Spolne zlorabe otrok: Resnična zgodba naše bralke Valentine

  • ponedeljek, 11. januar 2016
(Foto: Jupiterimages)

V vrtincu sramu, krivde in bolečine

Pri petih letih sem doživela spolno zlorabo. Napadalec je mojo pozornost kupoval z igračami in darili. Prihajal je v našo družino in me opazoval. Večkrat me je vzel v naročje, me žgečkal in se me dotikal. Pridobil si je moje zaupanje.

Nekega dne pa se je odločil, da me bo vzel s seboj domov. Starši niso nasprotovali, zato me je odpeljal. Obljubljal je, da mi bo pokazal veliko lepih igrač, s katerimi se igra njegov sin. V trenutku, ko sva stopila v njegovo stanovanje, je postal drugačen. Prijaznost, ki jo je ves čas igral, je izginila. Postal je hladen, nesramen in grob. Nasmeh z njegovega obraza je izginil. Občutek sem imela, da mu je moja prisotnost v breme. Ignoriral me je. Tega sem se ustrašila in poskušala sem postati nevidna.

Najraje bi izginila

Njegovo pozornost sem ponovno dobila, ko se je odločil, da se moram umiti in preobleči in da me bo pri tem opazoval. Tudi med igro sem morala ostati brez oblačil. Pri tem sem se počutila grozno. Najraje bi izginila. Ponoči se je spravil name. Spomnim se, kako sem ves čas gledala skozi okno, nepremično strmela v svetlobo ulične svetilke in opazovala dežne kapljice, ki so padale skozi svetlobo.

Moje telo je zmrznilo

Moje telo je zmrznilo. Odpovedalo. Spomnim se, da sem se odklopila s tega sveta. Še vedno sem čutila bolečino in si želela, da bi se končalo. Počutila sem se razčlovečeno, izkoriščeno, izdano! Izdano s strani staršev in napadalca. Kako se je kaj takega lahko zgodilo? Naslednji dan me je odpeljal nazaj domov. O tem, kaj se je zgodilo, ni spregovoril niti besede.

Oče je vedel!

Še naprej je prihajal k nam in vsi so se delali, kot da se ni nič zgodilo! Več let kasneje sem izvedela, da je moj oče vedel, kaj se je zgodilo, ampak kljub temu me ni zaščitil. Napadalca je še naprej spuščal v mojo bližino.

Del mene je umrl

Na dan zlorabe se je v meni nekaj spremenilo. Del mene je umrl. Do ljudi sem postala zelo nezaupljiva. Zaprla sem se v svoj mali svet in postala opazovalka. Nisem si več upala pokazati svoje igrivosti, spontanosti, živosti, ker je točno to pritegnilo napadalca. Varno je bilo, da postanem nevidna. Čutila sem, da svet ni varen prostor in da ljudje niso vredni zaupanja. Naučili so me, da je ljubezen nasilje. Rad me ima tisti, ob katerem čutim strah, sram in ponižanje. Rad me ima tisti, ki me bo izdal.

Pobegniti?

Prvi fant, ki sem ga imela, je bil psihično in fizično nasilen. Kljub temu, da sem si močno želela prekiniti odnos, nisem imela moči, da to storim. K njemu me je vlekla sila, močnejša od moje volje. Bilo je tako hudo, da sem večkrat pomislila na samomor. Samo, da bi ušla norim razmeram. Vedela sem, da potrebujem pomoč.

Strah pred bližino

Začela sem obiskovati terapijo. Med procesom zdravljenja sem ugotovila, kako močno me je zloraba poškodovala in zaznamovala. Soočila sem se z občutki sramu, krivde, jeze, bolečine. Spolnost mi je predstavljala vir bolečine. Drugega nisem poznala. Ugotovila sem, kako močno se bojim bližine ljudi. Ljudem nisem zaupala, saj sem bila prepričana, da bližina pomeni eno samo razočaranje in bolečino.

Pot iz vrtinca

V krogu ljudi, ki me niso obsojali in so me sprejeli tako, kot sem, sem se naučila, da je bližina lahko tudi varna. Moja terapevtka me je ves čas spremljala in spodbujala na poti okrevanja. Z njeno pomočjo sem si upala začutiti občutke zlorabe, ki sem jih globoko v sebi potlačila, da sem sploh lahko preživela. Pokazala mi je pot do svobode. Zloraba je v meni naredila rane, ki sem jih zacelila. Kljub vsej bolečini in trpljenju sem se z zlorabo naučila živeti in jo tudi sprejela. Še vedno se učim o bližini in v moje življenje prihaja vedno več dobrih ljudi, ob katerih se počutim varno, ljubljeno in sprejeto.