Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Govorimo o spolnih zlorabah: Disociacija in sanjarjenje

Sanja Rozman
Sanja Rozman (Foto: Grega Ćunič)

Beg v razcepljeni notranji svet

Gotovo ste že kdaj slišali, da o kom rečejo, da je razdvojen ali da se vede tako, kot bi bili v njegovem telesu dve osebnosti. Oseba, ki je navadno prijazna in družbeno sprejemljiva, se v trenutku spremeni v nevarnega napadalca in se vede, kot ji nikakor ne bi mogli pripisati glede na poprejšnje izkušnje z njo.
Pojav je splošno znan pri zasvojenosti in je lepo opisan v pesmi Iztoka Mlakarja Beštja, ki se sliši kot dialog med trezno osebo, ki trdi, da ne bo šla v gostilno, in pijano »beštjo«, ki jo noge kar same nesejo tja. Tudi v literaturi je znano veliko primerov, najbolj razvpita je zgodba o dobrem doktorju Jekyllu in hudobnem Mr. Hydu, ki opisuje podobno dvojnost. Znanih je tudi nekaj filmov, ki opisujejo tako imenovano disociativno motnjo, ko se oseba (v filmu je to navadno storilec zločina) ne zaveda, da je v stanju zmanjšane prištevnosti storila zločine.

Najbolj znan film, ki opisuje to motnjo, je pripoved po resnični zgodbi Sybill, med knjigami pa priporočam osebno izpoved Camerona Westa Prva oseba množine, ki je prevedena tudi v slovenski jezik. Med laiki se včasih to stanje meša s shizofrenijo, ki naj bi pomenila »razdvojeno osebnost«, vendar gre pri tej duševni bolezni za povsem drugo duševno dinamiko. Tudi v pregovorih o kom včasih rečemo, da »desnica ne ve, kaj dela levica«. Pojav, da se lahko oseba vede, kot da bi bilo v enem telesu več oseb, je torej splošno znan.

Odrasli, Starš, Otrok

Osebnost naj bi pomenila nekaj, kar je osebi lastno in zanjo značilno: sklop stališč, prepričanj, tipičnih reakcij, ki so dokaj konsistentne in po čemer osebo lahko prepoznamo. Do neke mere je diferenciacija osebnosti na razne dele sprejemljiva in celo potrebna. Večina psiholoških teorij opisuje, še posebno transakcijska analiza, da se lahko v odnosih značilno vedemo kot Odrasli, pa da včasih delujemo negujoče ali kritično kot Starš, ali pa igrivo oziroma podredljivo kot Otrok. Z veliko začetnico pišemo ta imena, ker gre za poosebljanje, za dele osebnosti, ki jih imamo vsi.

Maska

Skoraj vsi tudi že od približno šestega leta starosti vemo, česa pred drugimi ne smemo reči, in tako razvijemo del osebnosti, ki mu rečemo Maska, da smo družbeno bolj sprejemljivi in vljudni tudi takrat, kadar nam ni do tega. Za vsako Masko stoji Senca, tisti nesprejemljivi deli, ki jih skrijemo in lahko privrejo na plano, ko jih nekaj sproži. Recimo da krotka in vljudna dama za volanom kolne kot kočijaž, kadar ji kdo neprimerno preseka pot. Ti deli imajo torej neko funkcijo in so relativno stabilni. Problemi nastanejo takrat, kadar se oseba ne zaveda katerega od teh delov, ali celo ne ve niti da ga ima niti nima spomina na to, kaj počne, ko je v tem delu. Govorimo lahko o tem, koliko se deli zavedajo en drugega in ali ima oseba nadzor nad tem, iz katerega dela se bo odzvala.

Ne misli na to!

Splošno znan pojav je tudi, da lahko poskusiš odmisliti stvari, ki te bolijo, bodisi telesno ali duševno. »Ne misli na to!« je pogost nasvet, ki ga dobijo ljudje, ki prebolevajo recimo bolečo zavrnitev ali izdajstvo bližnjega. Kot da bi si s tem kaj dosti pomagali, saj nojevsko potiskanje glave v pesek težav ne odpravi. Moja zobozdravnica, ki pozna ta pojav, ima v ta namen na stropu sliko oblakov, v katero se lahko zazreš, ko poskušaš odmisliti bolečino, ki jo povzročajo njeni posegi. Manj splošno pa je znano, da je recimo sanjarjenje, v katerega se lahko zelo globoko zatopiš, tudi način, s katerim se odmakneš od boleče realnosti. Seveda taka dejanja niso brez posledic.

Motnja v zapisovanju spomina

V naših dosedanjih prispevkih v Vivi smo opisovali posledice, ki jih travma povzroči pri žrtvi. Še posebno smo se ukvarjali s posledicami spolne zlorabe pri otroku in kako se izražajo, ko otrok odraste. Pojasnili smo, zakaj žrtev po travmi na dogodke pozabi za nekaj let ali celo desetletij in da ima namesto spominov na nasilna dejanja simptome, ki jih šele v psihoterapiji lahko odšifriramo in rekonstruiramo dogodke. Vzrok je motnja v zapisovanju spomina, ki nastane v kritičnih situacijah, ko se bojimo za življenje. Disociacija je lahko v večji ali manjši meri del tega pozabljanja, s katerim se želi žrtev razbremeniti hudih posledic nasilnih dejanj.

Temen in bel svet

Predstavljajte si enajstletno deklico, ki jo očim spolno zlorablja, kot je opisano v našem primeru. V sebi nosi občutke gnusa, zmedenosti in strahu, a se z nikomer ne more pogovoriti. Mama je v stanovanju in sliši njeno negodovanje, vendar se ni pripravljena soočiti z očimom, zato se pretvarja, da se ni nič zgodilo. V otroku se bojujeta dva pogleda na dogajanje: še vedno je v travmatski reakciji, vsa razbolena, sram jo je, boji se, da jo bodo izobčili iz družine, kar je za otroka hujše kot smrt. Drugi del nje pa si krčevito želi, da se vse to ne bi zgodilo in da bi mirno nadaljevala s svojim življenjem in se šla igrat v svojo sobo. Z eno nogo stoji v temnem, dramatičnem svetu – in z drugo v navidezno belem. Svetova sta povsem različna in nimata stične točke.

Zaplet reši tako, da razcepi sebe na dva dela: travmatskega, ki ga potlači globoko na dno svojih spominov, in navidezno navadnega, ki se mu prepusti, da lahko nadaljuje svoje življenje, kot da se ni nič zgodilo. Vedenje njenih družinskih članov in napadalcev ji ne pušča nobene druge možnosti. Njeno vedenje je mogoče razumeti tako, da se v njeni duševnosti izmenično pojavljajo različne podosebnosti, ki so med seboj slabo povezane ali pa celo ne vedo druga za drugo.

Disociacija …

… je pojav, da se običajno integrirane funkcije zavesti, spomin, osebnost in percepcija, pojavljajo. Med disociacijo so moteni spomin, občutek za prostor in čas, pa tudi izkušnja telesa, sveta, uma, mišljenja, vedenja in verovanja, prepoznavanja, spominjanja, čutenja, hotenja, govorjenja, delovanja, videnja, slišanja, vonjanja, okušanja, dotika in tako naprej.

Disociacija je lahko adaptivna, kar pomeni, da pomaga, da se prilagodimo. S tem psihičnim trikom lahko izrinemo iz zavesti misli, ki so si v nasprotju, tako da nam ni treba doživljati stiske notranje razcepljenosti. Vsi na primer že od približno šestega leta starosti vemo, da bomo nekoč umrli, a se večino časa ne ukvarjamo s tem in se vedemo, kot da bomo živeli večno. Večina ljudi tudi uspešno disociira zavedanje, da je sočen zrezek na njihovem krožniku povezan s tem, da je neko živo bitje moralo umreti. Tudi dnevno sanjarjenje ali močna koncentracija na nekaj zunanjega (recimo pornografijo ali spletne igrice, pa tudi na delo ali na telesno bolečino pri samopoškodovanju) lahko pomaga, da se miselno odcepimo od nečesa v sebi, s čimer ne znamo drugače opraviti. To se lahko stopnjuje v zasvojenost.

Raje pobegnemo v sanjski svet

Tukaj pa disociacija že prehaja v škodljivo, maladaptivno. Vse, kar pogosto ponovimo, postane avtomatsko in spontano. Sposobnost disociacije lahko postane maladaptivna, kadar odrastemo in bi lahko težave rešili, pa pred njimi raje pobegnemo v sanjski svet. Možgani imajo namreč zanimivo funkcijo, ki avtomatizira dejanja, ki jih pogosto ponavljamo, tako da se začenjajo ponavljati brez našega nadzora. Zlorabljen mehanizem »izklapljanja« telesnih občutkov, čustev ali celo osebnosti lahko nekaterim ljudem postane tako samoumeven, da se jim sproži že pri tistih težavah, ki bi jih z malo truda lahko premagali. Če pa je lažje obsedeti na kavču in le v mislih šefu povedati vse, kar si mislite o njem, kot pa to resnično narediti in prenesti dobre in slabe posledice. »Sanjače« prepoznate po »steklenem pogledu« in po tem, da se zdrznejo, ko jih nagovoriš. Svoje bitke bijejo v mislih, v resničnem življenju pa so vedno bolj odtujeni od realnosti, saj drugi ljudje čutijo, da nekako niso čisto resnični in prisotni.

Na avtomatskem pilotu

Kadar je disociacija večja, oseba nima zavestnega spomina na dogajanje, kot bi bila na »avtomatskem pilotu« in ne povsem prisebna. Dogodkov se bo spomnila, šele ko bo ponovno v disociranem stanju, saj je spomin odvisen od stanja zavedanja. Alkohol in druge zasvojenosti pomagajo vzdrževati disociacijo. Za alkoholike je značilna izguba spomina na dogodke »včeraj zvečer«, ko so bili pod vplivom alkohola. Naslednjič, ko bodo spet pili, pa se ne bodo spomnili, kaj so obljubili ženi v treznem stanju. Za otroka, katerega oče se tako vede, je videti, kot da sta v očetovem telesu dve povsem različni osebi: ena je dobre volje in vse obljublja, druga pa je čustveno nedostopna in se obljub ne spominja.

Moram potrpeti …

Na ta način sposobnost disociacije, ki otroka rešuje iz čustvene stiske, omogoča odrasli žrtvi zlorabe, da ostaja v odnosu z nasilnim partnerjem (travmatska navezanost) z izgovorom: »Sicer je res, da me tepe in ponižuje, a moram potrpeti, ker je krasen oče!« Kako je lahko nasilnež krasen oče, je logično le v njeni glavi, ker so spomini nasilja disocirani, megleni, ali pa se jih že naslednji dan ne spomni več. Kadar se disociacija uporablja nezavedno in tako pogosto, da resno ovira odnose in življenjski tok, lahko govorimo o disociativni osebnostni motnji. Ta je praktično zmeraj posledica odraščanja v disfunkcionalni družini pri ljudeh, ki so doživljali nasilje od osebe, ki naj bi jih pred nasiljem zavarovala. Temu so se skušali prilagoditi tako, da so ustvarili dve osebnosti – eno za ljubečega starša in drugo, ki je bila prilagojena napadalcu. Le tako so lahko združili nezdružljivo!

Ko je osebnosti več

Osebnosti je lahko več, tudi čez dvajset so jih našteli. Včasih se zavedajo svoje razdeljenosti, včasih pa ne – in opazijo, da je nekaj narobe le zato, ker se mnogih delov dneva ne spomnijo ali najdejo stvari, ki so jih sami naredili ali kupili, pa se tega ne spomnijo. Podosebnosti so lahko tudi tako različne, da imajo različna imena, stališča, vrednote, čustvena stanja, nekatere so lahko celo nevarne in storijo dejanja, ki se jih kasneje ne spomnijo. Lahko se zavedajo druga druge ali pa ne, se pogovarjajo med sabo, si delijo funkcije, včasih pa se kakšnega dela, v katerem je shranjen res hud spomin, ne zavedajo in se ta spomin obudi le v hudih sanjah ali v povezavi s sprožilci. Če ima nekdo to motnjo, navadno pomeni, da je bila travma v njegovih otroških letih res huda in da se ni dalo zbežati nikamor drugam kot v razcepljeni notranji svet.


Disociacija lahko različno spremeni naše doživljanje sveta:

Depersonalizacija je občutek, da »nisi v telesu«. Včasih oseba vidi sebe in dogajanje med travmo tako, kot bi gledala skozi oko kamere, ki lebdi nekje visoko nad dogajanjem. Tudi to pogosto pokažejo v filmih o nasilju. Večina ljudi se zateče k temu obrambnemu mehanizmu, kadar mora dopustiti boleč medicinski postopek: zagleda se v madež na stropu in razmišlja, da bi ga bilo treba prebeliti. Tako se distancira od svoje bolečine in jo lažje prenese. Nekateri ljudje pa lahko doživijo tako zelo globoko izkušnjo depersonalizacije, da se niti ne prepoznajo v ogledalu in se sami sebe ustrašijo.

Derealizacija je občutek, da svet ni povsem resničen, kot da bi bil oddaljen, meglen ali virtualen. Tako se včasih počutimo, preden se docela prebudimo. Včasih se nam sanjski svet zdi bolj resničen od realnosti. Tisti, ki pogosto in dolgo igrajo igrice v virtualnem okolju na internetu, imajo včasih občutek, da je virtualni svet pomembnejši od realnega, in se tako tudi vedejo.

Amnezija je pozabljanje pomembnih osebnih podatkov, ki je hujše kot navadna pozabljivost. Tako lahko v pozabo izginejo dnevi, meseci, leta! Žrtve spolne zlorabe ali nasilja v družini se sprva ne spominjajo travmatičnih dogodkov. Ko se jim v terapiji spomin vrne, doživljajo globok dvom o tem, ali so se dogodki zgodili v resnici ali samo v njihovi domišljiji. Bolj tipična pa so majhna pozabljanja, ko včasih med pogovorom nenadoma pozabijo, o čem je tekla beseda, in se trudijo pred sogovornikom to prikriti.

Zmeda identitete se včasih čuti, kot da bi bilo v istem telesu prisotnih več oseb s povsem različnimi značaji. Vestna medicinska sestra, ki v običajnem življenju pozorno in predano skrbi za druge, se kot voznica nenadoma spremeni v drugo osebo, ki nasilno in agresivno vozi avto ter kolne in ogroža druge. Ob tem lahko oseba doživlja nepojasnjene motnje doživljanja časa, prostora in okoliščin.

Sprememba identitete je lahko tudi manj izrazita: oseba začne nenadoma govoriti z drugačnim glasom, izrazom obraza ali celo v tujem jeziku. Poleg tega lahko opazimo spremembe v življenjskih stališčih, recimo do nasilja in podobno. Včasih se svoje dvojnosti zaveda in zna različnim podosebnostim dati drugačna imena ter jih ustrezno uporabiti, recimo močne in odločne takrat, ko se mora postaviti zase. Težje pa je, kadar se teh stanj ne zaveda in tudi ne more vplivati, kdaj se bo katero pojavilo.

Več o tem si lahko preberete v novi knjigi Sanje Rozman in Mije Pogum, ki jo lahko naročite pri Založbi Modrijan na tel.: 080 23 64 ali prodaja@modrijan.si.

Če ste bili sami žrtev v otroštvu ali veste za primer takega dogodka, vas prosim, da mi na moj spletni naslov sanja@spremembavsrcu.si pošljete pismo z opisom tega, kar se spominjate. Opišite dogodke, kot se jih spominjate, kaj ste ob tem čutili, kako so se odzvali odrasli, ki so za to vedeli, kakšne posledice ste imeli zaradi tega kasneje v življenju, kako ste se zavedli, da so povezane z dogodki iz otroštva, in če ste se kje zdravili. Na koncu pa še povejte, kaj želite sporočiti ostalim žrtvam zlorab, ki bi to brale! Če boste dovolili, bomo zgodbe objavili v naslednjih številkah revije Viva in osebno vam zagotavljam popolno anonimnost. Z objavljanjem teh zgodb bi radi dosegli, da bi se javnost zavedla, da gre za resnične ljudi, za otroke, in ne za suhoparne statistične številke. Molk koristi samo napadalcem in kdor o tem noče spregovoriti, jim daje potuho in omogoča, da se izognejo kazni. Kadar gre za otroke, ki so najbolj ranljivi člani naše družbe, nimamo pravice gledati vstran, če bi jih lahko zaščitili.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

spolna zloraba , zloraba otrok

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.