Naučimo otroke razmišljati

Ksenija tratnik
četrtek, 05. november 2015

Sreča ne pomeni odsotnosti problemov, ampak zmožnost reševanja le-teh. (Foto: Shutterstock)

Omejitve spodbujajo ustvarjalnost

Največje darilo, ki ga lahko podarimo otroku, je sposobnost, da znajo razmišljati z lastno glavo. Kako naučiti otroka razmišljati bolj osredotočeno, objektivno, celovito in ustvarjalno, da postanejo bolj samostojni, iznajdljivi in uspešni v obvladovanju svojega življenja, smo se pogovarjali z mag. Nastjo Mulej, licencirano trenerko metod kreativnega razmišljanja.

Kakovost našega učenja je odvisna od našega razmišljanja. Ena sama navada v razmišljanju ali orodje lahko močno vplivata na prihodnost vsakega otroka, pravi dr. Edward de Bono, zdravnik in psiholog ter vodilna svetovna avtoriteta na področju kreativnega razmišljanja in neposrednega poučevanja razmišljanja kot spretnosti. Njegova učenka Nastja Mulej, magistra komunikologije, ekonomistka in sociologinja, ki tehnike razmišljanja že nekaj let uči na delavnicah, poudarja, da vešči razmišljanja niso tisti, ki zmagajo v prepiru, niti tisti, ki so skladišče podatkov ali so zelo dobri govorniki. Vešči razmišljanja so konstruktivni, sprejemajo pravilne izbire in odločitve, znajo načrtovati in ustvarjati.

Spodbude in ovire pri ustvarjalnosti

Ustvarjalnost lahko ubije prepričanje, da moramo krepiti (samo) otrokovo inteligentnost, ki jo razumemo kot pomnjenje podatkov in logično sklepanje, opozarja strokovnjakinja. Prav tako otroku ne bomo pomagali, če ga bomo za vsako ceno uokvirjali v družbene norme in mu preprečevali vsakršno izstopanje. Pred seboj moramo videti svojstvenega otroka, ne samo predstavnika na lestvici razvoja, ki je strogo opredeljena (češ, kaj bi moral početi, znati, delati … pri tem letu in kaj pri onem). »Z ušesi zastrižem tudi, kadar je poudarjena pretirana pridnost, ki jo razumem kot podredljivo vodljivost,« ugotavlja Nastja.

Ustvarjalnost boste spodbudili (oz. ohranili naravno ustvarjalnost), če boste poleg besed pravilno in napačno uporabljali tudi besedo zanimivo. Seveda je pravilno reči, da je od Maribora do Ljubljane 120 km po avtocesti, je pa zanimivo, če otrok odgovori, da lahko to razdaljo premaga s skirojem, kolesom, helikopterjem, peš, z vzvratno vožnjo itd. Če boste že pri majhnem otroku bolj spoštovali njegov postopek ustvarjanja od same kakovosti izdelka, bo raje ustvarjal. Pa ne dajajte mu časovnih omejitev. Omogočite mu ustvarjanje v svobodnem, odprtem ozračju – kjer ga ne bo strah in ne bo občutil stresa.« Nastja tako opaža, da boste otroka spodbudili, če ne boste izvajali tekmovanj in posledično nagrajevali samo prve. Poslušajte njegove predloge z navdušenjem in zanimanjem in ga ne prekinjajte, ko govori.

Ustvarjalne tehnike za otroke

Nastja uči šolnike orodja za poučevanje razmišljanja po de Bonovi metodi: za usmerjenje pozornosti, osredotočanje, paralelno razmišljanje in sodelovanje, za namerno generiranje čim večjega števila čim bolj svežih idej. »Želim, da bi vodili Krožek za razmišljanje (kakorkoli že bi ga poimenovali) in se pripravili, da bi nekoč vodili samostojen in ostalim šolskim predmetom enakovreden predmet Razmišljanje (jasno, ustvarjalno, podjetno, inovativno …). Idealna starost, pri kateri jih lahko naučimo, kako orodja uporabljajo samostojno, je 10 let, torej v 4. ali 5. razredu.« Orodja razmišljanja se lahko naučijo tudi starši. Tehnike se idealno učimo tri leta zapored po eno do dve uri na teden, vsakič po eno orodje.

Orodja razmišljanja

Po didaktičnem vrstnem redu otroci spoznavajo:

1. PNZ (Pozitivno, Negativno, Zanimivo) je orodje za obravnavanje idej, predlogov, načrtov, odločitev. Namesto, da bi se takoj odločili, po občutku, jih najprej spoznamo, kajti vsaka stvar je za nekaj dobra, za nekaj slaba in za nekaj zanimiva – trudimo se najti najprej čim več (vsaj 7) pozitivnih vidikov, potem čim več (vsaj 7) negativnih vidikov in potem še čim več (vsaj 5) zanimivih vidikov, ki nas lahko že privedejo do novih idej.

2. UVD (Upoštevaj Vse Dejavnike) je orodje za pregledovanje vseh mogočih dejavnikov, ki jih moramo upoštevati pred vsakim dejanjem, odločitvijo, načrtovanjem, ocenjevanjem in sprejemanjem zaključkov. Delamo si seznam vprašanj, ki nas usmerjajo pri razmišljanju.

3. P&N (Posledice in Nadaljevanja) je orodje, kjer svojo pozornost osredotočamo na posledice, ki se bodo zgodile takoj, kratkoročno, srednje- in dolgoročno po tistem, ko sprejmemo določeno odločitev, načrt, dejanje. Tudi to je orodje ocenjevanja, s katerim si pomagamo, da nas ne zavedejo prijetne takojšnje posledice.

4. NCD (Nameni, Cilji, Dosežki) je orodje, kjer se osredotočamo na cilje, ki jih želimo doseči. Cilj je lahko, da nekaj raziščemo, načrtujemo, razumemo, oblikujemo, izboljšamo, razumemo, opravimo, ocenimo, organiziramo, zberemo, poenostavimo. Če je cilj znan, pri svojem razmišljanju ne begamo.

5. PPP (Prve Pomembne Prioritete) je edino orodje, kjer smo lahko subjektivni. Z vsemi ostalimi orodji želimo svojo pozornost kar se da razširiti – da česa ne pozabimo, ne spregledamo, ne jemljemo za samoumevno. Ko pa imamo tako širok seznam ciljev, dejavnikov, posledic, alternativ …, pa med njimi izberemo tiste, ki se nam osebno zdijo najpomembnejše.

6. AMI (Alternative, Možnosti, Izbire) je orodje, pri katerem se namerno osredotočamo na iskanje čim večjega števila možnih alternativ, med katerimi lahko izbiramo – ali zato, da najdemo alternativne razlage, ali zato, da najdemo alternativne načine, rešitve, poti.

7. SDL (Stališča Drugih Ljudi) je zelo dragoceno orodje, ki nam pomaga, da se postavimo v kožo drugega človeka, kajti drugi ljudje imajo v isti situacijo drugačno stališče in zelo nam pomaga pri razmišljanju o čemerkoli, da se poskušamo postaviti v čevlje drugega človeka.

Od teh orodij otrokom za vedno ostane orodje PNZ – verjetno zato, ker najbolj plastično prikaže usmerjanje pozornosti v različne smeri, in ker jim je predstavljeno prvo.