Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Kako poteka zdravljenje shizofrenije v bolnišnici

Shizofrenija je bolezen, pri kateri večina bolnikov vsaj enkrat potrebuje tudi bolnišnično zdravljenje. Le redki ga ne potrebujejo, pri večini pa simptomi občasno postanejo tako izraziti in moteči tako zanje kot za okolico, da je bivanje v bolnišnici neizogibno, razlaga prim. Andrej Žmitek, psihiater iz Psihiatrične bolnišnice Begunje na Gorenjskem. Kadar ima bolnik blodnje in halucinacije, če je prepričan, da ga zasledujejo, spremljajo ali mu celo strežejo po življenju, če se čuti močno ogroženega, ne more normalno funkcionirati, zaradi česar je zdravljenje v bolnišnici nujno.
Bolnišnično zdravljenje je potrebno in priporočljivo tudi v primeru, da bolnik ogroža sebe, če ima samomorilne misli, ne jé ter je povsem izčrpan in nezmožen za opravljanje vsakodnevnih dejavnosti. Zdravljenje lahko predlaga lečeči psihiater, če pa gre za prvo epizodo bolezni, ko bolnik še ni v procesu zdravljenja in tudi še nima svojega ambulantnega psihiatra, lahko pobudo za sprejem v bolnišnico dajo svojci ali sami bolniki. Zanimivo in pomembno je, da za pregled pri psihiatru ni treba imeti napotnice izbranega zdravnika, ampak se lahko vsakdo, ki nujno potrebuje psihiatrično pomoč, obrne neposredno na dežurnega psihiatra.

Kot pojasnjuje sogovornik, je v Sloveniji poleg Psihiatrične klinike v Ljubljani še pet regijskih psihiatričnih bolnišnic, v katerih nepretrgoma deluje dežurna služba, ki kadar koli omogoča sprejem v bolnišnico. Ob prihodu se dežurni zdravnik pogovori z bolnikom in njegovimi svojci ter se nato odloči, ali je sprejem potreben ali ne. Če presodi, da je zdravljenje sicer potrebno, vendar ne v bolnišnici, se lahko odloči tudi za ambulantno obliko zdravljenja. V Sloveniji imamo dobro razvejano mrežo ambulantnih psihiatrov, ki delujejo v okviru zdravstvenih domov in bolnišnic ali pa imajo zasebno prakso. Zato se zdravljenje shizofrenije lahko začne tudi ambulantno, če pa je potrebno, se nadaljuje v bolnišnici. Pokritost s psihiatrično službo je večinoma zadostna.

Po besedah dr. Žmitka je večja težava v tem, da ljudje pogosto ne vedo, kaj se dogaja z njimi oziroma z njihovimi svojci, zlasti ko se prvič srečajo s simptomi shizofrenije. Ne vedo, da gre za bolezen ali za katero bolezen gre, zaradi česar tudi ne znajo oziroma ne zmorejo presoditi, ali je potrebno takojšnje zdravljenje ali pa lahko počakajo. K težavnosti pripomore tudi dejstvo, da so duševne bolezni še vedno velik tabu, pred katerim si vse prepogosto zatiskamo oči. Tudi zaradi tega se zdravljenje pogosto začne pozneje, kot bi bilo primerno. Tako kot za druge bolezni tudi pri shizofreniji velja, da so možnosti za uspešno zdravljenje večje, če se začne čim bolj zgodaj.

Cilj: povrnitev v stanje pred boleznijo

Cilj in smisel bolnišničnega zdravljenja je povrnitev v stanje, kakršno je bilo pred izbruhom bolezni. Ta cilj je pri različnih bolnikih dosegljiv v različnem obsegu, pojasnjuje sogovornik, skušajo pa ga doseči na več načinov. "Prvi in zelo pomemben korak je ustrezna diagnostična obravnava, med katero moramo opredeliti, ali gre v resnici za shizofrenijo ali pa nemara za kako sorodno motnjo. Izključiti moramo tudi morebitno zlorabo drog in drugih psihoaktivnih substanc, ki lahko zamegli pravo diagnozo.

Takoj ko je dovolj razlogov za sum na shizofrenijo, se začne zdravljenje, s katerim skušamo omiliti simptome bolezni. Zdravljenje je večplastno, vendar predvsem farmakološko, torej z zdravili. Brez zdravil nobeno zdravljenje shizofrenije ne daje optimalnih učinkov, vsekakor pa ga dopolnjujemo tudi s psihoterapevtskimi intervencijami, z delovno in likovno terapijo, s telesno dejavnostjo … Nujnost farmakološkega zdravljenja potrjuje tako praksa kot podatki, ki so nam na voljo. Pred uvedbo sodobnih zdravil se je število bolnikov s shizofrenijo v bolnišnicah nenehno povečevalo.

Po uvedbi sodobnih antipsihotikov se je trend izrazito obrnil – število bolnikov, ki so potrebovali daljše bolnišnično zdravljenje, se je začelo občutno zniževati. Samo redno farmakološko zdravljenje, ki ga bolnik sprejme in v njem tudi sodeluje, omogoči življenje zunaj bolnišničnih zidov. Včasih so bili bolniki s shizofrenijo v bolnišnici tudi po več let, zdaj to pri veliki večini ni več potrebno."


Bolnišnično zdravljenje shizofrenije: v povprečju tri do štiri tedne

Dandanes bolnišnično zdravljenje v povprečju traja približno tri tedne, razlaga dr. Žmitek. Tako rekoč ni več bolnikov, ki bi – tako kot pred leti – bivali v bolnišnici. Na trajanje hospitalizacije vpliva več dejavnikov, predvsem izbor ustreznega zdravljenja in njegova učinkovitost ter bolnikovo sodelovanje v njem. Dokler bolniki ne sprejmejo dejstva, da so bolni in da potrebujejo pomoč, slabo sodelujejo ali sploh ne, zato so tudi rezultati slabši. Neredko je treba zdravila tudi menjati. Zdravila namreč pri različnih bolnikih učinkujejo različno, in kot pravi sogovornik, v primeru, ko ne dajo želenih rezultatov, predpišejo druga, da dosežejo čim boljši izid zdravljenja.

Kdaj nazaj domov?

Kdaj je bolnik dovolj stabilen, da se lahko vrne domov, je odvisno od tega, s katerimi in kako izrazitimi simptomi je prišel na zdravljenje v bolnišnico, od njegovega sodelovanja in uvida v bolezen ter od tega, v kakšnem okolju živi – ali ima svojce, ki mu bodo pomagali in ga spodbujali med vzdrževalnim, torej ambulantnim zdravljenjem. "Preden bolnika odpustimo, želimo ublažiti bolezensko simptomatiko. Ni potrebno, da se umiri v celoti, saj se zdravljenje praviloma nadaljuje ambulantno, pomembno pa je, da bolnik razume, kaj se z njim dogaja, da je sprejel svojo bolezen ter da razume pomen in nujnost jemanja zdravil, simptomi bolezni pa ne smejo biti moteči do te mere, da bi mu onemogočali življenje v domačem okolju."

Idealno z istim zdravnikom

Idealno je, če po odpustu iz bolnišnice bolnika tudi ambulantno zdravi zdravnik, ki ga je zdravil v bolnišnici. "Če je le možno, poskušamo poskrbeti za kontinuiteto medicinske oskrbe, saj menjava zdravnika za bolnika ni prijetna. Žal naš zdravstveni sistem tega ne omogoča vedno, toda ne glede na to, h kateremu ambulantnemu zdravniku gre bolnik, ga tja pospremimo z natančnimi navodili o tem, katera zdravila mora jemati in v kakšnem odmerku, kdaj ima kontrolni pregled in podobno. Zdravljenje prilagajamo vsakemu bolniku.

Pazimo, da mu povzročajo čim manj neželenih učinkov, in če vidimo, da obstaja velika verjetnost, da zdravil ne bo redno jemal, mu predlagamo zdravljenje z depo injekcijami, ki jih prejme v mišico enkrat na dva tedna ali na mesec dni. Tako se zdravilo ves čas enakomerno sprošča, kar je izjemnega pomena za urejenost bolezni. "Če bolnik zdravil ne jemlje redno in po predpisani shemi, se bolezen lahko zelo poslabša, celo do te mere, da je potreben vnovičen sprejem v bolnišnico."

Hospitalizacija proti pacientovi volji

Pri zdravljenju shizofrenije se žal lahko primeri, da je potrebno bolnišnično zdravljenje, vendar ga bolnik odklanja. V takih primerih, razlaga sogovornik, ima zdravnik možnost oziroma je dolžan, da bolnika napoti v bolnišnico proti njegovi volji. To občutljivo področje ureja zakon, tako kot v drugih državah. Tovrstni ukrepi so potrebni, kadar ima bolnik zelo izrazite simptome in šibak uvid v bolezen, ne razume svojega stanja, zavrača zdravljenje, ni sposoben normalno funkcionirati, obenem pa ogroža sebe ali okolico.

Prisilna hospitalizacija je zakonsko upravičena, kadar gre za resno duševno bolezen, pri kateri bolnik izgubi stik z realnostjo, zaradi česar ne zmore več trezno presojati položaja, kadar ima velike težave pri vsakodnevnem funkcioniranju, kadar ogroža svoje ali tuje zdravje ali povzroča gmotno škodo sebi ali drugim. V tem primeru je celo zdravnikova dolžnost, da bolnika napoti oziroma sprejme v bolnišnično zdravljenje. Bolnišnično zdravljenje proti bolnikovi volji izrecno nadzira sodišče. Sprejemni zdravnik v bolnišnici mora po zakonu obvestiti pristojno sodišče, ki pošlje tričlansko komisijo, v kateri so sodnik, psihiater sodni izvedenec in odvetnik. Komisija se pogovori z bolnikom, in če je potrebno, tudi z njegovimi svojci, pregleda njegovo dokumentacijo, nato pa sodnik izda sklep o dopustnosti takega zdravljenja.

Seveda se pri tem postavlja vprašanje, kako uspešno je tovrstno zdravljenje, glede na to, da poteka proti bolnikovi volji. Sogovornik pritrjuje, da bolnikovo nesodelovanje zagotovo ni v prid uspešnosti zdravljenja. Zato je potrebno na začetku vložiti veliko truda in naporov, da bolnika prepričajo v koristnost in potrebnost zdravljenja. Ko zdravila začnejo učinkovati, simptomi pa se začnejo umikati, je načeloma sodelovanje bolnikov boljše. Takrat se njihov uvid izboljša, razumejo, kaj se dogaja z njimi, to pa zelo olajša potek zdravljenja, pojasnjuje dr. Žmitek.






Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

shizofrenija , duševna bolezen , psihiatrična bolnišnica

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.