Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Večerja v temi

(Foto: Shutterstock)

Ste že kdaj slišali za slepega natakarja? Se vam zdi izjava malo »čez les«, morda neuresničljiva? Nepozabno osebno izkušnjo večerje v popolni temi lahko kot gost doživite na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, kjer se pripravljajo na odprtje Restavracije v popolni temi. Če jih boste obiskali, vam bodo predjed, glavno jed in sladico postregli slepi natakarji, ki običajno nimajo možnosti in ali priložnosti za zaposlitev. 

Vse je mogoče!

»Začetek je bil težak«, pojasnjuje mentorica in učiteljica gospodinjstva na ZSSM Ljubljana Damijana Dušank in dodaja, da sprva ni imela nikakršnega upanja, da bo projekt kdaj koli sploh zaživel. V trenutku, ko so prišli mladi (slepi) natakarji, na katere je nadvse ponosna,ni imela več dela, saj so vse vajeti sami prevzeli v roke. Na izvedbo projekta Večerja v temi, pri katerem niso mogli ničesar v naprej predvideti, ker so bili tudi sami (videči) nepripravljeni, so se pripravljali dva meseca.


Slepi natakarji gledajo s srcem

Slepi natakarji so sami organizirali prostor in postavili mize, da bi lažje in brez strahu postregli goste. Prvi korak je bil najtežji, vsak naslednji lažji. Najprej so »premetali« in preuredili jedilnico, naredili temo in na večerjo povabili prve »poskusne zajčke«. Preživeli so vsi, torej so uspeli; tako oni kot projekt. Število gostov je naraščalo. Gostili so že stotega gosta, ki mu je bilo skrivnostno ime »Bojan«, za katerega se je izkazalo, da je Bine Volčič, šef kuhinje Gostilna pri šefu. Želijo si, da njihova pot še zdaleč ni končana. Če modri radi pravijo, da nič ni nemogoče, oni dodajajo, da je pri slepih vse mogoče!

Od ideje do izvedbe

Ideja za tovrstni projekt se je porodila Maji Murenc z LEO Kluba Vogrsko, ki je podobno izkušnjo doživela v Izraelu v podobni restavraciji, pojasnjuje ravnateljica ZSSM Ljubljana Katjuša Koprivnikar. Ideja se jim je zdela zanimiva in spodbudna za širše okolje, saj bi na tak način videčim lažje razložili in približali potrebe slepih in slabovidnih in jih s tem spodbudili k večjemu zaupanju v njihove sposobnosti. Po dveh mesecih vaje in več sto strežb in več sto gostov, so slepi natakarji pridobili (neformalne) delovne izkušnje, ki jih suvereno in samostojno opravljajo. Teden dni nazaj so organizirali prvo srečanje v zahvalo in podporo LEO Klubu Vogrsko in Lions District Slovenija 129. Navdušenje je bilo veliko in izkazalo se je, da ima projekt velik potencial. Končni cilj projekta je odprtje tovrstne restavracije tudi pri nas na domačih tleh, za uspeh katere bi potrebovali (kdorkoli že bo odprl takšno restavracijo),pedagoško podporo, še pojasnjuje Koprivnikarjeva.

Slepi zmorejo več

Slepi si želijo dokazati, da zmorejo več; da jim lahko družba zaupa. Ob določeni podpori in prilagoditvah so sposobni opravljati skoraj vsa dela. Slepim natakarjem projekt predstavlja navdušenje in potrditev, dvig samozavesti, še dodaja Koprivnikarjeva. Vsak dan so pripravljeni priti v restavracijo zastonj in se dokaz(ov)ati, ker si srčno želijo uspeha. Če uspe njim, je to lahko tudi dober motiv in izziv tudi za vse druge.


Raziskovanje okusov v popolni temi

Restavracija v temi ne ponuja le osebne izkušnje s slepoto, ampak (po)vabi posameznika, da se osredotoča na preostala čutila, ki po navadi manj vplivajo na zaznavanje okolja, saj kar osemdeset odstotkov sveta čutimo z vidom. Ko vstopimo v popolno temo, se nam kar za osemdeset odstotkov izostrijo drugi čuti: okus, vonj, tip in sluh.

Ko videče vodijo slepi

Strežba v popolni temi ponuja več stvari: maksimalno zaupanje slepemu – kot videči na enourni večerji v popolni temi na lastni koži doživimo, v kakšnih situacijah se večkrat znajdejo slepi, zato jih lažje bolj razumemo. Večerja v temi pa omogoča tudi bolj pristen stik s sabo. Izkušnje že postreženih gostov so, da so se veliko več pogovarjali, ker se niso mogli videti. Smisel strežbe v temni sobi je, da videčim ne dajejo vseh informacij. Seveda preverijo, ali je gost vsejed ali ima katero izmed ostalih oblik diet ali prehranjevalnih navad, ne povedo pa, kaj se bo jedlo, saj bi na tak način dogodek izgubil velik del čara. Prav tako ne razkažejo prostora niti ga ne želijo slikati ali na kak drugi način objavljati.

Koprivškova pripoveduje, da si gostje prostor predstavljajo drugače kot je sicer videti realno: tudi razporeditev miz, koliko ljudi je v prostoru ali kako blizu/daleč sedijo. (Ne)zmoti jih, če nekdo govori na glas ali način kako govorijo, kako natakarji pristopijo do njih. Zaradi odsotnosti vida v popolni temi  je potrebnih je več informacij, kar med gosti  krepi komunikacijo. Videče obiskovalce opremijo le z navodili pred vstopom v jedilnico. Da bi ohranili jedilnico povsem temno, obiskovalce prosijo, naj vse svetlobne vire pustijo v sprejemnem prostoru. Potem slepi natakarji povabijo goste v vlakec, z navodilom, da se z levo roko držijo desne rame soseda. Ko jih posedejo za mize, se avantura lahko začne. …


Kako je biti slep?

Med večerjo (o.p. N.Z. ki traja eno uro, čeprav se zdi precej manj) se dogajajo spontane socialne interakcije, bolj spoznavamo ostrost svojih čutil, cenimo vid in si lažje predstavljamo življenje slepih. Zato so na ZSSM Ljubljana prepričani, da lahko z malo domišljije in pozitivne energije ustvarimo nova delovna mesta in omogočimo slepim, da bodo lahko delo, ki si ga srčno želijo opravljati, opravljali boljše in s še večjim veseljem kot videči. Želja vseh sodelujočih je, da bi družba prepoznala, ob pedagoški pomoči, prilagojenim okoljem in zaupanju v sposobnosti, da slepi lahko opravljajo poklice, ki so »rezervirani« za videče.

Meni ostaja presenečenje

V ZSSM Ljubljana so slepi natakarji svoje veščine tokrat prikazali gospodarstvenikom, politikom in novinarjem. Med 12. povabljenimi gosti so bili tudi slepi in slabovidni, ki so v družbi še vedno večkrat diskriminirani in nerazumljeni. »Slepi imamo instinkt in čutila, čutimo veliko bolj kot videči, vonjamo in gledamo z očmi – s srcem. Sami ne moremo leteti, če nam videči ne daste svojega krila,« je po večerji z novinarji delila svoje mnenje ena izmed slepih, ki se je večerje udeležila.  Zato je priložnost za zaposlitev slepih natakarjev po njenem mnenju neprecenljiva, ker slepi (natakarji) namesto z očmi gledajo s srcem, ki pa je edino zares pravo »oko«, ki vidi in se človeka dotakne in poboža tam, kjer edino šteje.

Kako natočiti tekočino v kozarec, ne da bi nalili preveč? Takšna in podobna vprašanja so se porajala videčim gostom v popolni temi. Vsi so bili nad večerjo navdušeni. Pripovedujejo, da so se od slepih natakarjev naučili veliko novega. Nekaterim je uspelo celo nazdraviti s kozarcem.

Zanimivo, nenavadno, previdno, počasneje –  nekaj pridevnikov, s katerimi je gospodarstvenik opisal svojo izkušnjo večerje v popolni temi. Hrano je bolj okušal, težje je natočil tekočino v kozarec, na krožniku so se večkrat znašli tudi prsti, se je še pošalil. Uspelo mu je uporabiti tudi pribor, rezati z nožem in spraviti hrano na vilice, ne da bi mu le-ta padla z njih. No, vsaj ne da bi vedel. S sosedo sta uspela celo nazdraviti, vendar s praznima kozarcema. Po končanem obedu ga je predvsem zanimalo, kako je bila videti miza potem, ko jo je zapustil. Pripoveduje še, da so jim natakarji postregli s hrano, ki je bila gostom »prijazna«; ni bilo juhe ali omake. Pripravili so jim predjed, glavno jed in sladica. Zaradi manka vida, je bila izkušnja zanimiva in neprecenljiva. V popolni temi so se bolj posvečali okusom hrane, ki so jih zaznavali bolj intenzivno.


Tana, Anja in Goran: trojica sr(e)čnih natakarjev

Učiteljica gospodinjstva na ZSSM Ljubljana Damijana Dušak je s Tanjo Jesih Bačnik, Anjo Hočevar in Goranom Badicevičem – tremi nadobudnimi natakarji – opremljala jedilnico. Tanja, Anja in Goran so se le v enem mesecu naučili nošenja dveh krožnikov naenkrat, orientacije v jedilnem prostoru, zapomnili so si vse predmete v prostoru in natančen potek celotne večerje. V tej restavraciji so natakarji tisti, ki imajo vse pod nadzorom in videči tisti, ki skoraj ves nadzor izgubijo. Oni so tisti, ki peljejo dogodek naprej in brez njih se takšnega avtentičnega dogodka ne bi dalo izvesti. Dušakova še pove, da gre za (slepe) otroke in mladostnike, ki že imajo osvojene vsakodnevne spretnosti in so že dobro orientirani v prostoru in nimajo problema z ravnotežjem, saj vse omenjeno vsi vadijo celo svoje  življenje.

Vsakič, ko postrežejo nov krožnik, je manj treme

Občutki so odlični! Tanja Jesih Bačnik navdušena pripoveduje, da so se ji končno uresničile sanje. Delo natakarice opravlja z veseljem. Pojasnjuje, da imajo vsi trije izredno željo delati z ljudmi. Po dogodku je bila izredno srečna. S solzami in iskrami v očeh je pripovedovala, da je zanjo to neponovljiva in neprecenljiva izkušnja. Vsi trije si želijo in bodo veseli, če bodo lahko s projektom nadaljevali, da se številka zadovoljnih gostov ne bi ustavila samo na 100. Anja Hočevar je še dodala, da vsi trije delo natakarja opravljajo s srcem in dušo, saj se drugače za kaj takega niti ne bi odločili. Želijo si, da bi restavracija v popolni temi enkrat tudi zares zaživela in se že srčno veselijo morebitnega povabila v katero izmed že delujočih restavracij!


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

večerja , slepota

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.