Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Preplašen otrok v zlomljenem odraslem


(stran 2 od 3)



Opozarjati nase je nevarno!

Temeljno sporočilo, ki ga dobi zanemarjen, telesno ali duševno mučen otrok, se glasi: Opozarjati nase je nevarno! Notranje zlomljen otrok in pozneje odrasel, samemu sebi odtujen človek ne pozna svoje prave identitete in ne zna spoštovati svojih ustvarjalnih sil. V sebi nosi praznino, ki se nikoli ne napolni. Tak človek se ne more osredotočiti na svojo identiteto in trdno jedro v sebi, obenem pa ni zmožen sprejemati ostrine in kritičnosti drugih brez občutka ogroženosti in tesnobe, saj ga vse življenje spremlja občutek nezaščitenosti pred življenjem in izgubljenosti v svetu.

Človek, ki je bil v otroštvu tako prizadet, pozneje ob vsaki kritiki podoživlja svojo nezaščitenost. Vsaka žaljiva beseda ali naključen kritični pogled neznanca ga lahko hudo prizadene in povzroči bolečino. Človek, ki je bil v otroštvu globoko ranjen, ki ni bil upoštevan in je živel v brezbrižni okolici, namreč tudi pozneje, kot odrasel, gleda svet s preplašenimi očmi svojega otroštva.

Svet, ki otroka ne jemlje resno, ki ne upošteva njegovih interesov in ga obravnava kot nepomembnega, otrok doživlja kot zapleten, kaotičen in nepravičen. Okolje, v katerem ne najde zrelih vzorov za svoj razvoj, mu onemogoči orientacijo. Zato se v njem pojavi bojazen pred zahtevami realnosti, ki jih ni mogel sprejeti, saj se ni naučil prepoznati svojih možnosti in meja, zato pride do razvoja labilnega samozaupanje in občutka lastne vrednosti, ko človek niha med precenjevanjem sebe in občutji manjvrednosti. Negotovost in izgubljenost sta posledica dejstva, da človek v sebi nima trdne opore, zato je pri ocenjevanju lastne vrednosti povsem odvisen od zunanjega priznanja.

Neugodje kot vsebina življenja

Opisali smo vzroke, zaradi katerih se razvijajo različne oblike zavrtosti, ki se odražajo na področjih, na katerih je človek v svojem razvoju doživel največ neugodja in trpljenja. Tako postane neugodje pretežna vsebina človekovega doživljanja, cilj vseh njegovih dejavnosti pa zmanjšanje ali odstranitev tega neugodja. Ta težnja postane latentna sila, ki vpliva na vse vedenje in ga onemogoča pri polnem, ustvarjalnem vsakodnevnem udejstvovanju. Stiska, ki jo občuti tak človek, stopnjuje notranjo napetost, ta pa ga sili k iskanju izhoda, sprostitve.

Zavrt človek ne zmore biti primerno dejaven, saj mu to povzroča težave in neugodje. Zato se mu zdi življenje vse manj privlačno, to pa ga odvrača od aktivnega delovanja. Zaradi razočaranja se umakne v pasivnost in išče nadomestna zadovoljstva v sebi, to pa povzroči nadaljnjo pasivizacijo, nedejavnost, ko se človek odreče dejavnemu življenju, ker mu tako ni treba vlagati naporov za dosego ciljev, ni mu treba tekmovati z drugimi ljudmi in tvegati neuspeha.

Prav ta temeljna življenjska nezmožnost in nesposobnost pa prizadeneta človekov občutek lastne vrednosti, saj ga onesposabljata v njegovi življenjski dejavnosti. Človeku manjkajo impulzi po uveljavljanju sebe in svojih hotenj. Ker ni sposoben konstruktivno reševati življenjskih zahtev, skuša obvarovati svoj občutek vrednosti z različnimi obrambnimi mehanizmi in zatekanjem v iluzorna pričakovanja ali celo z begom iz realnosti in ustvarjanjem povsem iluzornega sveta. V ozadju vsem znanih pojavov pretirane razdražljivosti in nejevolje, ki jo toliko ljudi nenehno stresa okoli sebe, je pogosto temeljno pomanjkanje sposobnosti za spontano, iniciativno delovanje, kar kaže na težave s samopotrjevanjem in na pomanjkanje temeljne življenjske volje.
Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd