Med nastopom ima v žepu, v primeru, da bi še potreboval, pomirjevala in stekleničko vodke. Razmerje med zdravili in alkoholom mora biti ravno pravšnje, ne sme popiti preveč, pa tudi premalo ne, saj se v tem primeru začne potiti, glas se mu trese in prestrašen zbeži z odra, kar se mu je že zgodilo. Zaveda se, da njegova metoda, ki mu sploh omogoča javno nastopanje, ni zdrava, a je učinkovita. In res, na spletu si je mogoče ogledati enega od javnih pogovorov o njegovi knjigi, ob spremljanju katerega, z ali brez poznavanja ozadja, gledalec ne more opaziti nič nenavadnega. Nasprotno, Stossel deluje suvereno in je ob tem še zabaven.

V paničnem napadu mislimo, da nam grozi smrt

A tesnoba, njeni napadi, predvsem v obliki paničnih napadov, ima intenzivne fizične in kognitivne notranje dimenzije. Med telesnimi simptomi so predvsem nemir, mišična napetost, razbijanje srca, splošni občutek nelagodja, tiščanje v prsnem košu ali bolečine v trebuhu, potenje, vrtoglavica, hitro in težko dihanje, glavobol, suha usta, mlahave in nemirne noge. Na zaznavni ravni se odraža v obliki nezmožnosti koncentracije, nezmožnosti urejene komunikacije, neprijetnih vsiljivih misli, občutka, da bo oseba znorela in strahu pred smrtjo, na čustveni ravni pa to posameznik doživlja kot paniko, strah, razdražljivost in nihanje v razpoloženju.

»Ko ljudje prvič doživijo panični napad, se pogosto zelo ustrašijo. Pripovedujejo o strahu pred tem, da bodo znoreli ali umrli. Neredko zato pristanejo tudi na urgenci, kjer ob pregledu ugotovijo, da ne gre za nobene fizične zdravstvene težave,« na podlagi izkušenj s pacienti pripoveduje Marga Kocmur. Zapisa izkušenj v spletnem glasilu Nebojse.si, Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami (DAM), govorita prav o tem. »Začelo se je pred desetimi leti. Sedel sem na seminarju in ta stvar je prišla kot strela z jasnega. Počutil sem se, kot da umiram.« Drugi pa pravi: »Zame je napad panike skoraj nasilna izkušnja. Počutim se, kot da se mi meša. Kot da izgubljam nadzor na zelo skrajen način. Srce mi močno razbija, stvari se zdijo neresnične in obdaja me občutek bližajoče se pogube.«

Po takšnem dogodku, kot podaja psihiatrinja, osebo poskušajo predvsem pomiriti, da gre pri tem za določene psihološke dejavnike, ki vplivajo na takšna stanja, pri čemer se trudijo tudi poizvedeti, kaj je povzročilo nenadno tesnobo. »Ob tem jih tudi podučimo, kako v takih primerih ravnati.« Če oseba na primer med paničnim napadom vozi avto, je najbolje, da zapelje ob stran in ustavi. »Predvsem pa je treba vedeti, da se ji ne bo zgodilo nič groznega, ne bo umrla in ne znorela. V teh situacijah je dobro, da se osredotočimo na počasno in globoko dihanje ter se tako poskušamo umiriti.«