Kako (pre)živeti z narcisi?

Ali imate v svoji bližini osebo, pri kateri se zdi, da je njeno življenje veličastna predstava za druge? Zahteva ves čas pozornost in potrditev,  ne upošteva pa vaših želja in potreb? Se bojite izreči tudi konstruktivno kritiko, ker se bojite, da je ne boste razjezili? Je enkrat do vas prijazna, že v drugim hipi pa vas lahko popolnoma razvrednoti? Morda ima ta oseba narcistično osebnostno motnjo, za katero v današnjem času trpi vse več posameznikov. Z  Biserko Ilin, dr. med., spec. psihiatrije, razgrinjamo ozadje nastanka te motnje in kaj je mogoče storiti, da (pre)živimo s takšno osebo.

Katere so značilnosti narcistične motnje?
Te osebe navzven kažejo zgolj svoje sprejete vidike, ki jih izredno poudarjajo, denimo moč, status, dosežke, uspešnost, telesno privlačnost … Vse to predstavlja njihovo idealizirano podobo, ki ji pravimo "grandiozni jaz" oziroma lažni jaz (predstava o sebi). Za to fasado pa tiči "realni jaz". To so njihovi krhki, ranljivi deli, ki v njih sprožajo občutke negotovosti, nesprejetosti, zavrnjenosti, praznine, osamljenosti … Teh svojih vidikov oseba z narcistično osebnostno motnjo ne sprejema, zaradi česar jih prikriva. Narcistično motene osebe, ki se uveljavljajo prek grandioznega in idealiziranega jaza, so praviloma nadarjene, pogosto tudi uspešne na svojem področju. Večinoma gre za uspešne znanstvenike, podjetnike, menedžerje, politike, odvetnike, zdravnike …, ki hrepenijo po prepoznavnosti in občudovanju. Svojo stisko skrivajo za bleščečo podobo. Njihov pravi jaz, ki se skriva za to fasado, pa kaže, da so vsej uspešnosti navkljub negotovi, občutljivi in krhki, poleg tega se počutijo osamljene. Pogosto jih prevevajo občutki notranje praznine.

Ali se zavedajo te svoje druge, skrite plati?
Med odraščanjem so bili prikrajšani za izkušnjo, da so takšni, kot so, vredni ljubezni in sprejetosti. Okolica je potrjevala le nekatere od njihovih lastnosti, kar je v njih vzbujalo občutek, da so dobre samo te lastnosti. Posledično so bolj ali manj izgubili stik s svojimi pristnimi potrebami, čustvi in interesi, ki jih bližnji niso sprejemali. V njih se je oblikoval občutek, da ta njihov del ni dober, zato ga skušajo prikriti. Pomanjkljiva integriranost teh dveh vidikov v njih ustvarja občutke nezadovoljstva, vendar se tega le redko zavedajo.

Ali so ti ljudje uspešni v pravem pomenu besede – ali pa gre za popačeno podobo o uspešnosti?
Te osebe so pogosto intelektualno visoko diferencirane, nadpovprečno dobro energetsko opremljene in nadarjene. Ta del predstave o sebi ima pogosto bolj ali manj stvarne osnove, vendar ga dodatno napihujejo, kajti uspešnost je edino, kar jim omogoča občutek lastne vrednosti. Potrebujejo veliko občudovanja in potrjevanja. V svojo uspešnost tudi veliko vlagajo, saj s tem skušajo ubežati pred občutkom nepomembnosti, ranljivostjo, notranjo praznino in osamljenostjo, pri tem pa zanemarjajo druge vidike življenja. Premalo vlagajo v partnerstvo, odnose z otroki in s prijatelji, v konjičke … Posledično so prikrajšani za samouresničitev na drugih, nestorilnostno naravnanih področjih, za čustveno bližino, za občutek sprejetosti in povezanosti z okoljem.

Kakšni so torej narcisi videti navzven?
Ljudje z narcistično motnjo so notranje manj stabilni, poleg tega nepredvidljivo spreminjajo svoja mnenja, razpoloženje ter odnos do sebe in okolja. Hitro lahko preidejo iz navdušenja in poveličevanja sebe ali drugih v razvrednotenje. Kadar naletijo na oviro, kritiko ali zavrnitev, se silovito odzovejo, navadno s tesnobo in z jezo, saj se v takih primerih njihova idealizirana predstava o sebi sesuje. Posledično je sobivanje z njimi pogosto zahtevno in naporno. Za ohranjanje idealne predstave o sebi potrebujejo občudovanje. Dokler ravnamo po njihovih pričakovanjih, nas sprejemajo ali celo idealizirajo, ko pa se to spremeni, nas napadajo, razvrednotijo, skušajo nas degradirati ali izničiti. Globlja ko je narcistična rana, izrazitejša je labilnost. Od svojih partnerjev, družinskih članov, sodelavcev in drugih pričakujejo podrejanje oziroma to, da delujejo kot njihovi podaljški. Drugih namreč ne zmorejo sprejeti kot samostojnih oseb, ki so ločeni od njih ter imajo svoje potrebe, želje in čustva. Vsak odmik od njihovih želja razumejo kot grožnjo, kot napad nase.