Dokazano: Optimizem nosimo v genih

Zakaj evolucijsko potrebujemo pristrani optimizem? Pozitivna pričakovanja povečajo našo verjetnost preživetja. Raziskave potrjujejo, da optimisti živijo dlje in da so bolj zdravi. Optimizem nas sili k tveganju: k prizadevanju, da bi dobili novo zaposlitev ali vstopili v nov odnos. Deluje tudi kot izpolnitev samonapovedujoče prerokbe, saj nas prepričuje in motivira, da je cilj dosegljiv, zaradi česar obstaja večja verjetnost, da ga bomo dosegli. To je razlog, zakaj je optimizem na številnih področjih, denimo v športu, akademskem in poslovnem svetu, politiki … povezan z uspehom.
Zakaj evolucijsko potrebujemo pristrani optimizem? Pozitivna pričakovanja povečajo našo verjetnost preživetja. Raziskave potrjujejo, da optimisti živijo dlje in da so bolj zdravi. Optimizem nas sili k tveganju: k prizadevanju, da bi dobili novo zaposlitev ali vstopili v nov odnos. Deluje tudi kot izpolnitev samonapovedujoče prerokbe, saj nas prepričuje in motivira, da je cilj dosegljiv, zaradi česar obstaja večja verjetnost, da ga bomo dosegli. To je razlog, zakaj je optimizem na številnih področjih, denimo v športu, akademskem in poslovnem svetu, politiki … povezan z uspehom. (Foto: Schutterstock)

Naši možgani so naravnani tako, da vidijo svetlo plat, v svoji novi knjigi Nagnjeni k optimizmu pravi Tali Sharot, nevroznanstvenica z Univerze v Londonu. O sebi radi razmišljamo kot o racionalnih bitjih, vendar izsledki nevrologija in družboslovnih znanosti kažejo, da smo v resnici bolj optimistični kot realistični. Navadno pričakujemo, da se bodo stvari iztekle bolje, kot se v resnici. In to velja kar za 80 odstotkov ljudi.

Ljudje zelo podcenjujejo verjetnost, da se bodo ločili, izgubili delovno mesto ali zboleli za rakom. Pričakujejo, da bodo njihovi otroci izredno nadarjeni, mislijo si, da so dosegli več kot njihovi vrstniki, in precenjujejo svojo pričakovano življenjsko dobo (tudi za dvajset let in več). Prepričanje, da bo prihodnost veliko boljša kot preteklost in sedanjost, je poimenovano kot pristrani optimizem, zaslediti pa ga je pri vseh rasah, na vseh območjih in v vseh socialno-ekonomskih razredih, ne glede na starost in spol.

Pričakovali bi, pravi Tali Sharot v svoji knjigi, da bo plima novic o nasilnih konfliktih, brezposelnosti, vremenskih katastrofah ter drugih grožnjah in pomanjkljivostih, ki v zadnjem času usmerjajo naša življenja, spodkopala ta optimizem, ki se nanaša na našo osebno prihodnost. Skupaj lahko postajamo bolj pesimistični – v zvezi z vodstvom države ali s sposobnostjo voditeljev, da bodo izboljšali izobraževanje in omejili kriminal. Toda optimizem, ki zadeva našo osebno prihodnost, prihodnost naše družine in otrok, je še vedno izredno trden. Raziskava iz leta 2007 je pokazala, da 70 odstotkov družin meni, da so na splošno manj uspešne od generacije svojih staršev, toda kar 76 odstotkov vprašanih je bolj optimističnih, ko gre za prihodnosti njihove družine.

Pretirano pozitivne domneve lahko vodijo v katastrofalne napake, na drugi strani pa nas optimizem varuje in navdihuje: ohranja naše napredovanje – ne le do najbližjih ciljev. Brez optimizma si naši predniki nikoli ne bi upali oddaljiti od svojih plemen – in še zdaj bi bili vsi jamski ljudje. Če naj dosežemo napredek, si moramo predstavljati boljše alternativne resničnosti in verjeti, da jih lahko dosežemo. Takšno zaupanje nam pomaga do motivacije za doseganje ciljev. Čeprav je boljša prihodnost lahko iluzija, v sedanjosti optimizem ponuja jasne koristi. Upanje namreč ohranja spokojnost misli, blaži stres in krepi telesno zdravje.

Raziskovalci, ki preučujejo srčne bolnike, so denimo ugotovili, da optimisti v primerjavi z drugimi pogosteje jemljejo vitamine, uživajo hrano z nizko vsebnostjo maščob in se več gibajo, s čimer zmanjšujejo koronarno tveganje. Študija, opravljena na bolnikih z rakom, je pokazala, da pesimistični bolniki, mlajši od šestdeset let, pri enakem zdravju, stanju in starosti, umrejo prej kot drugi bolniki. Optimisti v povprečju delajo več ur in ciljajo na večji zaslužek. Ekonomisti Univerze Duke so dokazali, da optimisti celo več prihranijo.


Naravni optimizem oblikuje našo prihodnost

Delo Tali Sharot je nastalo zaradi njenega zanimanja za pozitivno plat človeške narave. Na nagnjenost možganov k optimizmu je naletela po naključju. Po preživetju terorističnega napada 9/11 v New Yorku se je odločila, da razišče spomine žrtev. Raziskava je pokazala, da so se enajst mesecev pozneje posamezniki le slabo spominjali tega dogodka. Znanstveniki, ki preučujejo spomin, so ponudili zanimiv odgovor: nevronski sistem, ki je odgovoren za spominjanje epizod iz preteklosti, ni bil zgrajen zgolj za potrebe spomina, ampak omogoča predvsem to, da si lahko predstavljamo prihodnost.

Zasnovan je tako, da v naših glavah prožno gradi prihodnje scenarije. Da bi to testirala, se je Tali Sharot odločila za opazovanje možganske aktivnosti prostovoljcev, medtem ko si zamišljajo prihodnje dogodke iz vsakodnevnega življenja – v primerjavi z rezultati vzorcev, ko so se isti posamezniki spominjali preteklih dogodkov. Zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Ko so si prostovoljci začeli predstavljati prihodnost, so se ti dogodki zdeli lepši in boljši, kot če bi jih skiciral in zloščil hollywoodski scenarist.
Članek se nadaljuje »


Vojko Kanič

prim. doc. dr. Vojko Kanič dr. med. spec. kardiologije, vaskularne in interne medicine

Postavi vprašanje

Svetlana Novak

Svetlana Novak diplomirana medicinska sestra

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki