psihiatriOsnovna zdravila za zdravljenje depresije so antidepresivi, poleg njih pa so v rabi tudi nekatera druga zdravila, s katerimi zdravijo spremljajoče pojave depresije, denimo nespečnost, tesnobnost …

Razlikujemo med več skupinami antidepresivov:

Triciklični antidepresivi: to je prva in najstarejša skupina antidepresivov, vendar imajo razmeroma veliko neželenih učinkov (težave z vidom na blizu in vidom ponoči, zaprtje, zastajanje urina, suha usta, pospešen srčni utrip …), poleg tega so nevarna v primeru jemanja prevelikih odmerkov. Ta zdravila so še vedno na trgu, vendar jih zdravniki predpisujejo v znatno manjšem obsegu kot nekoč.

Zaviralci monoaminooksidaze: v tej skupini je eno zdravilo, ki pa se ni uveljavilo, najbrž zaradi nekoliko bolj zapletenega režima jemanja (trikrat na dan), poleg tega lahko povzroči povišan krvni tlak.

Zaviralci ponovnega prevzema serotonina (SSRI): ta skupina zdravil je prišla na trg v 90. letih prejšnjega stoletja. Skupina vsebuje več zdravil, ki zdaj predstavljajo prvo linijo zdravljenja. Kot pove že ime, povečajo količino nevrotransmiterjev v možganih, kar postopoma deluje na izboljšanje razpoloženja in omilitev znakov depresije. Ta skupina zdravil deluje na serotoninski sistem, njihov poznejši razvoj pa je potekal v smeri kombiniranja zdravil, ki delujejo na več sistemov. Izkazalo se je namreč, da so v nastanek depresije vpleteni tudi drugi sistemi, noradrenergični in dopaminski. Razvoj je prinesel zdravila, ki kombinirano sočasno delujejo na serotoninski in noradrenergični sistem ali pa na noradrenergični in dopaminski sistem. Kombinirana zdravila večinoma niso prva izbira in jih zdravniki navadno predpišejo takrat, ko druga zdravila ne pokažejo učinka, depresijo pa spremljajo tudi bolečinski simptomi.

Zdravila, ki uravnavajo delovanje cirkadianih ritmov (biološke ure): v tej najnovejši skupini je trenutno samo eno zdravilo, ki deluje povsem drugače kot zdravila iz ostalih treh skupin. Novost je v tem, da ne vpliva na nevrotransmiterje, pač pa uravnava našo notranjo biološko uro. Zdravilo deluje prek hormona melatonina, ki vpliva tudi na ritem spanja in budnosti. Pomembna novost te skupine je tudi v tem, da je začetek delovanja veliko hitrejši kot pri drugih, klasičnih antidepresivih, pri katerih se učinek ne pokaže takoj, marveč šele po tednu ali dveh.

Najnovejše zdravilo za zdravljenje depresije je posebno po svojem delovanju, saj deluje tako na moteno spanje kot na druge simptome depresije. Zdravilo ni uspavalo, ampak antidepresiv. V osnovi vpliva na razpoloženje, z delovanjem na hormon melatonin pa tudi ureja ritem spanja in budnosti. Bolnik lažje zaspi in se ponoči ne prebuja, zato je zjutraj spočit, kar posledično ugodno vpliva na druge simptome depresije.

Uspavala povzročajo omotičnost

Motnje spanja pri depresiji so za bolnike zelo moteče in jih je treba reševati. Čeprav so na voljo tudi uspavala, pa ta niso najprimernejša za ljudi, ki morajo zgodaj začeti z delom, zlasti če se v službo peljejo z avtom ali na delovnem mestu upravljajo stroje. Uspavala so namreč učinkovita tudi še zjutraj. Včasih so bolnikom dajali tudi pomirjevala ali sedative, ki so pomembno izboljšala težave s spanjem, vendar so pri zelo brezvoljnih bolnikih stanje še poslabšala. Pomirjevala so zato po besedah prof. Tavčarja primerna za napete in vznemirjene bolnike z depresijo. Antidepresiv, ki vpliva na ritem spanja in budnosti, nima sedativnega učinka, zato je primeren tudi za bolnike, ki so zelo brezvoljni in brez energije, saj njihovo stanje izboljša in ne še poslabša.

Neželeni učinki

Vsa zdravila imajo neželene učinke, tudi antidepresivi. Najpogosteje omenjani so slabost, bruhanje, prebavne motnje in glavobol. Dobra plat neželenih učinkov je, da so prehodni in po tednu ali dveh izzvenijo.
Novejša zdravila ne prinašajo teh nevšečnosti, vendar lahko vplivajo na spremembe v delovanju jeter, zato je treba pri bolnikih spremljati jetrne parametre, pravi sogovornik.

Tesnobnost – pogosta spremljevalka depresije

Pogosta spremljevalka depresije je tudi tesnoba ali anksioznost. Kot pravi prof. Tavčar, je lahko celo prevladujoč simptom v klinični sliki. Antidepresivi resda vplivajo tudi na tesnobnost, vendar je težava v tem, da začnejo delovati z zamikom. Zato bolnike, pri katerih je tesnoba izrazita, praviloma začnejo zdraviti s kombinacijo antidepresiva in anksiolitika. Pri drugem pa je potrebna previdnost, saj lahko povzroči odvisnost. Zato, pravi prof. Tavčar, jih predpisujejo le za obdobje dveh do treh tednov, v tem času pa se pokaže tudi učinek antidepresiva, zato lahko anksiolitik ukinejo.

Poleg farmakološke terapije bolnikom ponudijo tudi psihoterapijo in vedenjsko kognitivno terapijo, ki tako od bolnika kot od terapevta zahtevata veliko zavzetost.