Zasvojenost z delom

Zaradi dela tudi umirajo

Čezmerno delo je edina zasvojenost, ki jo sodobna družba nagrajuje in ceni, četudi prinaša s seboj tudi čustveno odtujenost, slabo zdravstveno stanje in celo smrt. S tem pojavom se v najskrajnejši obliki srečuje Japonska, kjer vsako leto kar deset tisoč delavcev omahne pod napori 60- ali celo 70-urnega tedenskega delavnika. Japonci so pojav poimenovali s terminom "karoši", kar pomeni smrt zaradi pretiranega dela. Okolje nas nenehno ocenjuje po tem, kaj delamo in koliko delamo. Naučeni smo, da moramo nekaj delati, če naj sploh imamo kakšno vrednost in se dobro počutimo. Torej "delamo" zato, da bi si zaslužili pravico "biti". Več kot delamo, boljše mnenje imamo o sebi. Ta vzorec prenašamo na delovno področje, vodenje gospodinjstva, skrb za druge, telovadbo, šolo, na svoje konjičke in celo dopust.

Več ko zmoremo stlačiti v 24 ur, boljši človek smo. Ideja, da je več boljše, nas sili v čezmerno delo, čezmerno nalaganje dejavnosti in na koncu v izčrpanost. Ko skušamo narediti preveč, se v resnici programiramo za neuspeh, kajti nikoli ne moremo postoriti vsega.

Ko doživimo neuspeh, klonemo pod občutki krivde in začnemo ponavljati krog. Pri človeku, zasvojenem z delom, je ta vzorec prevladujoč. Deloholik je oseba, ki se čustveno naveže na nadzor in moč, ki ju občuti pri prisilnem prizadevanju, da bi skozi delovno dejavnost dosegel odobravanje in uspeh. Deloholik se pri opredelitvi, kdo je, veže skoraj izključno na to, kar počne, torej na svoje delo.

Delo je droga, ki ohranja deloholike zaposlene in jih tako onesposobi, da bi občutili druga čustva, na primer intimnost. Zasvojeni z delom govorijo, kaj delajo, in ne, kako se počutijo. Veliko deloholikov na veliko razpravlja o svojem pretiranem delu, vendar pri tem prikrivajo skrito stran svoje odvisnosti. V sebi čutijo, da jih ljudje ne morejo imeti radi zaradi tega, kar so, ampak da jih imajo lahko radi zgolj zaradi tega, kar delajo.

Toda težava je prav v tem, da po svoji presoji nikdar ne delajo dovolj. Na tak vzorec vpliva tudi družba, ki opredeljuje ljudi po tem, kar delajo, s tem pa ljudi spodbuja, da se ocenjujejo in cenijo na temelju svoje storilnosti. Toda bolj ko se opredeljujemo po tem, kar delamo, bolj izgubljamo stik z lastnim jazom in notranjostjo, s tem, kar smo.

Deloholiki so spoštovani člani družbe zaradi delovne zagnanosti, visoke storilnosti in zaslužka, ki ga ustvarijo. Vendar večino ljudi, ki trpijo za deloholizmom, čezmerno delo pripelje do propadlih zakonov in prijateljstev, resnih zdravstvenih težav in celo smrti. Tako kot drugi zasvojenci tudi deloholiki na račun svoje "navade" zanemarjajo odnose in vse druge dejavnosti.

Družina, prijatelji, konjički, počitnice - vse je žrtvovano "delu". Pri tem igra pomembno vlogo mehanizem zanikanja, s katerim se deloholik brani. Naj naštejemo nekaj najpogostejših izgovorov: "Nič ni narobe. Svoje delo imam zelo rad. Moje delo je moj konjiček", "Lahko bi delal manj, vendar tega ne želim", "Stvari se bodo umirile takoj, ko končam ta projekt", "Moja služba je zelo zahtevna", "Če tega ne naredim jaz, zadeva ne bo opravljena" ... In še bi lahko naštevali izgovore, s katerimi se oseba, zasvojena z delom, brani pred spremembo življenjskega sloga.

Žalostna stran deloholizma je, da sodobna družba zasvojenosti s pretiranim delom ne jemlje kot problem. Večina ljudi si celo želi, da bi bila tudi sami bolj deloholični, tako kot si debeli ljudje v šali želijo, da bi imeli anoreksijo in tako shujšali. Ko gre za anoreksijo, vemo, kako nevarna je ta želja, pri deloholizmu pa se tega ne zavedamo. Strokovnjaki opozarjajo, da je pretirana delavnost tesno povezana z vzorcem obnašanja, ki je skupen drugim zasvojenostim. Nekaterim ljudem se pod pritiskom številnih dolžnosti in obveznosti ter skrbi za druge poveča stopnja adrenalina. Ko napetost popusti, doživljajo stanja, podobna abstinenci. Padec pritiska, ki ga doživljajo pri pretiranem delu, pogosto spremljajo spremembe razpoloženja, tesnoba in depresivnost.

Mit o dobrem delavcu

Čeprav je v današnjem hitrem tempu življenja deloholizem dokaj težko odkriti, gre kljub temu v prvi vrsti za psihološki problem. Težava pri odkrivanju je toliko večja, ker se srečujemo s številnimi zmotnimi prepričanji, ki opravičujejo odvisnost od pretiranega dela. Obstaja kar nekaj mitov, ki ovirajo prepoznavanje dejstva, da je čezmerno delo v naši družbi preraslo v epidemijo. Med njimi je še posebno trdovratno prepričanje, da je čezmerno delo pozitiven življenjski slog, ki ni škodljiv za čustveno in duševno zdravje.

Pogosto je tudi prepričanje, da je pretirano delo zgolj posledica stresnega delovnega mesta ali preveč zahtevnega družinskega življenja. Nekateri tudi menijo, da je pretirano delo edini način za učinkovito ter produktivno poklicno in zasebno življenje oziroma da je čezmerno delo pogojeno s službeno lojalnostjo ali željo, da bi družini zagotovili primeren življenjski standard ali pa prispevali svoj delež k uspehu ustanove, v kateri so zaposleni. Zmotno je tudi prepričanje, da so deloholiki najboljši delavci. To ne drži. Deloholiki niso naklonjeni skupinskemu delu, saj menijo, da delo opravijo bolje kot drugi. Pogosto moteče delujejo na okolje, saj nimajo uravnovešenega življenja. Deloholiki pri svojem delu tudi niso učinkoviti.

Postanejo namreč tako obsedeni s podrobnostmi, da jim naloga, za katero bi sicer lahko porabili štiri ure, vzame deset ur. Pogosto so arogantni in menijo, da je njihov pristop h katerikoli nalogi najboljši. So tudi zelo ozko orientirani. Tako zelo so obsedeni s posamezno nalogo, da izgubijo pogled na celoto. Prav tako ne razporejajo nalog na druge. Naložijo si preveč dela, ne vedo, kdaj se ustaviti, ter pogosto izgorijo zaradi naporov in raztresenosti. Prav tako ni nujno, da deloholiki ustvarjajo kakovostne produkte. Njihova kronična izčrpanost vpliva na zmanjšano pozornost, zato pogosto delajo napake. Zmotno je tudi prepričanje, da naj bi deloholiki uživali v svojem delu, kar sploh ni nujno res.