Depresija pri ženskah

(Foto: Diana Anđelić)

Ženske pogosteje trpijo za depresijo kot moški

Depresija se pri ženskah v rodni dobi pojavlja dvakrat pogosteje kot pri moških. Kar četrtina žensk vsaj enkrat v življenju trpi za depresijo. Številne teorije so poskušale razjasniti vzroke te razlike; oglejmo si nekatere ugotovitve. Ženske pogosteje iščejo pomoč in pogosteje poročajo o depresiji. Pomembne so tudi razlike med ženskami in moškimi, ko gre za zgradbo in delovanje možganov, genetske dejavnike ter dejavnike, povezane z razmnoževanjem, kot sta vpliv hormonov in rojstvo otroka. Nemara so razlike povezane tudi s psihosocialnimi dejavniki, kot so socializacija, spoprijemanje s stresom, spretnost pri reševanju težav in dejstvo, da se ženske večkrat znajdejo v vlogi žrtve. Ženske naj bi močneje doživljale stres, imele naj bi slabši občutek za obvladovanje situacije. Poleg tega pogosteje uporabljajo vedenjski vzorec naučene nemoči.

Gre za naučen in privzgojen vedenjski vzorec nemoči, pasivnosti in čakanja, da bo težave rešil nekdo drug. Izvira že iz otroštva, iz različne vzgoje in zgledov, ki so jih deležni dečki in deklice. Če so ženske depresivne, si skušajo pomagati s premišljevanjem in premlevanjem, moški pa se skušajo zamotiti, kar je bolj aktiven pristop in lahko skrajša epizodo depresije.

Atipični znaki
Pri ženskah je opaziti več atipičnih oblik depresije, kar pomeni, da motnja poteka drugače, kot si na splošno predstavljamo, zato v teh primerih depresijo tudi težje prepoznamo. Prisotni so lahko povečan tek, sla po hrani, bogati z ogljikovimi hidrati, povišanje telesne teže, zaspanost, hujša razdražljivost in napetost.
Ženske pogosteje navajajo jezo, telesne težave, duševno in telesno upočasnjenost ter težave v družini in partnerskem odnosu. Zadnje ne preseneča, saj so ženske bolj vpete in obremenjene z družino. Moški poročajo o težavah v službi in pri delu ter se bolj nagibajo k zanikanju depresivnih simptomov.
Ženske zbolijo bolj zgodaj, to pa lahko pusti večje posledice na šolskih in zaposlitvenih dosežkih. Pri ženskah ima depresija bolj kroničen in ponavljajoč potek.
Pri ženskah z depresijo obstaja večja verjetnost, da sočasno trpijo še za drugimi psihiatričnimi motnjami kot pri moških, in tudi vzorec je drugačen: ženske imajo pogosteje pridružene anksiozne motnje in motnje hranjenja, pri moških pa je pogosteje opaziti zlorabo ali odvisnost od alkohola/drog. Pri ženskah se depresiji pogosteje pridruži telesna bolečina, na primer glavobol, bolečine v križu, mišicah in sklepih.

Dejavniki tveganja
Številne raziskave so pokazale, da je tveganje za razvoj depresije lahko povezano s travmatskimi izkušnjami, genetskimi dejavniki, depresijo v anamnezi in temperamentom. Negativni življenjski dogodki so lahko oddaljeni (na primer izguba staršev) ali pa so bližnji (na primer ločitev, nerazumevanje med zakoncema, huda bolezen, izguba službe, rop, napad, smrt ali resna bolezen bližnjih). Nedavni stresni dogodki so zlasti pomemben dejavnik tveganja za depresijo pri ženskah.

Kaj lahko same?
Na prvem mestu je vsekakor zdrav življenjski slog, ki obsega uravnoteženo prehrano, dovolj počitka in spanca, zmerno ukvarjanje s telesno dejavnostjo, izogibanje kajenju, pitju alkohola in kave, jemanju drugih drog in nepredpisanih zdravil, zlasti sredstev za lajšanje bolečin in pomirjeval. V psihičnem smislu zdrav življenjski slog pomeni pozitivno naravnanost, ustrezno obvladovanje stresa in skrb za primerne medčloveške odnose. Predvsem za ženske je pomembno, da ob veliki obremenjenosti doma in v službi ne pozabijo nase, negujejo drobne življenjske radosti in vlagajo v zdrav partnerski odnos.

Zdravljenje
V naravi depresije je, da simptomi, kot so brezvoljnost, pomanjkanje energije, utrujenost in brezup, hromijo človeka ter ga potiskajo v nedejavnost in negativno razmišljanje. Zaradi tega je tako težko brez pomoči premagati motnjo ali poiskati pomoč. Ljudje najprej čakajo, da bodo težave minile same od sebe, a se to navadno ne zgodi. Nezdravljena motnja ima svoj potek in traja več mesecev, poleg tega je najmočnejši posamezni dejavnik tveganja za samomor. Zato je ključno, da ljudje znajo prepoznati motnjo pri sebi in bližnjih ter poiščejo pomoč. Za blažje oblike depresije zadošča psihoterapevtska obravnava, navadno po vedenjsko kognitivnem pristopu, ki zdravi, obenem pa nauči bolnika prepoznavati depresijo in ukrepati ob morebitni ponovitvi. Pri zdravljenju hujših oblik depresivnih motenj pa najboljše rezultate prinese kombinirano zdravljenje s psihoterapijo in z antidepresivi. Pri najhujših oblikah depresije ali v primeru nevarnosti samomora je potrebno zdravljenje v bolnišnici.

V življenju žensk je kar nekaj obdobij, v katerih so posebej dovzetne za nastop depresije.

ADOLESCENCA ALI MLADOSTNIŠKO OBDOBJE

Pogostnost depresije močno naraste pri mladostnicah, pri mladostnikih pa ne tako zelo. To razvojno obdobje prinaša nove izzive in zahteve. V njem se oblikuje človekova identiteta in pospešeno prihaja do osamosvajanja. Mladostniki se obračajo iz družine navzven, zelo pomembni postanejo stiki z vrstniki. Samo mladostniki, ki so uspešno prešli prejšnje razvojne faze, so v polni meri kos izzivom tega obdobja. Najboljši varovalni dejavniki, ki preprečujejo depresijo in druge duševne motnje v tem obdobju, so dobri odnosi s starši in v družini, odprt in družaben značaj, zadovoljnost s prijatelji, visoko samospoštovanje in dobra samopodoba ter ukvarjanje s telesno dejavnostjo. Odsotnost varovalnih dejavnikov ter prisotnost dejavnikov tveganja, kot so uporaba psihoaktivnih snovi ter pri dekletih pretirano uravnavanje telesne teže, spolna in telesna zloraba, zelo povečujejo tveganje za nastanek depresije. Starši in vzgojitelji bi morali biti pozorni na vse te dejavnike in tudi na pojavljanje znakov depresije; mladostnike bi morali usmerjati, da poiščejo pomoč.

PREDMENSTRUACIJSKO OBDOBJE

Do 80 odstotkov žensk v rodni dobi, ki imajo aktivno menstruacijo, poroča o telesnih in čustvenih simptomih pred menstruacijo. Od tri do osem odstotkov žensk ima tako hude simptome, da dosežejo kriterije za predmenstrualno disforično motnjo (PMDD). Zanjo je značilno, da so simptomi prisotni samo v pozni lutealni fazi menstuacijskega ciklusa (med ovulacijo in začetkom menstruacije) in da izzvenijo v nekaj dnevih po začetku menstruacije. Simptomi, ki so značilni za predmenstrualno disforično motnjo, so razdražljivost ali jeza, depresivno razpoloženje, znatna napetost, poudarjena čustvena labilnost, zmanjšano zanimanje za običajne dejavnosti, subjektivni občutek zmanjšane zmožnosti koncentracije, utrudljivost, spremenjen tek, prenajedanje, želja po določenih vrstah hrane, motnje spanja, občutek izgube nadzora in telesni simptomi, kot so boleče prsi in občutek napihnjenosti. Motnja mora biti tako močno izražena, da ovira vsakodnevne dejavnosti in odnose z drugimi ljudmi.

Odkrivanje in zdravljenje PMDD ni pomembno samo zaradi lajšanja težav, kajti pri ženskah s PMDD obstaja večje tveganje, da bodo zbolele za poporodno depresijo ali depresijo.

Pri zdravljenju PMDD so učinkoviti antidepresivi iz skupine selektivnih inhibitorjev ponovnega privzema serotonina. Učinkovito je tudi jemanje teh antidepresivov samo v polovici ciklusa pred menstruacijo.

NOSEČNOST

V nasprotju z ljudskim prepričanjem nosečnost ne varuje pred depresijo. Pogostnost depresije je enaka tako pri nosečnicah kot pri ženskah, ki niso noseče. Približno 20 odstotkov nosečnic navaja depresivne simptome. Dejavniki tveganja so nizka starost, pomanjkanje podpore, izoliranost nosečnice, depresija v anamnezi, zakonska nesoglasja, veliko število otrok in neželena nosečnost. Pri depresivni nosečnici obstaja večja verjetnost, da se bo zanemarila, da bo poskušala narediti samomor, da bo zlorabljala droge, alkohol in zdravila, poleg tega se poveča tveganje za prezgodnji porod in zahiranost otroka. Tveganje za nastanek poporodne depresije se pri depresivnih nosečnicah potroji.

V preteklosti so odsvetovali zdravljenje z antidepresivi med nosečnostjo. V zadnjem času je bilo objavljenih nekaj študij o uporabi antidepresivov iz skupine selektivnih inhibitorjev ponovnega privzema serotonina v nosečnosti, največ za fluoksetin. Niso opazili odstopanj za nosečnice, ki so prejemale antidepresive pri malformacijah, spontanih splavih, mrtvorojenosti, porodni teži ali porodnem terminu.

Odločitev za zdravljenje z antidepresivi v nosečnosti mora biti premišljena, pri njej pa morata sodelovati tudi bodoča mati in njen partner. Treba je skrbno pretehtati nevarnosti za mater in za plod, ki jih prinašata opuščanje zdravljenja in posledična depresija na eni ter uporaba antidepresivov med nosečnostjo na drugi strani.

POPORODNO OBDOBJE

POPORODNO OTOŽNOST zazna od 50 do 80 odstotkov vseh porodnic. Za to stanje so značilni blagi depresivni simptomi, kot so nestabilnost razpoloženja, jokavost, anksioznost in nespečnost, ki pa ne trajajo več kot dva tedna in navadno minejo brez zdravljenja, vendar pa pri porodnicah s poporodno otožnostjo obstaja večje tveganje za nastop poporodne depresije.

POPORODNA DEPRESIJA

Depresija je v prvih šestih tednih po porodu trikrat pogostejša kot sicer. Poporodna depresija se začne v prvem poporodnem mesecu in je podobna veliki depresiji; bolnice so navadno bolj napete ter zelo zaskrbljene za zdravje in splošno stanje otroka.

Poporodna depresija je motnja, ki jo preslabo prepoznavamo in še manj zdravimo. Nezdravljena poporodna depresija se pogosto vleče vse do otrokovega prvega leta in celo dlje, to pa lahko pomembno vpliva na otrokov razvoj ter njegovo duševno in telesno zdravje. Motena je tudi navezava med materjo in otrokom.

Še nedavno je veljalo, da ženske, ki prejemajo antidepresive, ne smejo dojiti. Na drugi strani v zadnjem času močno poudarjajo pomen dojenja, zato imajo depresivne matere pogosto občutke krivde in odlašajo z iskanjem pomoči.Vsa zdravila, ki so v uporabi za zdravljenje psihiatričnih motenj, prehajajo v materino mleko, v krvi dojenčkov pa so antidepresivi iz skupine selektivnih inhibitorjev ponovnega privzema serotonina prisotni v minimalnih koncentracijah. Obstaja precej študij, ki so potrdila varnost teh zdravil med dojenjem. Pri obravnavi depresije v poporodnem obdobju je ključno, da ženska ali njena okolica prepozna motnjo in poišče pomoč. Pri zdravljenju bi morali upoštevati želje matere in njenega partnerja, tudi v zvezi z dojenjem, ter pretehtati nevarnosti nezdravljene motnje in delovanja zdravil.

OBDOBJE PO SPONTANEM SPLAVU

O spontanem splavu govorimo pri smrti ploda do dvajsetega tedna nosečnosti. Spontanemu splavu lahko sledi pojav depresivnih simptomov, napetosti ter izražanje duševne stiske prek telesa, najpogosteje v prvih šestih mesecih po izgubi ploda. V tem obdobju je tveganje za nastanek depresije 2,5-krat večje; pri ženskah, ki še nimajo otrok, je še večje. Pri ženskah, ki so v enem letu po izgubi ploda znova zanosile, je obstajalo večje tveganje za nastanek depresije in anksioznosti v tretjem trimesečju nosečnosti in leto dni po porodu. Pri ženskah, ki so z vnovično zanositvijo počakale vsaj leto dni, pa je bilo tveganje enako kot pri ženskah na splošno. Vse to govori v prid odločitvi, da se najmanj eno leto po spontanem splavu iz duševnih razlogov počaka z zanositvijo.

MENOPAVZA

Ni dokazov, da bi ženske v perimenopavzi in menopavzi obolevale pogosteje za prvo epizodo depresije. Toda v tem obdobju se depresija pogosteje znova pojavi ali pa postane kronična. Sprožijo jo lahko vazomotorni pojavi, kot so vročinski valovi in zmanjšana raven hormonov (estrogenov). Raziskave so pokazale, da nadomestno hormonsko zdravljenje z estrogeni lahko izboljša depresijo. Če je depresija blažja, zadošča že hormonsko nadomestno zdravljenje, v hujših primerih pa priporočajo sočasno zdravljenje z antidepresivi. Tudi starostne spremembe pri ženskah ter življenjski dogodki, povezani s tem obdobjem, lahko povzročijo večjo dovzetnost za depresijo (spremenjene družinske vloge, kronične telesne težave, izguba bližnjih, ločitev, odhod otrok od doma).
Senta Frol

asist. Senta Frol dr. med., spec. nevrologije spec. nevrologije

Katja Arko Kampuš

Katja Arko Kampuš dr.dent.med. spec. ortodont

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki