Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Kako je za shizofrenijo zbolela mami

Kako in kdaj se je začelo, se ne spominjam natančno, saj je od takrat minilo že več desetletij. Prvih znakov, da je z našo mami nekaj resno narobe, ni opazil nihče od družinskih članov, saj je bila vedno bolj črnogleda, izredno občutljiva in zamerljiva, rada je bila žrtev in – kot je rekla – slabih živcev. Najbrž je bolezen v njej tlela že vrsto let, čeprav je prva epizoda paranoidne shizofrenije nastopila šele po štiridesetem letu.

V svetu kriminalcev, narkomanov, škodljivih knjig …

Ne spominjam se, da bi na izbruh bolezni vplival kak posebno stresen dogodek, vendar pa je njeno obnašanje postajalo čedalje bolj nenavadno in moteče. To smo opazili predvsem svojci, saj je začela vse bolj izražati popolnoma nelogična prepričanja in neresnična videnja. Ker smo bili vajeni, da moramo z njo ravnati "v rokavicah", smo jo sprva prijazno in potrpežljivo prepričevali, da so njeni strahovi neutemeljeni. Toda nič ni pomagalo … Vsenaokrog so se dogajale grozljive stvari, ki jih je videla le ona. Celo v službi naj bi bila deležna hudih obtožb, o katerih se je pozneje izkazalo, da so tudi te plod bolezni. Podnevi in ponoči je opazovala, kako naj bi se na ulici zbirali narkomani in sumljivi kriminalci, ki naj bi škodovali tudi njeni družini. Zaradi enakih strahov je zažigala "neprimerne in škodljive" knjige, ki jih je našla v hiši. Ko sem poslušala vse njene blodnje in jo prepričevala, da nič od tega ni res, da je vse ustvarila v svoji domišljiji, mi seveda ni verjela in tega ni niti poskušala, saj je živela v svojem svetu.


"Nič ni narobe z mano!"

Ko sem začela očeta prepričevati, da mama potrebuje psihiatrično pomoč, se najprej ni zavedal, da ne gre več le za nedolžne in neutemeljene strahove, s kakršnimi nas je tudi prej pogosto obremenjevala. Iz dneva v dan je bilo bolj mučno, ko smo v strahu čakali, kakšne volje bo. Nisem več vedela, kako naj ji pomagam, kaj naj ji rečem, naj bom z njo trda in stroga ali pa naj jo nenehno prijazno prepričujem, da vse, kar doživlja, nima osnove v resničnosti. Odločno je zavračala obisk zdravnika, češ da z njo ni nič narobe – bili smo njeni sovražniki, ki jo hočemo "spraviti v norišnico". Bila je sumničava do vseh, postala je tudi brezvoljna, brez energije in nezainteresirana za vsakodnevno življenje. Živela je le še v svojem notranjem svetu, vse slabo dogajanje, resnično ali tisto, ki ga je videla in doživljala samo ona, pa je povezovala s sabo. Ponoči in tudi podnevi se je začela zaklepati, po kotih stanovanja je videla neznane luči, ker naj bi jo nadzorovali in ji grozili … Postopoma je v celoti prestopila v svoj svet, tako da ni bila več zmožna normalno komunicirati o ničemer drugem kot o svojih blodnjah. Nobeno prepričevanje ni zaleglo, zato smo se počutili popolnoma nemočno, kajti nismo je hoteli nasilno hospitalizirati.

Klic na pomoč

Šele ko je poskušala narediti samomor, smo odločno ukrepali. Še zdaj se zgrozim ob misli, da bi bilo lahko prepozno … V solzah je priznala, da tako ne more več živeti. Skupaj smo šli k splošni zdravnici, ki je takoj, ko sem navedla le nekaj simptomov, napisala napotnico za psihiatrično bolnišnico in jo tolažila, da ji bodo tam pomagali. Takrat smo se šele zavedli, kakšno trpljenje in strahove je morala doživljati v svojih blodnjah, da jih je hotela sama nasilno končati.

Prvi obiski v bolnišnici, kjer so ji že kmalu postavili diagnozo paranoidna shizofrenija, so bili zame grozljiv šok. Bila je popolnoma omamljena od zdravil, govorila je nerazločno in s težavo, jezik se ji je zapletal … Skrbelo me je, v kolikšni meri bo zdravljenje sploh uspešno. Tolažilo me je samo to, da ni več poudarjala svojih blodenj, čeprav nisem verjela, da je lahko zdravila tako hitro učinkujejo. Med zdravljenjem sem bila sicer razočarana nad takratnim odnosom psihiatrinje, ki je v pogovorih poudarjala predvsem to, da je mama ubogljiva bolnica, ki pri delovni terapiji "pridno" izdeluje ročne izdelke, ni pa veliko povedala o sami bolezni, o tem, kakšne so možnosti za uspešno zdravljenje in kako lahko družina pripomore k temu. Takrat smo si vsi želeli več informacij in podpore –  verjamem, da se je do zdaj na tem področju že veliko spremenilo.

Brez predsodkov in z razumevanjem

Po najmanj enomesečni hospitalizaciji se je mamino stanje k sreči izboljšalo in vrnila se je domov. Strah me je bilo, kako bo naprej, kako se obnašati do nje, kako prepoznati, kdaj potrebuje zdravniška pomoč. Dobili smo namreč zelo ohlapna navodila, kako ji pomagati, s poudarkom na tem, da bo morala vse življenje redno jemati zdravila. Sama se niti ni zavedala resnosti svoje bolezni in mislim, da se je tudi zdaj ne zaveda v celoti. O tej izkušnji in o svoji bolezni še zdaj zelo težko govori, saj čuti sram, strah jo je tudi predsodkov. Nasprotno pa smo najbližji in širša okolica njeno vrnitev iz bolnišnice sprejeli brez predsodkov, tudi v službi so jo po daljšem bolniškem dopustu sprejeli prijazno in z razumevanjem. Prva leta po odpustu iz bolnišnice smo doma z njo previdneje ravnali, morda smo jo opazovali celo preveč natančno. Pozorno smo spremljali, ali redno jemlje zdravila, in ob vsakem poudarjeno občutljivem obnašanju smo prestrašeno čakali, ali se bo spet začela agonija – zanjo in za vso družino.


Znova v bolnišnico

Bolezen se je še enkrat tako poslabšala, da je mama morala v bolnišnico. Morda so k temu pripomogli tudi nekateri stresni dogodki, s katerimi bi se zdrav človek spoprijel brez posebnih težav, vendar je takrat prenehala jemati zdravila. Prav s tem je – morda zavestno – znova pobegnila v svoj svet, ki pa je bil seveda še bolj grozljiv kot resničnost. Toda drugič smo se odzvali že ob prvih simptomih in tudi sama je skoraj brez nasprotovanja pristala na hospitalizacijo.

Brezpogojno sprejemanje in razumevanje  

Kljub dolgotrajnemu in rednemu zdravljenju seveda tudi zdaj ne morem reči, da moja mati sončno gleda v svet in razmišlja pozitivno. Še vedno je bolj pasivna in nagnjena k depresiji, brez posebne volje do življenja in z majhno potrebo po socialnih stikih. Toda sposobna je normalno funkcionirati in skrbeti zase, ima več razumevanja do drugih in tudi komunikacija z njo je veliko lažja kot pred nekaj desetletji. Vsi njeni najbližji jo poskušamo sprejemati takšno, kot je, čeprav je – in bo vedno – neločljiv del nje tudi bolezen.

Odkar je zbolela, smo se tudi naučili, kako se je najbolje odzivati v njenih najbolj sumničavih in nezaupljivih trenutkih in kako z njo komunicirati, da ne spodbujamo dvomov ali povečujemo nezaupanja. Predvsem skušamo biti čim bolj pozorni na to, da redno jemlje zdravila, zaradi katerih lahko živi povsem samostojno in kakovostno. Mislim pa, da se tudi sama zaveda, da zdravljenja ne sme opustiti, saj je že izkusila, da to pomeni vnovično trpljenje. Čeprav je pred nekaj leti doživela še eno zelo hudo življenjsko preizkušnjo, zaradi katere sem se bala, da bi jo lahko znova zlomila, se bolezen v najhujši obliki ni ponovila nikoli več. In čeprav navzven tega ne pokaže povsem, sem prepričana, da ji to, da ji stojimo ob strani, veliko pomeni. Med nami se počuti najbolj varno, z nami je najlažje in najbolj ona.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

shizofrenija , duševna bolezen , paranoidna shizofrenija

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.