Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Naučimo otroke razmišljati


(stran 2 od 2)



Po svetu

Dr. Edward de Bono je orodja za neposredno poučevanje razmišljanja v šolah ponudil že leta 1972. Danes v 44-ih državah po svetu že uporabljajo de Bonova orodja za neposredno poučevanje razmišljanja v šolah. Učenje razmišljanja je kot nekaj običajnega sprejeto v 40-60 odstotkih šol v anglosaksonskem svetu (Združeno kraljestvo, Irska, ZDA, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija), na daljnem Vzhodu (v Singapurju (v 102 šolah), na Kitajskem v 680.000 šolah, izobražuje pa se tudi milijon indijskih učiteljev.

Po sogovorničinih besedah je celinska Evropa (ne samo Slovenija) precej zadržana do njegovih orodij, ker se zanaša na orodja razmišljanja antičnih mislecev: ocenjevanje, analiziranje, kritiziranje, argumentiranje, kategoriziranje, prepričanje, da ostaja edina resnica … Žal so ta orodja verjetno delovala v veliko bolj stabilnem antičnem svetu, kot veljajo v svetu sprememb 21. stoletja.

Povečan učni uspeh otrok

V prvem letu (2012/13) je k Nastji Mulej in Bojani Tancer na usposabljanje v Ljubljani in Mariboru hodilo 29 šolnikov iz 20 izobraževalnih ustanov. V naslednjem letu sta dodali še Divačo in Slovenske Konjice in imeli 57 šolnikov iz 38 ustanov, leto kasneje je bilo vključenih 55 šolnikov iz 44 ustanov. »To so nizke številke, če veste, da po zadnjih statističnih podatkih skrbi v Sloveniji za vzgojo in izobraževanje malo manj kot 47.000 učiteljev, vzgojiteljev in drugih strokovnjakov za vzgojo in izobraževanje ali 5,8 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva. So pa najini udeleženci tisti, ki z veseljem hodijo k nama 12 oz. 23-krat in z nama preživijo ves popoldan oz. večer. Torej so visoko motivirani (v polovici primerov si usposabljanje tudi sami plačujejo).«

Bojana Tancer je v svoji doktorski raziskovalni nalogi odkrila, da se dvignejo osredotočenost in pozornost ter vse oblike ustvarjalnega razmišljanja: fluentnost, fleksibilnost in izvirnost. »Tudi nekatere moje učiteljice so poročale, da se pri udeležencih Krožka za razmišljanje dvignejo rezultati znanja pri preverjanih pomnjenja in logičnega razmišljanja, vendar je po njihovih opažanjih vzorec premajhen in nesistematičen.« De Bono vedno omeni, da so v raziskavah v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Veliki Britaniji ugotovili, da se ocene otrok dvignejo za 30 do 100 odstotkov. Orodja so namreč najbolj primerna za tiste, ki se ne znajo igrati pravil šole (tako Nastja Mulej imenuje učence s slabimi ocenami). V njihovih vajah odkrijejo, da so za nekaj (zelo) dobri in si tudi povrnejo samopodobo.

Humor in kreativnost

Otroci (pa tudi vsi odrasli) potrebujejo »samo« jasno strukturo in dobronamernega vodjo, je jasna sogovornica. Vodja otrokom so starši. Ti jim morajo dati vnaprej znane okvirje in se jih kar se le da dosledno držati, v okviru teh pa – poleg vsega že navedenega – omogočiti čim več humorja. Humor in kreativnost sta sestri dvojčici. Življenje ni lahko in to lahko otroke tudi naučimo (tako, da jim omogočimo, da premagujejo lastne strahove in frustracije), a vseeno lahko na življenje gledamo s humorne, svetle plati. »Kot imajo v enem »mojih« vrtcev na steni napis: »Sreča ne pomeni odsotnosti problemov, ampak zmožnost reševanja le-teh.«

Uspavanost od udobja

Lagali bi, če bi rekli, da otroci niso razvajeni, apatični in odvisni od udobja – vsaj v primerjavi s povojno generacijo, ki je zanosno gradila razrušeno domovino, meni Nastja Mulej. »To je pač cena, ki jo zdaj plačujemo za uspavanost od udobja. Človek – kot vsaka žival – varčuje z energijo in če mu je ni potrebno trošiti, je ne bo. Na žalost otrokom, mladostnikom in tridesetletnikom še ni dovolj hudo (in nimajo dovolj trdih izkušenj), da bi morali za ceno lastnega preživetja preseči meje svojih zmožnosti. Zato vedno znova ponavljam: omejitve so tiste, ki naredijo ljudi ustvarjalne, vse na pladnju dela samo razvajene prince(se).«


Revolucija izobraževalnega sistema za ustvarjalno razmišljanje

Nastja Mulej se trudi uvesti pozitivno revolucijo v lastni državi, kot sama pravi. Ker naš šolski sistem ne sledi več družbi, izobraževalni sistem je pomanjkljiv in nespodbudno deluje na ustvarjalno razmišljanje, si je v enajstih točkah zamislila spremembo sistema:

1. Ustvarjalnost, inovativnost, podjetnost v obliki ločenega predmeta/projekta vsaj 1 uro na teden (od štirih ur učenja matematike (logičnega razmišljanja) na teden dobimo eno uro za ustvarjalno razmišljanje (še vedno ostanejo 3 za logiko).
2. Šolsko leto traja od 1. 1. do 31. 12., učenci nimajo počitnic, imajo pa 24 dni dopusta (da ne čakajo na počitnice kot svojo odrešitev, ampak se navadijo vseživljenjskega učenja za življenje).
3. Ni ocen, je pa spremljanje razumevanja uporabnega znanja (ker tekmovalni sistem proizvaja poražence, ne stimulira pa k poglabljanju snovi, niti če te zanima).
4. Ni obvezne prisotnosti (ker ljudi lahko prisiliš samo fizično (in še to samo začasno), ne moreš pa jih mentalno – razen če jih vpleteš – torej skupaj z njimi razvijaš zadeve, ki se jim zdijo smiselne).
5. Ni ločenih predmetov (ni eno uro to, drugo uro nekaj drugega (silosna mentaliteta), ampak je projektno delo, za katerega učenci (in učitelji) potrebujejo to in ono znanje ali veščino, kar zahteva sodelovanje in poslušanje drugih).
6. Niso skupaj po letu proizvodnje (letnici rojstva), ampak glede na raznolike interese in potrebno timsko dopolnjevanje.
7. Vsaj vsaki dve uri imajo možnost, da so zunaj (ne glede na vreme) in se vsaj pol ure gibljejo (malčki). Veliko so v naravi in (projektno) na terenu (starejši).
8. Učijo se doma (preko knjig, interneta, intervjujev ... iščejo informacije in si jih tako zapomnijo), v šoli to znanje uporabljajo – učitelj je mentor/moderator, ki jih usmerja (in če ne ve, ni nič narobe, skupaj poiščejo podatek).
9. Na Pedagoške fakultete sprejmejo samo študente, ki jim je to prva izbira, in ki so opravili test empatičnosti in ustvarjalnosti. Plača učiteljev in njihov status je vreden vsega spoštovanja – saj konec koncev gradijo ljudi, na Fakulteto pa sprejmejo samo toliko ljudi, kolikor jih bodo v šolah tudi potrebovali.
10. Zaposleni na Zavodu za šolstvo, Ministrstvu za šolstvo, Pedagoškem inštitutu, Pedagoških fakultetah, Svetu za razvoj šolstva in kar je še teh inštitucij, ki na daljavo in v teoriji krojijo življenje učencev in učiteljev, delajo en dan na teden v šoli (če že morajo obstajati).
11. Na diplomski študij se ne moreš vpisati brez petih let delovnih izkušenj, na magistrski ne brez 15-ih let in na doktorski ne brez 25-ih let delovnih izkušenj. Tudi univerzitetni profesorji vsaj en dan na teden delajo na terenu.
Če bi danes znova vzpostavili izobraževalni sistem, bi verjetno začeli pri cilju: dobiti 18-letnike, ki so sposobni samostojnega preživetja. V 21. stoletju to pomeni, da znajo poiskati informacije in sodelovati z drugimi, da ustvarijo dodano vrednost, ki jim na trgu omogoči preživetje.

Pedagoški eksperiment s kognitivnimi tehnikami Edwarda de Bona

»V šolskih letih 2010/11 in 2012/13 smo v Osnovni šoli Šmartno pri Slovenj Gradcu izvajali pedagoški eksperiment, s katerim smo želeli preizkusiti in evalvirati ta koncept učenja razmišljanja. Učenci po enega oddelka 5. in 6. razreda so imeli dve uri tedensko uro učenja razmišljanja. Glede na to, da naj bi orodja ojačevala širino zaznavanja, osredotočanje pozornosti ter ustvarjalno razmišljanje, smo ugotavljali dosežke učencev na teh področjih. Izkazalo se je, da so učenci v eksperimentalni skupini resnično pomembno okrepili svoje dosežke na področju pozornosti in v vseh parametrih ustvarjalnega razmišljanja. Največji napredek se je pokazal v parametru izvirnost razmišljanja. To pomeni, da učenci niso le generirali velikega števila idej, temveč da so bile to ideje, ki niso očitne in vsakdanje, ampak se pojavljajo redko. Posamezniki z visokim rezultatom so nekonformistični misleci, sposobni miselnih preskokov,« razlaga psihologinja Bojana Tancer.





Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd