Čezmerno delo je edina zasvojenost, ki jo sodobna družba nagrajuje in ceni, četudi prinaša s seboj tudi čustveno odtujenost, slabo zdravstveno stanje in celo smrt. S tem pojavom se v najskrajnejši obliki srečuje Japonska, kjer vsako leto kar deset tisoč delavcev omahne pod napori 60- ali celo 70-urnega tedenskega delavnika. Japonci so pojav poimenovali s terminom "karoši", kar pomeni smrt zaradi pretiranega dela. Okolje nas nenehno ocenjuje po tem, kaj
delamo in koliko delamo. Naučeni smo, da moramo nekaj delati, če
naj sploh imamo kakšno vrednost in se dobro počutimo. Torej
"delamo" zato, da bi si zaslužili pravico "biti". Več kot delamo,
boljše mnenje imamo o sebi. Ta vzorec prenašamo na delovno
področje, vodenje gospodinjstva, skrb za druge, telovadbo, šolo, na
svoje konjičke in celo dopust.
Več ko zmoremo stlačiti v 24 ur,
boljši človek smo. Ideja, da je več boljše, nas sili v čezmerno
delo, čezmerno nalaganje dejavnosti in na koncu v izčrpanost. Ko
skušamo narediti preveč, se v resnici programiramo za neuspeh,
kajti nikoli ne moremo postoriti vsega.
Ko doživimo neuspeh,
klonemo pod občutki krivde in začnemo ponavljati krog. Pri človeku,
zasvojenem z delom, je ta vzorec prevladujoč. Deloholik je oseba,
ki se čustveno naveže na nadzor in moč, ki ju občuti pri prisilnem
prizadevanju, da bi skozi delovno dejavnost dosegel odobravanje in
uspeh. Deloholik se pri opredelitvi, kdo je, veže skoraj izključno
na to, kar počne, torej na svoje delo.
Delo je droga, ki ohranja
deloholike zaposlene in jih tako onesposobi, da bi občutili druga
čustva, na primer intimnost. Zasvojeni z delom govorijo, kaj
delajo, in ne, kako se počutijo. Veliko deloholikov na veliko
razpravlja o svojem pretiranem delu, vendar pri tem prikrivajo
skrito stran svoje odvisnosti. V sebi čutijo, da jih ljudje ne
morejo imeti radi zaradi tega, kar so, ampak da jih imajo lahko
radi zgolj zaradi tega, kar delajo.
Toda težava je prav v tem, da
po svoji presoji nikdar ne delajo dovolj. Na tak vzorec vpliva tudi
družba, ki opredeljuje ljudi po tem, kar delajo, s tem pa ljudi
spodbuja, da se ocenjujejo in cenijo na temelju svoje storilnosti.
Toda bolj ko se opredeljujemo po tem, kar delamo, bolj izgubljamo
stik z lastnim jazom in notranjostjo, s tem, kar smo.
Deloholiki so spoštovani člani družbe zaradi delovne zagnanosti,
visoke storilnosti in zaslužka, ki ga ustvarijo. Vendar večino
ljudi, ki trpijo za deloholizmom, čezmerno delo pripelje do
propadlih zakonov in prijateljstev, resnih zdravstvenih težav in
celo smrti. Tako kot drugi zasvojenci tudi deloholiki na račun
svoje "navade" zanemarjajo odnose in vse druge dejavnosti.
Družina,
prijatelji, konjički, počitnice - vse je žrtvovano "delu". Pri tem
igra pomembno vlogo mehanizem zanikanja, s katerim se deloholik
brani. Naj naštejemo nekaj najpogostejših izgovorov: "Nič ni
narobe. Svoje delo imam zelo rad. Moje delo je moj konjiček",
"Lahko bi delal manj, vendar tega ne želim", "Stvari se bodo
umirile takoj, ko končam ta projekt", "Moja služba je zelo
zahtevna", "Če tega ne naredim jaz, zadeva ne bo opravljena" ... In
še bi lahko naštevali izgovore, s katerimi se oseba, zasvojena z
delom, brani pred spremembo življenjskega sloga.
Žalostna stran deloholizma je, da sodobna družba zasvojenosti s
pretiranim delom ne jemlje kot problem. Večina ljudi si celo želi,
da bi bila tudi sami bolj deloholični, tako kot si debeli ljudje v
šali želijo, da bi imeli anoreksijo in tako shujšali. Ko gre za
anoreksijo, vemo, kako nevarna je ta želja, pri deloholizmu pa se
tega ne zavedamo. Strokovnjaki opozarjajo, da je pretirana
delavnost tesno povezana z vzorcem obnašanja, ki je skupen drugim
zasvojenostim. Nekaterim ljudem se pod pritiskom številnih
dolžnosti in obveznosti ter skrbi za druge poveča stopnja
adrenalina. Ko napetost popusti, doživljajo stanja, podobna
abstinenci. Padec pritiska, ki ga doživljajo pri pretiranem delu,
pogosto spremljajo spremembe razpoloženja, tesnoba in
depresivnost.
Mit o dobrem delavcu
Čeprav je v današnjem hitrem tempu življenja deloholizem
dokaj težko odkriti, gre kljub temu v prvi vrsti za psihološki
problem. Težava pri odkrivanju je toliko večja, ker se srečujemo s
številnimi zmotnimi prepričanji, ki opravičujejo odvisnost od
pretiranega dela. Obstaja kar nekaj mitov, ki ovirajo prepoznavanje
dejstva, da je čezmerno delo v naši družbi preraslo v epidemijo.
Med njimi je še posebno trdovratno prepričanje, da je čezmerno delo
pozitiven življenjski slog, ki ni škodljiv za čustveno in duševno
zdravje.
Pogosto je tudi prepričanje, da je pretirano delo zgolj
posledica stresnega delovnega mesta ali preveč zahtevnega
družinskega življenja. Nekateri tudi menijo, da je pretirano delo
edini način za učinkovito ter produktivno poklicno in zasebno
življenje oziroma da je čezmerno delo pogojeno s službeno
lojalnostjo ali željo, da bi družini zagotovili primeren
življenjski standard ali pa prispevali svoj delež k uspehu
ustanove, v kateri so zaposleni. Zmotno je tudi prepričanje, da so
deloholiki najboljši delavci. To ne drži. Deloholiki niso
naklonjeni skupinskemu delu, saj menijo, da delo opravijo bolje kot
drugi. Pogosto moteče delujejo na okolje, saj nimajo uravnovešenega
življenja. Deloholiki pri svojem delu tudi niso učinkoviti.
Postanejo namreč tako obsedeni s podrobnostmi, da jim naloga, za katero bi sicer lahko porabili štiri ure, vzame deset ur. Pogosto so arogantni in menijo, da je njihov pristop h katerikoli nalogi najboljši. So tudi zelo ozko orientirani. Tako zelo so obsedeni s posamezno nalogo, da izgubijo pogled na celoto. Prav tako ne razporejajo nalog na druge. Naložijo si preveč dela, ne vedo, kdaj se ustaviti, ter pogosto izgorijo zaradi naporov in raztresenosti. Prav tako ni nujno, da deloholiki ustvarjajo kakovostne produkte. Njihova kronična izčrpanost vpliva na zmanjšano pozornost, zato pogosto delajo napake. Zmotno je tudi prepričanje, da naj bi deloholiki uživali v svojem delu, kar sploh ni nujno res.
Tina Fabjan dr. dentalne medicine
prof. dr. Pavle Košorok dr. med. spec. kolorektalne medicine