Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Deloholizem: Najbolje oblečena težava Slovencev


(stran 2 od 2)


Deloholizem ima več obrazov

Po Robinsonu obstajajo štirje osnovni tipi deloholikov in en mešani tip, ki pri katerem gre pogosto za kombinacijo prvih štirih.

  • Nepopustljivi deloholik je oseba, ki dela dan in noč, pri čemer si ne dovoli premora. Ta oblika deloholizma je še najbolj podobna splošni predstavi o tem, kakšni so deloholiki: ljudje, ki nenehno samo delajo.
  • Bulimični deloholik je oseba, ki niha med odlašanjem in kompulzivnim delom. Z delom odlaša do zadnjega trenutka, nato pa v norem tempu skuša opraviti nalogo. Če bi takega človeka srečali v fazi odlašanja, bi ga le stežka označili za deloholika.
  • Deloholik z motnjo pozornosti je oseba, ki iz vsake najmanjše stvari naredi dramo in si s tem zagotovi naslednji naval adrenalina.
  • Perfekcionistični tip je pravo nasprotje deloholika z motnjo pozornosti. Gre za počasno, metodično in preudarno osebo, ki verjame v popolnost, globoko v sebi pa jo je ves čas groza, da svojega dela ne bo opravila dovolj dobro.
  • Kombinirani tip prevzema odgovornost namesto drugih, čuti njihova čustva in ima plemenite namene. Njegove lastnosti so navadno kombinacija katerih koli lastnosti osnovnih tipov. Ta tip deloholika ne sedi za mizo in ne vodi mednarodne korporacije, ampak skrbi za pomoči potrebne, zagovarja mlade in opravlja prostovoljno delo.


Kako deloholizem vpliva na družino?

Družine, v katerih živi deloholik, se prilagodijo njegovim skrajnim vzorcem dela. Deloholiki namreč potrebujejo veliko pozornost družine – ta namreč vsaj deloma zadovolji njegovo nezadovoljeno potrebo po pozornosti in čustveni naklonjenosti, ki izvira iz otroštva. Če se deloholiki sprostijo, se počutijo neustvarjalne in manjvredne. V družini se bolj kot njen del počutijo kot opazovalci; z drugimi družinskimi člani se nikoli resnično ne povežejo, če pa se, je to najpogosteje prek dela.

Številne raziskave kažejo, da ima deloholizem za družinske člane bolj uničujoče posledice kot alkoholizem. Podobno kot žena skuha večerjo alkoholiku, ko se ta vrne iz gostilne, v primeru deloholizma partner svoje življenje popolnoma prilagodi nemogočemu urniku deloholika. Tako pred otroki opravičuje njegove izostanke, ga prepričuje in prosi, zahteva čas za družino, nadzira njegovo delo … Tako kot partner alkoholika zliva alkohol v straniščno školjko, partner deloholika utegne začeti skrivati delo, ki ga deloholik nosi domov ali na dopust.


Pomoč obstaja!

Obstaja pa tudi velika razlika med partnerji alkoholikov in njihovimi otroki ter partnerji deloholikov in njihovimi otroki. V naši družbi so partnerji in otroci alkoholikov deležni razumevanja in pomoči, partnerji in otroci deloholikov pa so pogosto zgolj praznega pogleda svojcev in strokovnjakov. Razlogov za to je veliko. Eden od pomembnejših je ta, da deloholizem – še posebno v našem kulturnem okolju – razumemo kot pozitivno značajsko lastnost, sposobnost, celo vrednoto, ki ne more škodovati. To kaže na nerazumevanje fenomena zasvojenosti, za katerega velja, da je vedenje manj pomembno kot to, kaj oseba s tem vedenjem poskuša doseči.

Kje torej poiskati pomoč? Najbolje se je obrniti na strokovnjaka s področja zasvojenosti, ki deloholizem razume kot resno težavo, kajti za ustrezno pomoč je nujno poznavanje različnih tipov deloholizma. Pri zasvojenosti z delom cilj terapevtskega procesa ni popolna opustitev dela in njegovih pozitivnih lastnosti, pač pa mora delo postati del uravnoteženega življenja. Ključna ni le omejitev količine časa, ki ga deloholik nameni delu, čeprav je to pomemben del procesa, pač pa tudi uvedba obdobij, ki popolnoma izključujejo kakršne koli delovne obveznosti, obsegajo pa zabavo ter dovolj dolge prehode med različnimi dejavnostmi. Rešitev torej ni zgolj v časovni omejitvi dela, temveč tudi v razumevanju zasvojenosti in zadovoljevanja globljih čustvenih potreb z delom.

Eden od glavnih ciljev okrevanja je spreminjanje prepričanja, da človek ni dovolj dober, če ne dela ves čas in ne dosega vrhunskih rezultatov. Zelo uporabno je tudi preprosto vodilo, naj deloholiki dobesedno počasneje delajo vse, kar počnejo. Družinske člane čaka podobna naloga kot pri vseh drugih zasvojenostih. Partnerji morajo prenehati nadzirati deloholika in njegovo zasvojensko vedenje, otroci pa zmanjšati perfekcionistična merila, ki so posledica pogojevanja ljubezni deloholičnega starša. V procesu okrevanja so lahko dobra opora tudi pravi prijatelji, terapevti in skupine.


Zgodba deloholika

Potreboval sem svoje delo in ga skrival pred drugimi. Preden smo odšli na dopust, je žena vedno pregledala potovalne torbe in zaplenila vse, kar je dišalo po delu. Kljub svoji temeljitosti je vedno spregledala zapiske in načrte za delo, ki sem jih skrbno zložil in skril v žepe kavbojk. Ko so otroci in žena želeli, da se jim pridružim na plaži, sem vedno našel izgovor, denimo da sem utrujen in se moram naspati. Medtem ko so se igrali na plaži in po mojem mnenju zapravljali čas, sem skrivaj delal. Ko so se približevali hiši in sem zaslišal njihove razposajene glasove, sem zapiske hitro skril in se pretvarjal, da spim. Moje vedenje se mi ni zdelo čudno, ne nazadnje sem zgolj trdo delal in skrbel za družino. Toda v resnici sem se z delom branil pred neželenimi čustvenimi stanji, z njim sem nadziral tesnobo, žalost in frustracije.

Enako kot alkoholik zlorablja alkohol ali narkoman drogo, sem jaz zlorabljal delo. Že od otroštva naprej je bilo delo moje zatočišče, moj vir stabilnosti, občutka lastne vrednosti in obramba pred negotovostjo, ki sem jo doživljal v odnosih z drugimi ljudmi. V odrasli dobi sem delal po cele dneve, v kleti sem si uredil pisarno, v kateri sem lahko delal ob večerih, ob koncih tedna in med prazniki. Bil sem verižni kadilec, pil sem ogromne količine kave. Nisem imel prijateljev. Bil sem prepričan, da sem izjemno uspešen, saj smo si kot družina lahko veliko privoščili, toda sčasoma se je moje življenje začelo rušiti. Prvič sem resno razmislil o svojem vedenju in odnosu do dela, ko mi je začelo šepati zdravje. Zdravnik mi je rekel, da moram nekaj spremeniti, sicer se ne bom mogel izogniti izgorelosti in bom končal v bolnišnici.

Več o zasvojenostih najdete na petertopic.si.




Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd