Vitalni ljudje: dr. Evgen Bavčar, fotograf

(Foto: Evgen Bavčar)

S fotografijo sanjam in uresničujem svojo idejo o svobodi

Dr. Evgen Bavčar v pogovoru z nami razmišlja o slepoti in o možnosti, ki mu jo daje: da vzporedno živi dve življenji – življenje slepega in življenje videčega. Možnosti za svobodo so v naših življenjih različne. Kako lahko človek, ki je slep, in tisti drugi, ki ima organski vid, vstopata v različne realnosti? Kaj je bližina za slepega človeka in kakšno bližino občuti videči? Ker je imel Evgen Bavčar do svojega dvanajstega leta organski vid, zdaj lahko primerja možnosti teh različnih realnosti. Zato tudi vidi, da slepi premorejo številna spoznanja in videnja, o katerih nočejo govoriti, saj se trudijo govoriti v imenu videčih. Zato, ker se v to čutijo prisiljene. Toda videči bi se morali vprašati, česa ne vidijo, katerih realnosti ne občutijo in kakšne možnosti imajo, da bi videli razsežnosti, ki jih organsko oko ne zazna prvi hip.

V svojem življenju ste se bili prisiljeni soočiti s slepoto. Kako ste sprejeli to dejstvo? Kaj za vas pomeni slepota?
Slepote nisem srečal na prijateljski način, torej ji nisem mogel reči dober dan, dobrodošla v moje življenje. Bila mi je vsiljena – pri dvanajstih letih. Povedano drugače: zame je postala ječa, kot slepoto opredeljuje Leonardo da Vinci. Torej temnica, ki jo vsak slepi nosi s sabo od rojstva ali od poznejšega srečanja z njo. Po tem usodnem srečanju nisem imel veliko izbire. Sovraštvo, ljubezen? Prej sovraštvo oziroma nekakšna toleranca – ker se življenje nadaljuje in ker je bila slepota zame vedno nujna, nikakor pa ne dobrodošla spremljevalka. O tem odnosu bi lahko napisal debelo knjigo, napisano iz različnih perspektiv. Seveda je nisem nikoli do konca sprejel, kar mi daje možnost, da vzporedno živim možnosti videčega in slepega, predvsem pa, da natančneje analiziram svobodo v enem in drugem primeru, se pravi možno svobodo. Čeprav sem se slepote po svoje privadil, na svet vedno gledam z vidika obeh možnih svobod; rečem lahko, da je količina svobode, danih možnosti za slepe neprimerno manjša.

Tragika mojega pajdašenja s slepoto je v tem, da se kot filozof in znanstvenik zavedam, da smo slepi najneposrednejši dediči grškega boga Erosa, boga ljubezni in bližine. Paradoks je v tem, da nas družba poskuša deerotizirati, se pravi, socialno in psihološko kastrirati, in nam jemlje možnost dostopa do različnih realnosti, vizualnih realnosti, do lepote – skratka, preprečuje nam bližino, rekel bom sosedstvo s številnimi realnostmi, do katerih pa imamo pravico. Zato bom vedno živel dve življenji ter primerjal možnosti videčega in slepega, da ne bom nikoli zapadel v cenene utvare. Kot zapornik v temnici, ki jo da Vinci imenuje slepota, poskušam do kraja izkoristiti možnosti in tudi spoznanja, o katerih slepi dostikrat nočejo govoriti, ker govorijo v imenu videčih. Večinoma so v tako govorico prisiljeni. Želel pa bi, da bi vse bolj govorili v lastnem imenu.

Živite deloma v Franciji in deloma v Sloveniji. Kaj vam to pomeni, kaj vam prinaša? Kakšne razlike opažate v odnosu tukajšnje družbe do slepih in slabovidnih v primerjavi s Francijo?

Že od nekdaj živim neko dvojno domovino ali, bolje rečeno, tako doma kot tudi v Franciji sem v pregnanstvu, kot pravi moj dobri prijatelj iz Mehike, Benjamin Mayer. Moje pregnanstvo je sicer zelo specifične narave, saj gre za dva različna svetova. Slovenija je majhna, zato predsodki do slepih pridejo bolj do izraza. Boli me, ker v Sloveniji še vedno obstajajo veliki predsodki do slepih. Slišim o fantu, ki so ga pregnali z doma, ker se je poročil s slepo žensko. Tudi druge primere poznam. Imam prijatelja, ki zaradi predsodkov v svojem življenju ženske niti spoznati ni mogel, o parih, ki so se srečevali v Ljubljani, kot da niso skupaj, ali pa o fantu, ki je k svoji slepi prijateljici hodil samo ponoči – da ga ne bi videli. Seveda tudi Francozi nimajo preveč pozitivne podobe o slepih, toda Pariz je velik in tu se slepi nekako bolje izgubimo v anonimnosti.

Veseli me, da so me na Dnevih evropske dediščine v muzeju Valentina Haūyja postavili skupaj z imeni, kot so Louis Braille, Helene H. Keller, z Diderotom in drugimi, in tako sem bil tudi kot Slovenec v družbi velikih mož in žena. Če je sedaj v Franciji deset odstotkov brezposelnih, jih je med slepimi šestdeset odstotkov. Zdi se mi, da tudi v Sloveniji to razmerje ni rožnato. Omiko dežele presojam po odnosu do slepih. Med ljudmi v Italiji je ta bolj human in toplejši kot v Franciji, Španija pa spet pozna specifične predsodke, enako druge dežele. To bi terjalo celo knjigo, saj ima vsaka kultura svoje posebnosti. V Sloveniji je nekaj fantastičnih izjem, ki so tudi meni utirale pot v svet in v emancipacijo – o teh bi rad še kdaj spregovoril. O Franciji lahko rečem, da še ne priznava povsem velikih dosežkov slepih ali pa je to priznavanje omejeno samo na določeno elito.
Članek se nadaljuje »


Denis Baš

Denis Baš dr.med. spec. pediatrije

Postavi vprašanje

Mirjam Toporiš Božnik

mag. Mirjam Toporiš Božnik certificirana apiterapevtka in NLP praktik hipnoze

Postavi vprašanje

Karin Sernec

asis. dr. Karin Sernec dr. med. psihiatrinja in psihoterapevtka

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki