Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Kdaj so naši otroci srečni?


(stran 2 od 2)



SREČA SKOZI RAZVOJNA OTROKOVA OBDOBJA

Dojenček

Prvih 18 mesecev človekovega življenja je najbolj pomembnih za razvoj temeljnega zaupanja v druge in svet. Vznemirjen dojenček se večinoma najhitreje pomiri v maminem naročju, če ta le ni preveč prestrašena in negotova. Čeprav še ne more razumeti njenih pomirjujočih besed, lahko prepozna melodijo njenega govora, ritem srca in samo zanjo značilno zibanje pri hoji, ki ga občuti, ko ga na primer nosi v naročju. Vse to dojenček dobro pozna, saj je to občutil že v času nosečnosti. Ko se mama ljubeče ukvarja z njim, se odnos z njo nadaljuje, razvija in poglablja, kar postane tudi podlaga za začetek otrokovega zanimanja za svet. Ko zagleda njen obraz, ki se sklanja nadenj, je to sporočilo, da prihaja tolažba, konec morebitnega neugodja, hrana, ljubezen. Ko ji podari nasmeh in se mama ljubeče zagleda vanj, se v njenih očeh zrcalita on sam in njena sreča. Če se v tem obdobjuna osnovi prevladujoče pozitivnih izkušenj uspešno razvije odnos zdrave, varne navezanosti, je to podlaga za vzpostavljanje bodočih medosebnih odnosov v življenju in eden od pogojev, da so ti lahko vzajemno zadovoljujoči in srečni.

Malček

Okrog tretjega leta
Proti tretjemu letu otrokove starosti zelo hitro napredujejo otrokov razvoj govora, mišljenja in telesnih spretnosti. Vse to, kar je, mu omogoča čedalje večjo samostojnost pri raziskovanju sveta. Otrok sledi svojim zanimanjem in se začne s stvarmi tudi aktivno ukvarjati in jih preizkušati na različne načine; gradi in podira, sestavlja in razstavlja. Ob navdušenju nad novimi sposobnostmi in svojimi dosežki, ki jih prepoznavajo in občudujejo tudi njegovi najpomembnejši odrasli, se vzpostavlja otrokova samozavest in utrjuje občutek avtonomije. Prav to pa je v tem obdobju podlaga za doživljanje sreče. Na psihološki ravni se v tem obdobju oblikujejo temelji za bodočo podjetnost in ekspazivnost ter občutek lastne vrednosti.

Med tretjim in šestim letom
V ospredje stopi otrokova iniciativnost, kar se kaže tako v motorični aktivnosti kot tudi v njegovi vedoželjnosti. Ta se odraža v brezštevilnih vprašanjih. V tem obdobju je otrok izjemno učljiv. En del otrokove inciative predstavlja tudi potreba po identifikaciji s tistimi, ki jih občuduje in spoštuje. Otrokovo razmišljanje se začne približevati odraslemu. Postopoma opušča tako imenovano magično mišljenje in začenja povezovati realne vzroke in posledice ter jih delno tudi predvidevati. Bolj se začne zavedati, da ima njegovo vedenje pomemben vpliv na druge in je veliko pripravljen narediti za tiste, ki jih ima rad. Ob tem pa je zanj izjemno pomembno, da se čuti sprejetega in upoštevanega, kar je vir občutkov sreče v tem razvojnem obdobju.


Pozno otroštvo

Med sedmim in enajstim letom začne otrok svojo energijo vse bolj usmerjati v odnose izven družine. V tem obdobju dobi posebej pomembno vlogo socialni prostor šole. Ob zdravi ekspanzivnosti in vedoželjnosti se otrok ob storilnostnih zahtevah lahko loti tekmovanja in sodelovanja. Svoje čustvene kapacitete pa usmeri predvsem v navezovanje prijateljstva in naklonjenosti do vrstnikov. V tem obdobju otrok pospešeno pridobiva socialne in učne spretnosti ter spoznava in sprejema pravila, ki organizirajo življenje v njegovem okolju. Tekmovanje z drugimi in nagrajevanje postaneta del njegove resničnosti. Prav tako začne spoznavati, da je mogoče nekatere naloge uspešno rešiti samo v sodelovanju z drugimi.

Mladostništvo

Medtem ko je predšolski otrok in še tudi mlajši šolar močno odvisen od empatije in občudovanja staršev, začne že v zgodnji adolescenci mladostnik to funkcijo postopoma premeščati predvsem na vrstnike. Mladostnikova potreba, da bi bil naklonjeno sprejet med vrstniki, preglasi mnoge druge, ki so bile prej zanj pomembnejše. Skupina vrstnikov mladostniku v čedalje večji meri zagotavlja potrjevanje samega sebe, razvijanje in utrjevanje občutka lastne vrednosti. Če se mladostnik ne čuti sprejet s strani občudovane in največkrat idealizirane skupine vrstnikov, je zanj to izjemno travmatsko doživetje, ki ga starševska empatija ne more dovolj ublažiti in lahko vodi tudi do depresije ali izolacije.

V tem obdobju je z doživljanjem sreče povezana tudi zaljubljenost in ljubezenski odnos. Če ima mladostnik pozitivne izkušnje iz svoje družine in če kljub posameznim razočaranjem v vzpostavljanju ljubezenskega odnosa njegove ugodne izkušnje prevladujejo nad neugodnimi, bodo njegove mladostne ljubezni prispevale k njegovemu čustvenemu in socialnemu zorenju. Ta pa bo končno pripeljal v odraslo ljubezen, katere pomemben del je tudi zrela spolnost. Vzajemen ljubezenski odnos pogosto postavlja dobro ljubljenega pred svojo lastno dobrobit, vključuje spoštovanje, občudovanje, prijateljstvo, vzajemno zaupanje, podporo in intimnost. Izpolnjena ljubezen prinaša najvrednejše sporočilo o lastni vrednosti, zavrnjeno ljubezensko hrepenenje pa povzroči hudo rano, ki se težko celi. Marsikaj tega mora mladostnik preizkusiti in se ob tem naučiti prepoznavati sebe in svoje potrebe, koliko zmore dajati in koliko mora prejemati, da bo v odnosu lahko srečen.


Osnovni tipi navezanosti

Na osnovi izkušenj s svojimi najbližjimi se v prvih dveh letih življenja v posamezniku oblikuje notranji model, kaj od sočloveka in medčloveškega odnosa lahko pričakujemo.
 
Varna, zdrava oblika navezanosti se razvije, ko je mama z otrokom uglašena. To pomeni, da je prisotna in na razpolago ter da prepoznava dojenčkova čustvena stanja, jih je zmožna razumeti, zdržati in se nanje odzivati na tak način, da ga pomirja in mu daje občutek varnosti. V odrasli dobi to pomeni zmožnost za medsebojno razumevanje in sprejemanje, spoštovanje in povezanost, kar je podlaga za vzajemno zadovoljujoče odnose.

V okolju, ki sicer poskrbi za otrokove materialne potrebe, ne začuti pa dovolj otrokovih čustvenih potreb in postavi v ospredje svoje udobje, do otroka pa je čustveno hladno in pričakuje njegovo čimprejšnjo samostojnost, se otrok nauči, da v čustvenem smislu od drugih ne more kaj dosti pričakovati in se mora zanesti predvsem nase. Tako se oblikuje izogibajoča se oblika navezanosti. Ob takem človeku imajo drugi občutek, da medosebni odnosi zanj nimajo prav velike vrednosti in da imajo njegove osebne stvari prednost pred vsem ostalim.

Negotova oblika navezanosti se razvije, ko otrok sicer ima izkušnjo tople čustvene povezanosti, a ta zaradi mamine lastne negotovosti ali kakih neugodnih življenjskih okoliščin ni dovolj konstantna in predvidljiva. Tako se otrok nauči, da se na drugega ne more zares zanesti. Otrok zato poskuša mamo in svoje bližnje neprestano nadzirati in se zato ne more sproščeno posvetiti tudi drugim svojim interesom. Pri odraslem človeku se to prav tako kaže v negotovosti in pomanjkanju zaupanja v medosebnih odnosih, kar vodi v potrebo po nadzoru.

Za najbolj problematično obliko velja dezorganizirana navezanost. Ta nastane, kadar otrok odrašča v izjemno ogrožajočih okoliščinah, ko je odnos poln groze in nevarnosti. To so izkušnje zlorabljenih in zanemarjenih otrok. V odnosih si želijo bližine in se je hkrati bojijo. V odrasli dobi na osnovi takih izkušenj pogosto vzpostavljajo odnose, v katerih so trpinčeni ali pa oni trpinčijo druge. Pri tem gre za neprestano napetost, ki ne more pripeljati do zadovoljujočega odnosa.




Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

sreča , otroci

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.