Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Dve tretjini bolnikov z shizofrenijo lahko normalno živi

Zdravljenje shizofrenije poteka večplastno – medikamentozno ter z različnimi psihoterapevtskimi in psihosocialnimi intervencami. Temelj je zdravljenje z zdravili, večinoma v obliki tablet, ki jih bolnik jemlje redno vsak dan, ali v obliki dolgodelujočih injekcij, ki jih bolnik prejema v dvo-, tri- ali štiritedenskih razmikih v mišico. Tako pri akutnih epizodah kot pri nadaljevalnem in vzdrževalnem zdravljenju bolezni se zdravniki odločajo med različnimi antipsihotiki – starejšimi oziroma klasičnimi in novejšimi, atipičnimi antipsihotiki. Odvisno od simptomov, ki so lahko pridruženi psihotičnim, lahko dodatno uporabijo še zdravila iz drugih farmakoloških skupin, razlaga asist. Jure Koprivšek, psihiater z Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor.
Tako klasični kot atipični antipsihotiki delujejo na simptome shizofrenije. Med seboj se razlikujejo po načinu delovanja in tudi po neželenih učinkih. Zato na začetku zdravljenja pri izboru zdravila ne upoštevajo le obstoječih simptomov, temveč tudi konstitucijske lastnosti in sočasna telesna obolenja vsakega posameznega bolnika. Za bolnike, pri katerih se denimo kažeta izrazita agresivnost in razdražljivost, njihovo vedenje pa je močno spremenjeno, predpišejo antipsihotik, ki ima poleg antipsihotičnega še pomirjevalni učinek. Če se simptomi ne umaknejo, antipsihotiku dodajo denimo anksiolitik, s čimer bolnika dodatno umirijo.

"Pogosto opazimo, da se začne vedenje, ki je navzoče ob uvedbi zdravljenja, umirjati že po antipsihotiku, tako da ni treba dodajati še anksiolitikov ali pa jih bolnik potrebuje zelo kratek čas. V nadaljnjem zdravljenju jih predpišemo le – spet za krajši čas – če opazimo nespečnost, tesnobo ali agitacijo, vendar pa je najprej treba ugotoviti, kaj je povzročilo nastop teh simptomov. Če gre za neredno jemanje antipsihotikov, dodatna zdravila niso na mestu, pač pa ukrepi, ki zagotovijo redno jemanje predpisanega zdravila," pove sogovornik.

"Glede na pridružene simptome se pri posameznih bolnikih odločamo za dodatno terapijo, denimo z antidepresivi in stabilizatorji razpoloženja. Ta skupina zdravil pride v poštev zlasti v primerih, ko so shizofreniji pridruženimi simptomi na področju razpoloženja (na primer depresija) ali simptomi shizoafektivne motnje, ki je na meji med shizofrenijo in bipolarno motnjo. V takih primerih uvedemo dvotirno terapijo z antipsihotikom in stabilizatorjem razpoloženja."

Ocena zdravljenja

Po uvedbi zdravljenja zdravniki ocenijo, v kolikšni meri so se simptomi umaknili in kako pacient funkcionira. Če so rezultati zadovoljivi, če bolnik sodeluje in se njegovo stanje pomembno izboljša ter zaradi zdravil ne trpi zanj motečih neželenih učinkov, zdravljenje nadaljujejo z istim zdravilom in odmerkom. Če je zdravljenje dalo zgolj delen odgovor in so simptomi še prisotni, četudi v zmanjšanem obsegu, prilagodijo odmerek zdravila ali pa izberejo drugo. Če se tudi po menjavi zdravila in prilagoditvi odmerka simptomi ne umaknejo, je mogoče govoriti o rezistentni shizofreniji.

Rezistentna shizofrenija

Pri tako imenovani rezistentni (na zdravila neodzivni) shizofreniji je mogoče z zdravljenjem doseči le nepopoln umik psihotičnih simptomov. V tem primeru je za bolnika nadvse pomembno, v kolikšni meri ga obstoječi simptomi motijo in ovirajo v vsakodnevnem življenju ter kako zelo vplivajo na kakovost njegovega življenja. Kot pravi sogovornik, nekateri bolniki z rezistentno obliko bolezni sprejmejo simptome, ki jih spremljajo, in se naučijo z njimi živeti do te mere, da njihovega življenja ne obvladujejo v celoti. Žal je med bolniki, ki nimajo rezistentne shizofrenije, tudi nekaj takih, pri katerih se simptomi ne umaknejo povsem. Če jih bolniki ne morejo prepoznati kot simptomov, jih morda tudi zanikajo; tem bolnikom je v vsakodnevnem življenju seveda znatno težje, pojasnjuje dr. Koprivšek.
 

Slabo sodelovanje

Simptomi shizofrenije lahko ostanejo različno izraziti zaradi več razlogov. Eden od njih je neodzivnost na terapijo, pogosto pa je tudi nesodelovanje bolnikov. Zdravniki v prvem primeru zamenjajo zdravila, sicer pa uporabljajo različne oblike psihoedukacije, pri kateri z vedenjsko kognitivnimi pristopi skušajo izboljšati bolnikov uvid v bolezen in njegovo sodelovanje. Boljši uvid se lahko kaže kot boljše sodelovanje, bolnike, ki izrazito slabo sodelujejo, pa lahko zdravijo z dolgodelujočimi antipsihotiki v obliki injekcij, ki jih prejmejo enkrat do dvakrat na mesec in se ves čas enakomerno sproščajo v telo.
 

Umik simptomov različen

Za zdravljenje shizofrenije so na voljo učinkovita zdravila, ki pa pri vseh bolnikih ne delujejo enako. Kot pojasnjuje dr. Koprivšek, pri približno tretjini bolnikov simptomi bolezni izginejo ali ostanejo v zelo blagi obliki – prisotni so morda kognitivni primanjkljaji in negativni simptomi. O tej skupini je mogoče govoriti kot o funkcionalnih bolnikih, saj lahko normalno živijo in delujejo v okolju, v katerem so živeli pred izbruhom bolezni.

Pri drugi tretjini bolnikov je mogoče zaradi ostanka razpoloženjskih simptomov ter kognitivnih in negativnih simptomov opaziti primanjkljaje v vsakodnevnem delovanju, vendar je njihovo življenje kljub temu dokaj funkcionalno in podobno tistemu pred boleznijo. Potrebovati utegnejo nekatere prilagoditve, denimo menjavo težjega študija z lažjim ali manj naporno delovno mesto z manj stresa.

V tretji skupini so bolniki s trajno prisotnimi simptomi, ki tudi po zdravljenju v vsakodnevnem življenju delujejo znatno slabše kot pred boleznijo: težko opravljajo dnevne obveznosti, imajo težave z okolico, bolezen pa dolgoročno nima najboljšega poteka in napovedi.
 

Mit o nevarnih bolnikih

V javnosti je žal še vedno trdno zasidran mit o tem, da so bolniki s shizofrenijo nevarni in agresivni ter da utegnejo postati celo hudi kriminalci. Sogovornik ta mit odločno zavrača in pojasnjuje, da večina teh mitov velja za obdobje akutne psihoze, ko je bolnikovo vedenje izrazito spremenjeno. Toda ta del simptomov se z začetkom zdravljenja umakne najprej in bolniki lahko delujejo bolj ali manj ustrezno, nikakor pa niso pomembneje nevarnejši za okolico, kot to velja za splošno populacijo. Zanje veliko težja in bolj obremenjujoča je kognitivna in negativna simptomatika bolezni, saj jim zelo okrni kakovost življenja.



Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

duševna motnja , shizofrenija , duševna bolezen , obsesivno kompulzivna motnja , antipsihotiki

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.