Metode za procesiranje travmatičnih spominov

Vse od naštetih metod so dosegljive tudi v Sloveniji in jih izvajamo izkušeni terapevti. Nobene potrebe ni, da vas bi travmatski spomini mučili še leta: učinkovita strokovna pomoč je na voljo!
Vse od naštetih metod so dosegljive tudi v Sloveniji in jih izvajamo izkušeni terapevti. Nobene potrebe ni, da vas bi travmatski spomini mučili še leta: učinkovita strokovna pomoč je na voljo! (Foto: Shutterstock)

Za tiste, ki si izberejo, da se bodo spopadli s škodljivimi spomini, imamo na voljo številne metode, s katerimi lahko v tej stopnji sprožimo in dokončamo procesiranje spominov. Naj spomnim na to, da se med travmatičnim dogodkom procesiranje spominov okvari, zato se travmatični spomini zapišejo drugače kot običajni. Namesto da bi se jih spomnili, ko to želimo, in se zavedali, da gre za spomine na dogodek iz preteklosti, jih podoživljamo, kot da bi se dogajali zdaj.

Nad procesom spominjanja nimamo lastnega nadzora, ampak spomine prikličejo sprožilci ali podobnost situacije (stres). Ker ne razumemo, da gre za spomin, podoživljamo dramatične dogodke znova in znova, in to zelo zaplete življenje. Z določenimi metodami pa lahko aktiviramo napačno zapisane spomine in sprožimo naravno procesiranje.

To je seveda zelo burno in čustveno zahtevno, vendar je rezultat ta, da spomini izgubijo travmatično komponento in se v »knjižnici spomina« razvrstijo na ustrezno mesto, kjer jih lahko dosežemo po lastni volji in ob tem vemo, da gre za spomin. Taka rešitev je trajna in je ni treba ponavljati, zato je vredno iti skozi ves ta trud. Škodljivi vpliv travmatičnih spominov na življenje po obdelavi trajno preneha in oseba lahko dostopa do teh spominov kot do drugih svojih spominov, ne da bi pri tem doživela burno čustveno reakcijo, čeprav so dogodki enako težki in je spomin celo bolj popoln kot prej.

EMDR

EMDR (Eye Movement Desensitisation and Reprocessing) - desenzitizacija in ponovna predelava spominov z očesnim gibanjem je psihoterapevtska metoda, s katero lahko dosežemo, da se travmatski spomini »popravijo« v navadne spomine. Francine Shapiro je leta 1989 naključno odkrila, da se intenzivnost škodljivih spominov močno in hitro zmanjša, če ob tem izvajamo določene očesne gibe. S prakso in raziskovanjem je razvila celovito terapevtsko metodo, ki je uporabna zlasti pri ljudeh, ki doživljajo posttravmatsko stresno motnjo, z določenimi prilagoditvami pa tudi pri drugih, ki imajo travmatske spomine. Učinkovitost te metode je potrjena s številnimi raziskavami, podobnimi raziskavam o učinkovitosti zdravil, kar je v psihoterapiji dokaj redko. Metoda vsebuje elemente številnih drugih terapevtskih tehnik in se mora izvajati po strogih protokolih.

Bistvo je v tem, da naključno odkrito posebno gibanje oči s še neznanim mehanizmom sproži aktivacijo dotlej »pozabljenih« travmatskih spominov. Z metodo EMDR lahko dosežemo popolno in trajno prenehanje simptomov posttravmatske motnje – za enkratne travmatične dogodke že v nekaj seansah, za hujše in globlje vsajene motnje pa proces traja dlje, vendar je kljub temu zelo učinkovit. Pri tem klient doživlja, da se mu prebujajo novi spomini, se med seboj povezujejo in dobivajo nov pomen ter da čustvena vzburjenost, ki jo čuti ob tem, najprej zelo dramatično naraste, včasih skoraj do nevzdržnosti, nato pa hitro pade. Vse skupaj se lahko odvrti v desetih minutah oziroma v okviru ene terapevtske seanse. Ob ponovni predelavi se spomini na novo procesirajo in dosežejo adaptivno, torej življenju koristno obliko. Postanejo le eden od spominov na hude stvari, ki so že davno minile.

Metoda EMDR ni primerna za samozdravljenje, ampak jo mora voditi izurjen psihoterapevt, saj so čustvene reakcije včasih izredno dramatične in jih lahko omeji le prisotnost varne osebe, ki se spozna na svoje delo, da povsem ne preplavijo zavesti klienta. Po zaključeni terapiji EMDR klienti navadno povedo, da ob travmatičnih spominih ne čutijo več vznemirjenja, ali pa le malo, in da so dobili pomembne vpoglede v svoje življenje. Te spremembe navadno vodijo tudi v spremembo vedenja in osebnosti.

Brainspotting

Brainspotting je podobna metoda; leta 2003 jo je utemeljil David Grand. Sloni na zelo podobni teoriji, za doseganje spremembe pa ne uporabi gibanja zrkel, ampak poseben položaj oči. Poleg gibanja zrkel lahko dosežemo začetek predelovanja travmatičnih spominov tudi z drugimi oblikami bilateralne (obojestranske) senzorične stimulacije, recimo z zvočnimi signali na levo-desno uho ali s tapkanjem po določenih delih telesa.

EFT

EFT ali metoda čustvene svobode prav tako uporablja bilateralno stimulacijo določenih telesnih točk, kar povezujejo z akupunkturnimi meridiani. V nasprotju z doslej naštetimi je ta primerna za samoterapijo in pomaga tudi pri zmanjševanju stresa.

Somatic experience

Somatic experience je še ena od metod, ki se osredotoča predvsem na telo in na to, kako ga čutimo. Peter Levine je leta 1997 v svoji knjigi Kako prebuditi tigra (dostopna je v slovenskem prevodu) natančno opisal, kako živali okrevajo, potem ko se soočajo z življenjsko nevarnostjo, in kako s tresenjem vsega telesa lahko učinkovito odpravijo dolgoročno škodo, ki jo travma naredi telesu. Tresenje zaradi strahu ste gotovo že opazili, če ste kdaj peljali kužka k veterinarju, da bi dobil injekcijo. Ljudje to zdravilno tresenje ustavimo, ker naši misleči možgani preprečijo, da bi se sprostili na ta način. Travmatska energija se zato »zaklene« v telo in izraža preko telesnih blokad. Med terapijo se blokade dostikrat sprostijo in oseba se začne nekontrolirano tresti in čustveno podoživljati travmo. V rokah terapevta je to lahko zdravilno in sproščujoče, a brez varnega nadzora se lahko sproži panični napad. To metodo uporabljam na terapevtskih delavnicah, ko je na voljo varno okolje in dovolj časa, da lahko reakcija izzveni.

Varne metode

V psihoterapiji se v zadnjih desetih letih razvijajo vedno nove metode, ki so vse bolj ali manj učinkovite, posebno če jih izvaja empatični psihoterapevt, na katerega se je varno navezati. Naštela sem tiste, ki jih poznam in večinoma uporabljam tudi sama. Izbrala sem jih zato, ker so teoretično dobro utemeljene in ker za njimi stojijo ljudje, ki so napisali odmevne knjige, metode pa se učijo na verificiranih seminarjih ter imajo organizirano supervizijo in praktično delo. Terapevt si sam izbere način dela, v katerega verjame in je vanj pripravljen vlagati svoj čas in denar za izobraževanje.

Previdno pri izbiri terapevta

Še enkrat pa bi opozorila na to, da je tema okrevanja po psihološki travmi postala moderna in da se na tem področju poskuša uveljaviti tudi cela vrsta ljudi, ki znajo zelo dobro promovirati (in prodajati) svoje usluge, niso pa nujno kos zapletom, ki jih s svojim poseganjem lahko povzročijo.

Imam izkušnje, da po takih »vikend delavnicah« za hitro duhovno spremembo včasih pride do hudih reakcij, ki lahko spominjajo na duševno bolezen in jih spremljajo prividi ali hude čustvene reakcije. Duševnost se namreč s pozabljanjem brani, če pa z učinkovitimi metodami sprožimo spomine, ki jih klient še ni sposoben prenesti, se lahko zgodijo res nevarni zapleti. Neuki in neodgovorni voditelji takih delavnic v primeru negativne reakcije prepustijo klienta psihiatriji ali temu, kako se bo sam znašel. To je res nevarno!

Sama izvajam intenzivne delavnice izključno za ljudi iz svojih skupin, ki jih poznam že leta in s katerimi ostanemo v stiku, tako da lahko popravimo, če se sproži kaj strašnega in nevarnega.

Celosten program

Poleg metod, ki spodbujajo reprocesiranje, je pomembno tudi, kako klient živi. Zato so moji klienti vsi vključeni tudi v celostni program, s katerim sproti krepijo svoje telesne, duševne, socialne in duhovne sposobnosti.

Spomini bledijo

Po mnogih ponovitvah spominjanja travmatičnih dogodkov bo prišel čas, ko pripovedovanje zgodbe o travmi ne bo več vzbujalo dramatičnih občutkov. Zgodba o njej postane del izkušnje življenja, ampak samo del. Drama začne bledeti, tako kot bledijo tudi drugi spomini. Tudi žalost izgublja svojo ostrino. Razmišljati začnemo, da mogoče travma ni edini in tudi ne najpomembnejši del naše življenjske zgodbe. Sprva se nam take misli morda zdijo skoraj bogokletne, kot da je nevarno, če naše življenje ni več v celoti posvečeno spominjanju travme in žalovanju, saj bi se lahko, če bi popustili pozornost, vsa ta groza prikradla nazaj. Potem počasi spoznamo, da nam ni treba skrbeti. Nikoli ne bomo pozabili. Do zadnjega dne bomo mislili na travmo. Žalovali bomo vse dni. Vendar bo nekega dne travma nehala biti najvažnejša stvar v našem življenju. Življenje bo šlo naprej in ne bo več stalo na mestu. Odpirale se bodo nove možnosti.


Življenje je pred nami

Rekonstrukcija travme nikoli ni povsem končana. Vse, kar se bo zgodilo novega, nove stopnje v življenjskem ciklusu, novi izzivi in težki dogodki, jo bodo prebudili in prinesli na plan nove dimenzije travmatskega dogodka. Vendar je glavno delo končano, ko se vrnejo življenjska moč, upanje in energija. Čas se spet premika in ne stoji več na mestu. Ko se »pripovedovanje zgodbe« zaključi, se travmatski dogodek preseli v preteklost. V sedanjosti pa je treba na novo zgraditi življenje in začeti razmišljati o prihodnosti.


Več o tem si lahko preberete v novi knjigi Sanje Rozman in Mije Pogum, ki jo lahko naročite pri Založbi Modrijan na tel.: 080 23 64 ali prodaja@modrijan.si.

Sonja Kapun

Sonja Kapun dr. med. spec. interne medicine

Postavi vprašanje

Jurica Ferenčina

Jurica Ferenčina dr. med. spec. družinske medicine

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki