Zdravljenje depresije določajo smernice, ki veljajo za ves svet, sestavljajo pa ga farmakološki in nefarmakološki pristopi. Pri farmakološkem zdravljenju so v rabi predvsem antidepresivi, poleg tega pa psihiatri uporabljajo različne terapije, predvsem vedenjsko kognitivne (tehnike sproščanja, tehnike restrukturiranja misli, tehnike učinkovitejšega reševanja težav) in dinamske terapije (razumevanje odnosov: partnerskih, družinskih, prijateljskih, službenih …).

Psihiatri s kombinacijo različnih pristopov k zdravljenju poskušajo bolniku pomagati razumeti, zakaj je sploh prišlo do bolezni in zakaj prav v tem življenjskem obdobju in ne kdaj prej. Obenem mu pomagajo prepoznati najpomembnejše sprožilne dejavnike, dejavnike tveganja za nastanek depresije in dejavnike tveganja, ki povečujejo ranljivost za morebitno ponovitev depresivne epizode.

"Potem ko depresivnega človeka naučimo vsega tega, sledi učenje tehnik, s katerimi lažje obvladuje vse naštete dejavnike tveganja. To je zelo pomembno zlasti v obdobju, ko se zdravljenje z antidepresivi zaključi. Bolnik te tehnike še naprej uporablja in s tem pravzaprav postane sam svoj terapevt. Naš cilj je vsekakor to, da po zaključku zdravljenja bolniki o depresiji vedo toliko kot zdravniki, razlaga naš sogovornik.

Depresijo, nadalje dr. Groleger, zdravijo še približno šest mesecev po tistem, ko je človek uradno zdrav. In kako vedo, da je v resnici zdrav? "Človek je zdrav, ko je brez znakov depresije in ko doseže stanje ter počutje, ki ga sam opredeli kot zdravje – takrat vemo, da je zdrav. Bolnika vedno vprašamo, ali se počuti tako, kot se je, preden so nastopile težave. Od tistega trenutka mora miniti še šest mesecev, v katerih se bolnik zdravi brez zdravil, nato pa je zdravljenje končano. Če so depresivne epizode zelo hude ali se pogosto ponavljajo (vsaj enkrat na leto), zdravljenje navadno traja vse življenje brez premorov. Takšnih bolnikov je približno deset odstotkov. Pri veliki večini bolnikov pa zdravljenje po šestih do dvanajstih mesecih ukinemo."
 

Na vse okoliščine, ki povzročijo depresijo ne moremo vplivati

Depresijo povzročijo različni dejavniki, vedno pa gre za kompleksno zmes dejavnikov tveganja. Na nekatere je mogoče vplivati in jih spremeniti, na druge, denimo na izgubo službe v težko zaposljivem poklicu, pa včasih tudi ne. Kaj v takšnih primerih sledi zaključenemu zdravljenju?

Kot pravi dr. Groleger, depresije praviloma nikoli ne povzroči en sam dogodek. "Ljudje imamo navadno več opornih sistemov. Kompleksne bolezni, med katere uvrščamo tudi depresijo, nikoli niso povezane z enim samim dejavnikom tveganja. Pri depresiji govorimo o treh skupinah dejavnikov tveganja. Prvi so dejavniki, ki so nam dani z rojstvom in povečujejo našo ranljivost v morebitnih neugodnih okoliščinah (na primer depresivni temperament: taki ljudje se težje spopadajo težavami, če pride do njih). Naslednji sklop dejavnikov tveganja je povezan s tem, kako si organiziramo življenje. Ljudje, ki imajo široko socialno mrežo, konjičke in dejavnosti, ki jim ponujajo stalen občutek zadovoljstva, v neugodnih okoliščinah, ko so denimo žalostni, potrti, brez denarja ali bolni, premorejo trden sistem, ki aktivira pomoč, in v takih okoliščinah človek veliko lažje prebrodi težavno življenjsko obdobje. V tretjo skupino dejavnikov tveganja spadajo sprožilni dejavniki. Eden od takih je denimo izguba službe.

Toda pri človeku, ki nima drugih dejavnikov tveganja, izguba službe ne bo povzročila klinične depresije. Žalost da, depresije ne. Če pa izgubi službo človek brez opore v družini, ki je težko našel službo, ki je pasiven in beži pred problemi, izguba službe zlahka sproži nastanek klinične depresije. Zato je nadvse pomembno, da nastanek depresije pri vsakem posamezniku presojamo v širšem kontekstu."

Depresijo mora razumeti tudi bolnik

Za učinkovito zdravljenje depresije je zelo pomembno, da njen razvoj in nastanek enako dobro kot zdravnik razume in uvidi tudi bolnik. Kot pojasnjuje sogovornik, za lažjo predstavo in razumevanje celotne življenjske situacije med zdravljenjem depresije veliko rišejo in uporabljajo grafične prikaze. "Sam posameznikovo življenje rad primerjam z ladjo. Njegove ranljive točke (denimo psihološke, razvojne, neustrezne družinske razmere, neustrezna ali pomanjkljiva podpora, alkohol, druge bolezni, poškodbe glave, težak porod …) delujejo kot utež, privezana na ladjo; ne vidimo je, vendar pa ladjo ves čas vleče navzdol. Te skrite dejavnike tveganja navadno odkrijemo šele takrat, ko prvič zbolimo. Ladja lahko kljub uteži dolgo pluje, če le morje ni nemirno. Hkrati se na ladjo ves čas nalaga tovor. Ta tovor so dodatni dejavniki tveganja.

Govorimo o slabih izkušnjah v odnosih z ljudmi in pri reševanju težav, življenje v okolju, ki ne ponuja podpore in možnosti za razvoj, smrt v družini, izguba zdravja … Ti dejavniki ladjo ves čas po malem potapljajo, in ko se pridružijo še sprožilni dejavniki, recimo vihar, visoki valovi in veter, so pogoji za potopitev izpolnjeni. Zato na začetku zdravljenja vsem bolnikom naročim, naj za domačo nalogo narišejo svojo življenjsko ladjo, utež in tovor. Tako lažje razumejo, zakaj so zboleli."

Razumevanje depresije  je prvi korak – kaj potem?

Dejavnike tveganja delimo v dve veliki skupini. V prvi so dejavniki tveganja, na katere ne moremo vplivati, v drugi pa so tisti, na katere lahko, pojasnjuje sogovornik. "Na nekatere, žal, ne moremo vplivati, vendar pa s tem nimam v mislih le izgube službe ali življenja v neperspektivnem okolju z veliko alkoholizma, samomorov ipd. Takšen dejavnik je namreč lahko tudi spol. Tega dejavnika ne moremo spremeniti, saj nam je spol dan že s spočetjem. Kadar ne moremo vplivati na dejavnike tveganja, je včasih dovolj že to, da smo z njimi seznanjeni in da se z njimi na ustrezen način spoprimemo.

Na večino dejavnikov tveganja pa lahko vplivamo: lahko, denimo, spremenimo celo nekatere osebnostne poteze, pristop k reševanju težav in spoprijemanju s problemi, odnos do življenja in do sebe. Možnosti je veliko, vendar to zahteva veliko lastnega dela in zavzetosti. Brez tega ni končnega uspeha ali pa je veliko slabši. Naše izkušnje kažejo, da imajo bolniki pogosto povsem drugačna pričakovanja: želijo, da bi jih pozdravili brez njihovega lastnega vložka in truda. Prvi korak pri zdravljenju je, da začnejo drugače gledati na svoje zdravje. Želim, da postanejo dejavni, da pišejo dnevnik svojih dejavnosti in počutja.

Zdravljenje nezapletene depresije navadno traja od šest do osem tednov. Hitrost zdravljenja je odvisna tudi od tega, koliko lastne volje in moči človek vloži v ta proces. Če samo leži, bo depresija ob pomoči zdravil sicer minila, vendar je verjetnost,da se bo pozneje ponovila, večja, če človeku v času zdravljenja ni uspelo spremeniti nekaterih dejavnikov tveganja. Na te dejavnike poskušamo vplivati že vse od prvega srečanja naprej. Začnemo pri tistih, ki so najlažje rešljivi, saj je tako prvi rezultat hitro viden. Depresivni ljudje namreč zelo trpijo, zato jim želimo z zdravljenjem to trpljenje čimprej olajšati.

Zato se torej običajno najprej lotimo dejavnikov, pri katerih lahko pričakujemo najhitrejši uspeh, zaradi česar je tudi bolnikov vložek v reševanje najmanjši. Depresiven človek namreč zmore veliko manj kot zdrav. Tako na začetku vedno sestavimo seznam dejavnikov, ki jih uredimo po vrstnem redu težavnosti. Terapevtsko pravilo je, da začnemo pri najlažje rešljivih težavah. To je podobno kot pri hoji po stopnicah. Na začetku je najlažja, potem pa postaja vse težja. Toda vsaka stopnica, ki jo premagamo, nam da nekaj več samozavesti. Lestvico težavnosti oblikujemo skupaj s pacientom."

Se bo depresija ponovila?

Depresija je bolezen, ki se pri nekaterih bolnikih rada ponavlja. Tudi v takšnih primerih igrajo pomembno vlogo dejavniki tveganja. "Nekateri dejavniki tveganja so povezani s ponavljanjem depresije. Kadar se ta pogosto ponavlja, je dejavnik biološki in se skriva v 'napakah' v naši možganski nevronski mreži. Noben človek ni sestavljen idealno, vsi imamo svoje napake in ahilove tetive. Na to, ali se bodo te ahilove tetive v življenju, pokazale ali ne, vplivajo številni dejavniki. Pri bolnikih, pri katerih se depresija ponavlja, gre navadno za povečano biološko ranljivost v možganih, ki je povezana z manj učinkovitim delovanjem ali z občutljivejšim sistemom, ki uravnava razpoloženje. Če je tako, lahko stanje pomembno izboljšamo z antidepresivi, ki delujejo ves čas in zmanjšujejo tveganje za ponovitev.

Pri zmanjševanju možnosti za ponavljanje depresije, je vsekakor pomembna tudi redna telesna dejavnost. Dokazano je namreč, da zvišuje raven serotonina v možganih. Dokaz za to so aktivni športniki. Četudi imajo dejavnike tveganja za depresijo, se med ukvarjanjem z vrhunskim športom depresije pri njih tako rekoč ne pojavljajo, saj z rednimi treningi ves čas ohranjajo dovolj visoko raven serotonina. Toda takoj, ko se prenehajo aktivno ukvarjati s športom, se začnejo pojavljati prve epizode depresije. To so biološki dejavniki, na katere poskušamo vplivati in jih uravnavati. Pri tem imajo zagotovo veliko vlogo in prvo mesto prav antidepresivi."

Gibanje – pomemben del zdravljenja

Gibanje je nadvse pomemben del zdravljenja depresije, toda kako pripraviti depresivnega bolnika k dejavnosti, če pa mu je pogosto težko že zgolj živeti? Sogovornik pove, da zahtevnost telesne dejavnosti prilagodijo moči depresije. "V najtežjih primerih je uspeh že to, če bolnik vstane iz postelje in se gre v kopalnico uredit ali pa v kuhinjo pripravit zajtrk. Telesno dejavnost vedno prilagajamo stopnji depresije. Ko je depresija huda, je stopnja zahtevnosti nižja, ko pa se bolezen depresija izboljšuje, se zvišuje tudi stopnja zahtevnosti."