Depresija

(Foto: Jupiterimages)

Motnja duševnega zdravja

Vsak od nas je sem ter tja za kratek čas slabe volje, potrt ali žalosten, vendar to še ne pomeni, da je obolel za depresivno motnjo. O depresiji govorimo, kadar žalost, obup in nemoč znatno presegajo običajno doživljanje in kadar samo s svojo voljo ne moremo vplivati na spremenjeno razpoloženje ter doživljanje.

Depresija je ena od najbolj pogostih in zapletenih motenj duševnega zdravja, ki posameznika prizadene na vseh področjih njegovega bivanja in sobivanja z drugimi; ne samo na čustvenem, temveč tudi na zaznavnem, telesnem, vedenjskem in socialnem področju. Vpliva na to, kaj mislimo o sebi in o svetu, ki nas obdaja, na naše doživljanje sebe in najbližjih ter na naše odzivanje na dogodke in sporazumevanje z drugimi.

Vsak peti?

Ocenjujemo, da vsak peti človek enkrat v življenju zboli za depresivno motnjo, vendar se jih zaradi še vedno ne dovolj velike prepoznavnosti te motnje zdravi samo polovica. Dvajset odstotkov bolnikov, ki obiščejo osebnega zdravnika zaradi najrazličnejših čustvenih ali telesnih težav, in kar 35 % ljudi, ki iščejo pomoč pri psihiatrih, je zmerno ali težje depresivnih. Ženske so dvakrat pogosteje depresivne kot moški. Depresivna motnja se lahko pojavi samo enkrat v življenju ali pa se ponavlja. Pojavnost ponavljajoče se depresivne motnje je pri ženskah od 10 do 15 %, pri moških pa od 5 do 12 %. Ocenjujemo, da v Sloveniji za različnimi oblikami depresivne motnje oboleva približno 40.000 ljudi, po svetu pa že več sto milijonov ljudi, zato je depresivna motnja tudi socioekonomski problem.

Depresivna motnja se lahko pojavi v vseh življenjskih obdobjih; najpogostejša je prav v letih, ko so ljudje najbolj dejavni, zato pomembno vpliva na kakovost življenja posameznika in njegove družine.

Zakaj nastane depresija?

Še vedno ni povsem pojasnjeno, zakaj nastane depresija in zakaj se pri nekaterih ob enakih sprožilnih dejavnikih razvije depresivna motnja, pri drugih pa ne. Najverjetneje gre za tesno prepletanje številnih dejavnikov iz posameznikovega družbenega okolja, osebnih lastnosti in izkušenj iz preteklosti.
Zelo pomemben je dedni dejavnik. Znano je, da se depresija v posameznih družinah pojavlja pogosteje kot v drugih. Pri 10 do 30 % ljudi, ki obolijo za depresivno motnjo, so podobne težave imeli tudi njihovi predniki. Dedni dejavniki so tesno prepleteni tudi s spremembami v živčnih prenašalcih (nevrotransmiterjih) v možganih. S številnimi študijami so pri ljudeh z depresijo dokazali manjšo vsebnost živčnih prenašalcev (serotonin, noradrenalin, monoaminooksidaza ...). Nižja vsebnost prenašalcev na živčnih stikih (sinapse, sinaptične reže) je tesno povezana s pojavnostjo in z razvojem depresivne motnje.

Na pojavnost depresivne motnje vpliva tudi spol. Moški in ženske se različno odzivajo na dejavnike iz okolja. Pri ženskah so pomembni dejavniki tveganja osebnostna naravnanost, slabi partnerski odnosi, preobremenjenost in vpetost v družino, prevelike zahteve na delovnem mestu in hormonske spremembe. Drugače je pri moških, ki pogosteje zbolijo za depresivno motnjo, kadar jih pestijo težave, povezane s službo, ob izgubi delovnega mesta ali upokojitvi. To pogosto vodi v socialno osamitev, slabši socioekonomski status in porušene družinske odnose. Pomembni dejavniki tveganja za nastanek depresije pri moških so tudi samski stan, zloraba alkohola in starost.

Znaki depresivne motnje

Znaki depresivne motnje so številni in vplivajo na to, kaj mislimo o sebi in svojem življenju, kako doživljamo svet okoli sebe, pa tudi na tek, spanec in telesno počutje (glej okvirček). Depresivna motnja pogosto poteka prikrito. Simptomi bolezni niso pri vseh ljudeh enako izraziti. Simptomov depresivne motnje je včasih samo nekaj, vendar so takšni, da pomembno vplivajo na kakovost življenja. Včasih so pri posamezniku v ospredju predvsem čustveni simptomi, drugič simptomi s področja zaznavanja ali s področja telesnega doživljanja. Neredko se zgodi, da zaradi telesnih simptomov, nad katerimi tožijo predvsem starejši bolniki, depresivne motnje sploh ne prepoznamo. To vodi v številne, tudi nepotrebne diagnostične postopke in preiskave, s tem pa bolnike prikrajšamo za ustrezno zdravljenje.

Bolniki z depresijo pogosto navajajo občutke osamljenosti in praznine, četudi jih njim dragi ljudje, teh pogosto niti ne opazijo, če pa jih že, so prepričani, da so drugim samo v breme. Zato so pogosto tesnobni in nemirni in se ubadajo s številnimi občutki krivde. Včasih razmišljajo tudi o samomoru ali imajo že izdelan načrt, kako si bodo vzeli življenje. Občutki nemoči so tako globoki, da se ne morejo veseliti stvari, ki so jih še v bližnji preteklosti veselile. Težko se zberejo, zato imajo pogosto težave s spominom. Bolniki tožijo, da se česa ne spomnijo pomembnih stvari ali da pretirano pozabljajo na običajne reči. Ker so pogosto utrujeni, veliko počivajo, s tem pa je porušen tudi spanec. Zaradi izgube zanimanja pogosto izgubijo tek. S poglabljanjem znakov depresivne motnje so vse bolj skrhani tudi družinski odnosi. Sprva razumevajoči partner je čedalje bolj odmaknjen, s tem se pri bolniku poglabljajo občutki krivde ter vsi drugi znaki depresivne motnje - in čarobni krog se sklene.

Razlike med spoloma

Depresivna motnja se pri ženskah in moških odraža različno. Ženske lažje govorijo o svojem razpoloženju, občutku nemoči in osamljenosti. Pogosteje kot pri moških izgubijo jih pestita nezainteresiranost in nezmožnost za uživanje. Ženske pogosto tožijo zaradi pomanjkanja spolnega poželenja, pogostejša sta pretirana ješčnost z dvigom telesne teže in pretirano spanje. Pri moških je depresivna motnja težje prepoznavna, ker pogosto poteka prikrito.
Moški večkrat kot ženske tožijo zaradi občutkov nemoči, telesnih tegob in bolečin, izgube spomina, slabše zbranosti, slabše zmožnosti odločanja, nerazumevanja, nespečnosti in izgube teka.

Oblike depresivne motnje

Depresivna motnja ima veliko obrazov. Lahko se pojavlja kot:
* stalno slabo razpoloženje (distimija), ki ga spremljajo občutki nemoči, nezadostnosti in nezadovoljstva, vendar vse to še ne vpliva na vsakdanje življenje in dejavnosti;
* blaga ali zmerna depresivna motnja, pri kateri so občutki žalosti, nemoči, krivde in drugi znaki izrazitejši ter trajajo najmanj dva tedna;
* globoka depresivna motnja, pri kateri so žalostno razpoloženje, občutki krivde, nemoči in izguba zanimanja že tako močni, da posameznika povsem ohromijo na vseh področjih bivanja; tako zelo, da razmišlja celo o samomoru. Pri globoki depresivni motnji se depresivni znaki utegnejo tako poglobiti, da bolniki izgubijo stik s stvarnostjo; pri njih lahko nastopijo celo depresivne blodnje (blodnje o ekonomskem, telesnem in duševnem propadu).

Depresivna motnja se lahko ponavlja, v takšnih primerih govorimo o ponavljajoči se depresivni motnji, ali pa poteka kot bipolarna motnja, pri kateri se obdobja depresije izmenjavajo z obdobji pretirane veselosti.

Zdravljenje

Depresivno motnjo je mogoče uspešno zdraviti. Pri zdravljenju uporabljamo antidepresivna zdravila in psihoterapevtske tehnike ali pa kombinacijo obojega. Bolnika je treba natančno seznaniti z boleznijo, ga razbremeniti, spodbujati in mu vlivati upanje.
Z zdravili omilimo ali odpravimo znake depresivne motnje ter tako olajšamo bolnikovo doživljanje in razpoloženje. Na voljo so nam številna antidepresivna zdravila: od starejših tricikličnih antidepresivov, ki vplivajo na več prenašalnih poti v možganih, do novejših zdravil, ki izbirno povečajo vsebnost posameznih živčnih prenašalcev v sinaptični reži ali pa zavirajo razgradnjo teh snovi in tako znova vzpostavijo biološko ravnovesje v možganih, s tem pa omilijo ali odpravijo znake depresivne motnje. Antidepresivna zdravila so na splošno varna, bolniki jih razmeroma dobro prenašajo, in kar je zelo pomembno - ne povzročajo odvisnosti, zato se nanje ne moremo "navaditi". Učinki zdravila se ne pojavijo takoj, zato je pri zdravljenju potrebna potrpežljivost. Večina antidepresivnih zdravil začne učinkovati šele po dveh do treh tednih. Za preprečitev ponovitve depresivne motnje je antidepresivna zdravila pogosto potrebno jemati vsaj šest mesecev, neredko tudi dlje, zato je redno sodelovanje bolnika in terapevta pri zdravljenju depresivne motnje nujno in izjemno pomembno.

Poleg zdravljenja z zdravili je pri bolnikih z depresivno motnjo pomembna tudi psihoterapija. Različne psihoterapevtske tehnike bolniku omogočijo:
* prepoznavati svoje razpoloženje in odzivanje na spremenjeno razpoloženje,
* graditi samospoštovanje,
* prevzeti odgovornost za dogajanje in svoje življenje, ne da bi pri tem iskali razloge zunaj sebe,
* razviti boljšo in učinkovitejšo komunikacijo,
* obvladati stresne situacije,
* spremeniti ustaljene oblike vedenja.Pri blažjih oblikah depresivne motnje pogosto zadošča psihoterapija kot samostojna oblika zdravljenja. Pri zmernih, težjih in globokih depresivnih motnjah z blodnjami ali brez njih pa je zdravljenje z antidepresivnimi zdravili tisto, ki prispeva k zmanjšanju in odpravljanju znakov depresivne motnje.

Ne s pomirjevali in alkoholom!

Depresivna motnja je motnja duševnega zdravja, zaradi katere po vsem svetu in tudi v Sloveniji trpi zelo veliko ljudi, hkrati z njimi pa tudi njihovi bližnji. Depresivna motnja pomembno vpliva na kakovost življenja vsakega posameznika in ga včasih povsem ohromi. V svetu, ki zahteva od nas popolnost, si je včasih težko priznati, da nečesa ne zmoremo, da smo otopeli, brezvoljni, da preprosto ne gre več. Zaradi tega nismo slabi. Morda samo trpimo za depresivno motnjo. Priznajmo si to in poiščimo pomoč strokovnjaka. Narobe je, če stiske zadržujemo v sebi ali se celo "zdravimo" s pomirjevali ali alkoholom. To prinese samo začasno olajšanje, depresivne motnje pa ne pozdravi. Prav nasprotno, depresivna motnja se s tem samo še poglablja in nas še bolj hromi. Dovolimo si živeti kakovostno ter v skladu s svojimi pričakovanji in zmožnostmi, saj samo to prinaša notranje zadovoljstvo.


Najpogostejši znaki depresivne motnje so:

* dolgotrajen in globok občutek žalosti, praznine in črnogledosti,
* misli na samomor,
* tesnobnost, razdražljivost, nemir ali jeza,
* nesposobnost za veselje,
* občutki razvrednotenja in krivde, izguba zanimanja za druge,
* hitra utrujenost in pomanjkanje energije,
* izguba spolnega poželenja,
* nespečnost s težjim uspavanjem, pogostim zbujanjem ali zgodnjim jutranjim prebujanjem, na drugi strani pa zatekanje v pretirano spanje,
* izguba teka s hujšanjem ali pretirana ješčnost z dvigom telesne teže,
* motnje koncentracije, pozornosti, spomina in sposobnosti odločanja,
* telesni znaki (vrtoglavica, omotica, glavobol, zaprtje, bolečine po vsem telesu, tiščanje za prsnico ...).


KAJ LAHKO NAREDIMO SAMI?
Zelo pomembno je, da:
* se naučimo prepoznavati svoje razpoloženje,
* se naučimo biti ponosni in se veseliti,
* se naučimo o svojih občutjih spregovoriti s svojimi bližnjimi,
* poskusimo razmišljati o prijetnih stvareh in svojih uspehih,
* sprejmemo odgovornost za svoja občutja,
* skrbimo zase,
* si dovolimo majhne slabosti,
* gradimo pozitivno samopodobo in se sprejemamo takšne, kot smo - z vsemi svojimi lastnostmi,
* zmanjšamo vsakodnevne obremenitve in si izdelamo urnik dnevnih dejavnosti, ki vključuje tudi čas za razvedrilo, konjiček, sprehode, telesne dejavnosti in počitek,
* izdelamo seznam prednostnih nalog in ciljev,
* izbiramo manjše, bolj dosegljive cilje in preložimo manjša opravila,
* znova vzpostavimo stike s prijatelji in jih redno obiskujemo,
* da poiščemo pomoč, kadar čutimo, da vsega ne zmoremo sami.



Nevio Medved

Nevio Medved dr. med. plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Postavi vprašanje

Mojca Cepuš

Mojca Cepuš svetovanje o prehrani Svetovalka za zdravo prehrano in hujšanje, certificirana nutricistka.

Vsi Viva strokovnjaki