Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Hvala bogu, da ni avtist!


(stran 2 od 2)



Posebni interesi

O posebnih interesih govori sleherna knjiga o avtizmu in Aspergerjevem sindromu. O tem bi najbrž lahko napisal knjigo prav vsak starš, kajti interesov je toliko, kolikor je otrok. Zanimivo, toda nikoli nisem pomislila, da je prav strastno zanimanje za stare ure in zbiranje starih kovancev, pa obsedenost z astronomijo in modeliranjem ter pozneje popolna večurna koncentracija pred računalnikom, na katerem je ustvaril animacije v programih, ki se jih je naučil prek Youtuba (za to se je bilo predtem treba naučiti še angleščine), znak Aspergerjevega sindroma. Ko sem izvedela za to, nisem bila nič manj presenečena, kot sem bila spričo dejstva, da je tudi govor, izredno sofisticiran in podprt z izbranim besediščem, neverjetno finim in izbrušenim za sedem-, osemletnika, eden od glavnih in ključnih simptomov sindroma, ki je postal naš vseživljenjski spremljevalec.


Zakaj ne misli in čuti kot jaz?

Toda kakšno neprijetno spoznanje je sledilo ponosu ob sinovem izbranem izražanju, ki je osupnil vsakogar, ki se je z njimi zapletel v pogovor. "Kako pameten je ta fant! Kako razgledan, in kakšen besedni zaklad ima!" Vse to za sina tudi dejansko drži, a kaj, ko smo v praksi vse prevečkrat spoznali, da kljub svojemu več kot izbranemu izražanju njegova komunikacija s svetom ne bi mogla biti šibkejša. Okolica pa je bila zaradi tega večkrat zelo zmedena.

Otrok, ki je navzven in po videzu deloval povsem normalno, se v vsakdanji komunikaciji s svetom nikakor ni znašel in bil tudi vse prepogosto napačno razumljen. Da ne bo nesporazuma, tudi otrok z Aspergerjevim sindromom je, zaradi rigidnosti svojega razmišljanja, nevešč jezika drugih ljudi. Asperger pričakuje, da vsi ljudje mislijo in čutijo podobno kot on, kar vse prevečkrat vodi v napačno interpretacijo vedenja drugih ljudi. In s tem v težave, seveda.

Teh je veliko. Vsepovsod. Najizrazitejše so, vsaj po osebnih izkušnjah, v šoli. Aspergerjevi otroci imajo radi mir in tišino. Na eni strani hrup, besede, ki letijo z leve in desne, prerivanje … ter na drugi red, ki ga pogosto ne razumejo in ga posledično težko sprejemajo. Tu so še koncentracija po urniku, s katero imajo tudi pogosto težave. Če k temu prištejemo še slabo motoriko in posledične težave pri športni vzgoji (po mojih izkušnjah pri tem potegnejo kratko zlasti fantje, ki se morajo dokazati pri nogometu in drugih športih) ter – iz meni neznanega razloga – zelo pogosto dejstvo, da vrstniki te otroke zelo pogosto izberejo za tarčo posmeha in nadlegovanja, je jasno, da šola za marsikaterega aspergerja bolj spominja na mučilnico kot pa učilnico. In to kljub nespornemu dejstvu, da imajo večinoma več kot dobro razvite kognitivne sposobnosti, da so torej učljivi, imajo izjemen spomin in praviloma kar nekaj izrazitih talentov, naj gre za naravoslovje, glasbo, jezike, tehniko …

Toda vedno znova jim hodi narobe pomanjkljiva strukturiranost, organiziranost in preobilica informacij, ki jih ne znajo selekcionirati. Preprosto navodilo "Naredi nalogo!" je za običajnega otroka dovolj nazorno, da natanko ve, kaj mora narediti. Odpreti zvezek in knjigo na ustrezni strani, na vrh zvezka napisati "Domača naloga", in nato reševati vsak račun posebej, ga označiti, urediti po vrstah itn. Pa aspergerju? Nikakor ne. Pričakuje namreč jasna, kratka in enostavna navodila po korakih. "Odpri zvezek. Odpri knjigo. Pojdi na stran 34. Naredi račun iz naloge 3. Pojdi v novo vrsto in reši račun iz naloge 4." In tako naprej. Korak za korakom.

Koliko učiteljev ima čas stati ob posameznem učencu in mu razlagati na tak način? Malo. Ali raje nobeden. Zato se začnejo težave. "Ne dela nalog. Ne sledi pri pouku. Raztresen je. Ko razlagam snov, gleda skozi okno. Ne zapisuje si v zvezke. Noče telovaditi." Ja, vem. Ker ne zmore, ne zato, ker ne bi hotel.

Zakaj sem drugačen?

V literaturi piše, da so avtistični otroci najraje v svoji družbi. Praksa to tudi v veliki meri potrjuje. Moj sin se je pogosto sredi obiska preprosto umaknil v svojo sobo, s pojasnilom (če smo ga od njega želeli, saj se mu odhoda ni zdelo potrebno pojasniti in nas je tudi sicer začudeno gledal, češ, kako da ne razumemo, da se je umaknil), da pač mora oditi v samoto. Dolgo smo verjeli, da si družbe drugih niti ne želi pretirano. Vendar smo se motili. Aspergerji si družbe še kako želijo, resnica pa je, da so izrazito nevešči socialnih stikov, zaradi česar v življenju doživijo veliko neprijetnih izkušenj in izločanja, zato se – praviloma – iz situacij, v katerih bi utegnili vnovič doživeti poraz, raje umaknejo sami. Z odraščanjem se vse pogosteje pojavlja zavedanje o svoji drugačnosti in želja, globoka želja po tem, da bi bili enaki med enakimi.

Kaj bom, ko odrastem?

Sočasno s čedalje izrazitejšim dojemanjem drugačnosti, ki jo izraža mladostnik, se pri starših (naj mi starši drugih aspergerjev oprostijo, da uporabljam množino) vse bolj krepi skrb, kako bo z otrokom, ko odraste. Ali bo dokončal šolanje? Ali bo našel zaposlitev? Ali mu jo bo uspelo ohraniti? Pa ne zaradi vse hujše recesije, marveč zaradi svojih posebnosti, ki so še kako pomembne.

Spomnim se pripovedovanja psihologinje, ki nam je na predavanju za starše avtističnih otrok razlagala o izredno pametnem avtistu, računalničarju, ki je brez težav zmogel najbolj zapletene programerske in matematične probleme, vendar se mu je vsak dan znova zataknilo – ker se ni znal obleči vremenu ustrezno in ker mu ni bilo jasno, da se mora vsak dan umiti. Za navadne smrtnike najbolj običajna in najlažja stvar, za avtista pač ne. Na koncu ga je njegova pomanjkljiva skrb za higieno stala službe.

Seveda se noben starš ne more izogniti vprašanju, kolikšno stopnjo samostojnosti, resnične in popolne samostojnosti, bo dosegel njegov otrok. Ali bo zmogel živeti normalno, tako kot vsi drugi odrasli ljudje? In kaj bo z njegovimi odnosi, zlasti z nasprotnim spolom? Bo našel dekle, bo našla fanta, si bosta ustvarila družino?

Dragocen v drugačnosti

Zdaj vem, da je Aspergerjev sindrom motnja avtističnega spektra, razvojna nevrološka "napaka" v organizmu, za katero ni nihče kriv. Vem, da je razmeroma pogost (vsaj meni se razmerje en avtistični otrok na približno 270 rojenih otrok zdi pogosto), vem, da dečke prizadene pogosteje kot deklice (10 : 1). Vem tudi, da zanj ni zdravila. Traja vse življenje, spreminja se le njegova podoba.

Dobro se zavedam, da je življenje z avtističnim otrokom pot, polna neznank, saj pričakovani razvoj, ki sicer velja za otroke brez avtizma, tu pogosto odpove. Prej ko to spoznaš in sprejmeš, lažje se spoprijemaš z nepredvidljivimi zavoji, skozi katere vodi pot avtistične družine. Še pomembnejše pa je – vsaj zame – spoznanje, da so to otroci in pozneje odrasli ljudje, ki so samo drugačni. Toda v tej svoji drugačnosti so še kako dragoceni. Kot stojijo stvari zdaj, jih mi, tako imenovani "normalni" ljudje, na vsak način želimo ukrojiti in prilagoditi svojemu svetu.

Vsakič, ko razmišljam o tem, mi v ušesih zazvenijo besede tuje strokovnjakinje za avtizem, ki mi je nekoč v osebnem pogovoru dejala: "Obstaja naš svet in njihov (avtistični) svet. Mi jih poskušamo spremeniti. Žal se ne zavedamo, da tudi mi, tipični ljudje, nismo idealni. Morda bi morali razmisliti tudi o tem, da bi naredili obratno in bi avtistične prvine začeli vgrajevati v svoj svet. Svet, v katerem bomo lahko enakovredno dobro živeli oboji, mi in oni."






Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd