Waldorfska šola

Otroke imamo radi. Malim nadobudnežem bi radi odprli vsa vrata v svet: želimo jim dobro izobrazbo, trden gmoten položaj, uspešno kariero in da bi se razvili v srečne in zadovoljne ljudi. Šola je, skupaj s starši in mediji, otrokov najpomembnejši vzgojitelj. V šoli otrok preživi velik del dneva, sklepa prva prijateljstva, doživi prvo ljubezen, prve krize in uspehe, predvsem pa se začne oblikovati v osebnost: dobrohotno, tekmovalno, negotovo, altruistično ali sebično. Še kako pomembno je torej, v kakšno šolo bomo vpisali svojega otroka. "V kali rastline je začetek bodočega življenja," je nekje zapisal Rudolf Steiner, začetnik waldorfskega gibanja.

Ustanovitev
Waldorfska šola se je porodila iz prijateljstva med poslovnežem in filozofom. Ustanovila sta jo Rudolf Steiner, avstrijski antropozof, in njegov prijatelj, učenec in mecen, Emil Molt, direktor tovarne cigaret Waldorf-Astoria. Pobuda je prišla z Moltove strani: otrokom svojih delavcev je želel omogočiti izobraževanje, ki jim bo zagotovilo neodvisno razmišljanje, ustvarjalnost in odgovornost do družbe. Dr. Steiner je z veseljem sprejel pobudo in leta 1919 je bila v Stutgarttu ustanovljena prva Steiner-Waldorfska šola. Nacistični režim je v waldorfskih šolah (ne pa v klasičnih) videl nevarnost, toda po drugi svetovni vojni so se spet razcvetele. Še več, vzniknile so številne druge alternativne šole. Zdaj obstaja več kot 870 Steiner-Waldorfskih šol v več kot 55 državah na vseh celinah, kar pomeni, da je šola po stotih letih ohranila vodilni položaj.

Šola življenja
Gospod Iztok Kordiš, ravnatelj ljubljanskega Vzgojno-izobraževalnega zavoda Waldorfska šola, si uspeh waldorfskega gibanja razlaga z živostjo šole, ki nenehno razvija prvotna načela: "Waldorfska šola ni dogma, to je šola življenja. Program šole je vedno odvisen od okolice, ne sme biti izoliran. Sposoben je upoštevati potrebe sodobnih otrok, ki so povsem drugačni kot otroci pred dvajsetimi leti.

"Ko sem na sporedu gledališke igrice prebirala nenavadna imena otrok in tuje zveneče priimke, sem se vprašala, kakšen profil staršev vpisuje otroke v waldorfsko šolo. "Spekter staršev je zelo širok, izstopajoče velik odstotek pa je pedagoških delavcev," je poudaril ravnatelj. Učenci in dijaki prihajajo z Bleda, iz Kamnika, Novega mesta, Jesenic ... in seveda Ljubljane.

Vrtec, devetletka in gimnazija
Začetnik waldorfskega gibanja v Sloveniji je bil Samo Simčič, ki je ustanovil zasebni vrtec. Za njim so pred enajstimi leti ustanovili zavod Waldorfska šola s prvima dvema razredoma osnovne šole. Vsako leto so dodali še enega, tako da zdaj delujeta dva vrtca, osnovna šola, gimnazija, letos pa začenjajo z devetletko. Waldorfski zavod je v šolskem letu 2002-2003 obiskovalo 306 otrok.

Stroške šole deloma pokriva mesto, deloma država in deloma šolnine. "Brez šolnin ne bi šlo," razloži g. Kordiš. "V šolskem letu 2002-2003 znaša polna mesečna šolnina 18.000 tolarjev, za tiste z nižjim socialnim statusom pa se je znižala tja do 6000 tolarjev.4 Upoštevati je treba še dejstvo, da staršem ni treba kupovati učbenikov in zvezkov, likovni in drug material pa deloma prispeva šola, tako da je končni seštevek enak javnim šolam."

Glava, srce in volja
Pouk se po predmetniku in pristopu razlikuje od drugih šol. Način poučevanja se prilagaja otrokovi razvojni fazi, tako da lahko z zanimanjem sodeluje. Pouk je organiziran na treh ravneh: glavo, ki razvija intelektualne sposobnosti, srce, ki krepi umetniški čut, in voljo, ki skrbi za ročne spretnosti (od telovadbe do pletenja). Osnovnošolski urnik poleg predmetov, ki so predpisani za vse šole, obsega tudi: evritmijo,5 ročna dela, lesarstvo, nemščino (poleg angleščine je že od 1. razreda naprej redni predmet), italijanščino (v 7.in 8. razredu), fakultativno pa še latinščino. Glasba, likovna umetnost in telovadba imajo več ur kot običajno.

Opisno ocenjevanje
Ocenjevanje je vsa leta opisno, ker učitelj spremlja otroka z različnih vidikov. "Po potrebi je prevedljivo v ocene, saj je pretok odprt: če otrok želi, lahko kadarkoli prestopi iz waldorfske šole v navadno in nasprotno," podčrta Kordiš. "Glavna prednost waldorfske šole je individualni pristop," poudari Kordiš. "Šola naj ne bi temeljila na strahu. Ne postavimo okvira znanja in ne ocenjujemo človeka po tem, koliko sodi v ta okvir. V otrocih iščemo potenciale in jih skušamo čimbolj razviti." S tem namenom razrednik spremlja otroke od 1. do 8. razreda. Večina učiteljev ima visokošolsko izobrazbo različnih smeri, obvezna pa je triletna waldorfska specializacija, opravljena v tujini ali doma.

Kritike?
Načela so čudovita, kaj pa praksa? Ta je odvisna, tako kot v vsaki šoli, od razrednika in razreda. Nasprotniki očitajo waldorfski šoli predvsem troje: pomanjkljivo znanje, elitizem in slabo socialno prilagojenost. Kritike znanja ovržejo rezultati eksternih izpitov: "Doslej smo bili še vedno kar daleč nad slovenskim povprečjem. Toda uspeh na eksternih izpitih niso glavna kvaliteta šole, ta segment je bolj poudarjen drugje kot pri nas, za nas pa je le eno od področij, ki jih razvijamo. Uspešnost se vidi po desetih letih, ko vidimo, kako zadovoljni so ljudje pri svojem delu. Izkušnje v tujini so zelo dobre. Zato se je waldorfska šola tudi ohranila.

"Kritika, ki se nanaša na elitizem je relativna: že vpis v šolo, ki odstopa od drugih, lahko označimo kot elitistično gesto, vendar g. Iztok Kordiš takšne pomisleke zavrne z načeli šole, ki gradi na socialni, verski in značajski raznolikosti. Tako se v istem razredu lahko znajdejo vrhunski športnik, otrok z Downovim sindromom, intelektualno nadarjen, hendikepiran in povsem običajen otrok (takšnih je seveda največ). Integracija otrok s posebnimi potrebami razvija otrokovo strpnost do različnosti. V srednješolskem razredu, ki ga obiskuje gluhi fant, se je ves razred naučil govorice s prsti.

Tretja kritika očita waldorfski šoli permisivno vzgojo in trdi, da otroke zavija v vato, zunanji svet pa je "krut in neizprosen". "Nekateri mislijo, da pri nas vsak dela, kar hoče. Daleč od tega: zadeva je krepko vodena, gre pa za način avtoritete, ki se z leti spreminja. Najstniku moraš dati drugačno avtoriteto kot otroku vrtcu," ugovarja g. Kordiš. "Gojimo zdrav odnos do tekmovalnosti. Pri nas se šolajo tudi vrhunski glasbeniki, pa jih ne omejujemo - ne vzgajamo povprečnežev. Zame je socializacija vzgajanje otrok v samozavesti. Obstaja predsodek: če nisi tekmovalen, te bodo povozili. To ni res: če si dober, si dober. Toda človeka ne silimo, da ustreza vnaprej postavljenim vrednotam."

RUDOLF STEINER
Rudolf Steiner (1861-1925) je bil pobudnik sodobne znanosti o duhu. Na tem temelju je vzpostavil sistem waldorfskih šol, skozi različnost načinov in vsebin poučevanja prilagojenih otrokovi razvojni fazi. Njegov namen je bil vzbuditi v otrocih iskreno veselje do učenja, dati polet njihovi domišljiji, jih uriti v svobodnem mišljenju in družbeni odgovornosti. Steiner je bil karizmatičen erudit, ki je več kot 6000-krat predaval po vsej Evropi in napisal več kot trideset knjig (mnogo se sučejo na osi Filozofije svobode) ter se vizionarsko lotil prenove tako različnih področij, kot so medicina, ekonomija, bioagronomija, umetnost in religija.